JUTRI 2052

Kaj, ko bi, sedaj ko je karantene konec, z na novo pridobljeno bližino ( in s pogovorom ob knjigi ) dali bližnjemu največje darilo, ki ga lahko? Predlagamo vam, da bi posegli po eni od knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V njih so resnične zgodbe, ki so se zbirale več kot 35 let in so unikatne v slovenskem prostoru!   Prva knjiga je zelo primerna za tiste, ki jih zanima preteklost, za tiste, ki bi želeli izvedeti kaj več o intimi naših prednikov, o kateri do izida te knjige (2013) nismo vedeli skoraj nič. Druga knjiga s podnaslovom  Babice, hčere, vnukinje  razkriva ''vzorce'', ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Zaradi molka, ki je tako značilen za Slovence, trpijo tudi mlajši rodovi. Tretja knjiga ima podnaslov  Moške zgodbe . Če jo boste podarile(i) svojemu partnerju, prijatelju, znancu, bratu, očetu ali dedu, boste naredili veliko veselja! Istočasno pa boste z njo bolje razumeli tudi moško dušo. Za knjigo s posvetilom pišite na

V preteklosti je bilo kar nekaj pomembnih mož, ki so se vtikali v to, kaj je za žensko spodobno in kaj ne. Zanimiva je Jegličeva ''rdeča'' knjižica (1908), namenjena zakoncem, ki je bila deležna obilo posmeha takratnih liberalnih krogov. Ženskam je ( in to Jeglič! ) priznal tudi bolj svobodno presojo glede spolnosti v zakonu, zaradi česar so ga obtožili, da je ''pornograf'' in o tem je pisalo celo v francoskih časopisih. Kasneje, med in po 1. sv. vojni je po pisanju nekaterih piscev tistega časa, ''morala povsem podivjala''. Ženske so si v odsotnosti mož, ki so bili na frontah, doma omislile ''nadomestke''. To je bil čas povečanega števila detomorov in tudi živorojenih otrok, ki jih možje, ki so prišli s fronte, niso bili čisto nič veseli. Imela sem srečo, da sem se pogovarjala s človekom, ki je doživel soško fronto. Pripovedoval mi je o prostitutkah in kuplerajih, ki so jih obiskovali, pa tudi o tem, da so

Oto (…): »Tudi jaz imam eno resnično. Bilo je okoli leta 1980. Šverc z markami, nakup videorekorderjev in pornografskih filmov je bil za nekatere donosen posel. V vsaki gostilni ali bifeju pa je govorice o biznisu po cele dneve v kotu na ušesa vlekel točno določen ovaduh. Zanimalo ga je, kdo šverca in kdo kupuje. Za našega so kmalu vsi vedeli, po kaj prihaja, in marsikdo si ga je privoščil. Pa sva prišla v bife na avtobusni postaji na špricer tudi s prijateljem Tonetom. Notri je bilo nekaj ljudi, v kotu pa tudi ta stalni gost . Spogledala sva se, malo nama je šlo na smeh. Vedel sem, da ima Tone na eno neumno vprašanje najmanj tri še bolj neumne odgovore. Zato sem ga nadvse resno (in glasno) vprašal: 'A si mi zrihtal tisto?' (To so bili časi, ko je kdo komu zmeraj nekaj rihtal. ) Odgovoril je skrivnostno in poltiho, a tako, da so vseeno lahko vsi slišali: 'Nemogoče! Nič več! Možakar, ki je do sedaj švercal to mast, je šel pod ključ. Biznis je postal bolj

Nedelja je za večino dan, ko se počiva. Seveda tudi danes obstajajo poklici od kmetov do zdravnikov, kjer je ''petek enak svetku''. To, kar pišem v nadaljevanju, NI nostalgija za starimi (socialističnimi) časi. Je zgolj zapis, kako nam je v manj kot 30 letih uspelo, da smo sami sebi dodobra napljuvali v lastno skledo. * Ena od dijakinj me je prosila, da ji pomagam ugotavljati razlike med nedeljami nekoč in danes. Ogromno jih je! Še v času moje mladosti so se ljudje veliko družili. V Žireh je bilo kar nekaj gostiln, med njimi je bila tudi gostilna pri Bahaču. Vsako sredo in soboto se je plesalo. Včasih tudi ob petkih. Takrat je bilo zelo živahno planinsko društvo, ki je, ko je prišla pomlad, malodane vsak konec tedna odpeljalo planince na izlet. Pa to niso bili le visokogorski pohodi, še zdaleč ne! Planinci in neplaninci so se naložili na avtobus in se podali na vrh hribov in hribčkov. Bistvo izletov je bilo v druženju in ne toliko v ''štemplih&

Umrljivost žensk med porodom je bila na širšem območju Žirov nizka. In to kljub nemogočim razmeram, garaštvu, revščini, podhranjenosti in nečistoči. Otroke so pričeli cepiti proti davici in kozam že leta 1920. Kljub temu so te bolezni bile dokaj pogoste. V času, ko še niso poznali antibiotikov, so preživeli le najmočnejši in najodpornejši. Za škrlatinko, na primer, so morali ležati več kot šest tednov v strogi karanteni. Ta bolezen je pustila tudi hude posledice: vnetje ušes in srčne mišice. Med otroki je bilo veliko glist, želodčnih obolenj in drugih vnetij. Če so jih bolela ušesa, so jim v vnanje uho vlili toplega olja. Brinovo olje pa je bilo univerzalno zdravilo, ki je pozdravilo vse, od črvičenja v trebuhu do prehlada. Za koprivnico je zdravnik predpisal grenko sol, ki jo je bilo treba piti po potrebi, imela je okus po sodi