JUTRI 2052

  Dear readers! The book you are holding in your hands took me almost a quarter of a century to write. The stories it contains found me; I was not looking for them. I grew up in the late 1950s. During my childhood, my parents preferred a stick to a hug. We never talked about sex in my family. The topic was taboo. My mother warned us that any kind of fooling around with a man before marriage was a sin. She believed that during sexual intercourse, a woman needed to “just bear it” and let the man perform “his right and duty”. She insisted that, when she was young, brides walked down the aisle as virgins. Her words somehow suggested to me that I was depraved and sinful, though I didn’t understand why, and they pierced my heart. Later when I was married and had children, I often viewed sex in a way similar to how she had portrayed it in my youth. Through my work at the radio, I had the opportunity to interview many elderly people. This is how, through a series of unexpected events, I

  Film slovenske režiserke nominiran za cezarja Urška  Djukić je v odzivu za STA na nominacijo za cezarja poudarila, da gre za velik kompliment tako za avtorsko ekipo kot slovenski film in jezik. Kot je še dodala, je prvič v zgodovini, da se je slovenski film povzpel tako visoko v “tej filmski meki”. “Hkrati to potrjuje, da je obravnavana tema filma Babičino seksualno življenje univerzalna resnica, o kateri je treba govoriti, in se boriti proti vsem tovrstnim zlorabam žensk, ki se dogajajo tudi danes,” je še zapisala slovenska režiserka že večkrat nagrajenega animirano-dokumentarnega filma, ki je nastal v slovensko-francoski koprodukciji. Urška Djukić, ki se podpisuje tudi pod scenarij in montažo Babičinega seksualnega življenja, je še spomnila, da Francozi veljajo za izumitelje filma in imajo poseben status v filmski industriji, saj imajo dva največja filmska festivala na svetu, Cannes in Clermont Ferrand, ter na leto namenijo več kot 900 milijonov evrov za filmsko produkcijo in posna

  Torkov Literarni večer v knjižnici v Žalcu Končno sem prišla domov , med vožnjo sem razmišljala, kako lepo je spregovoriti ob takšni publiki! Res sem uživala! Hvala vam! Hvala tudi Ireni Štusej, ki je pogovor vodila. In hvala tudi prijaznemu lastniku kavarne pri MC Hotelu Žalec, da nas, ki smo ob čaju kramljale pozno v večer, ni odslovil, ko je odbila ura 22 x. * Včeraj smo slišali tudi eno luštno zgodbo, ki bo- upam tako- v vas prebudila kakšno prijazno asociacijo na mlade dni. * Irma in Jakob sta bila mlad par. Imela sta se zelo rada, žal pa doma, ne pri njej ne pri njemu, ni bilo kotička, kjer bi lahko bila sama. Sploh pa ne pri Irmi, saj je cela družina bivala v dveh prostorih. S pozno popoldanske kino predstave sta se vračal proti domu, ko je bila že tema. Na pol poti je stala kmetija, ki je imela v neposredni bližini tri kozolce, ki so bili redkokdaj ''nezasedeni''. Irma je takole pripovedovala: ''Stala sva kraj poti in vlekla na ušesa, če se izpod kakš

  Spoštovani, v torek, 24. januarja 2023, vas ob 19. uri    vabimo v Občinsko knjižnico Žalec na pogovor z Mileno Miklavčič, avtorico tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Photo-vir V vasi mojega otroštva, smo vsi poznali Jožeta in Minko. K bratu se je preselila, ko je bil že zelo bolan, ko je težko opravljal dela na kmetiji. Družina je bila ena tistih, za katere rečemo, da nimajo sreče. Dva otroka sta umrla za rakom. Preminula hčerka (dobro jo imam v spominu, spomnim se tudi njene mame, ki je kar naprej kričala na otroke, bila surova do njih, povsem čustveno hladna), je morala delati na njivi od jutra do večera, pa ni bilo važno-četudi v najhujši vročini, ko je bilo čez 30°C. Moja stara mama in mamica, sta ji velikokrat na skrivaj nosili na njivo kaj za jest in za popit. Največkrat se je skrila v koruzo ali za bližnjo kapelo ob njivi in tam pojedla to hrano. Ta uboga hčerka je celo življenje "jecala"-moja pokojna stara mama je rekla, da je to zato, ker sta se starša venomer drla nanjo... Skratka, tudi Jože in Minka sta živela v silni revščini. Le sem in tja sta si privoščila kakšno ribjo konzervo pa tisto, kar sta imela doma- mleko, vrtnine, v

  Kako čas beži! Več kot 365 dni je že preteklo, ko je zagledala luč sveta knjiga KJE JE OTROK?. V kratkem bo- tako kot že dve otroški- tudi na Amazonu. * V bistvu je izšla v zelo neugodnem času, ko ljudje vedno manj berejo. Otroško-mladinsko literaturo so pred 30 in več leti tiskali v več kot 100.000 izvodih, Danielle Steel, Victorio Holt in Holt in podobne pa ne manj kot cca 70.000 izvodih. Slovenske pisatelje so nekoč natisnili tudi v nekaj deset tisočih izvodih. Danes me sem in tja nesebično tolaži misel, da se množično bere vsaj tisto, o čemer slišimo v medijih...Morda! * Povpraševanju in ponudbi se je prilagodila lesna industrija. Nekoč so bile knjižne police del dnevnih regalov. Danes? V reklamnih letakih znanih slovenskih prodajalcev, so regali za dnevne sobe brez knjižnih omar. * Tisti, ki v Sloveniji pišemo, smo nekako razdeljeni na one, ki jim knjigo izda založba, morda pomaga tudi JAK, in na samozaložnike, med katerimi sem tudi sama. * Ne vem za druge, a do svojih knjig s

  Blog imam že vrsto let. Tudi na FB marsikaj objavim. Bolj ali manj zgodbe, včasih rečem kakšno kritično (da ni preveč enolično), včasih celo kakšno politično. Ko se srečujem s tistimi, ki mi sledijo, pogosto slišim: ''Sem prebral/a naslov, za kaj več nisem imel/a časa''. ''Sem preletel/a tvoje pisanje''. ''Saj vem, da odlično pišeš, a pri nekaj tisoč prijateljih na FB, ki jih imam, ne zmorem vsega pregledati.'' ''Milena, a se ti ljubi pisati, kdo pa danes takšna jajca bere?'' Zgodi se celo, da kdaj pa kdaj naletim na povzetke svojega pisanja, pa se- ker so popolnoma zgrešili bistvo- primem za glavo. Ko spet pridem do sape, po stari dobri navadi krivim sebe v prepričanju, da sem verjetno nekaj zapisala tako nerazumljivo in komplicirano ter na dolgo, da si človekov um, sploh, če se mu mudi, ni sposoben vsega zapomniti. * Tudi zato morda pogrešam stare čase. Ljudje samo se več družili med seboj, dobro smo se poznali, o stva

  Pred davnimi leti, ko so bili moji otroci še majhni, sem pisala pravljice. Več kot 600 se jih je nabralo, več kot 20 let sem jih prebirala na radiu Sora. Tukaj je ena od njih. Kako je Šnitka praznovala novo leto Skozi majcena okenca, ki so bila skoraj povsem zasuta s snegom, je kukala miška Tilčka. Zvedavo je opazovala pisane luči, ki so utripale med snežinkami. Sem in tja je zaslišala hrup avtomobila, drugače pa je bilo zunaj mirno in tiho. »Hopla, hoooooopla, hoplaaaaaaa!« so poskakovale snežinke, ko so se dotikale tal. Bile so razposajene in poredne pa še všeč jim je bilo, da jih je veter vrtinčil po zraku in nosil sem in tja. Miška Tilčka se je nasmihala, včasih jim je tudi pomahala s tačko. »Kje je danes Šnitka?« je zamrmrala breza in se sklonila k tlom. »Mislim, da ni daleč,« je pohitela Tilčka. »Menda je pri babici Neži.« »Takoooo?« je zašepetala breza in stresla z vejami, da so snežinke naredile horuk, hop in še enkrat hooop in se prekopicnile na Tilčkin smrček. Nenadoma je m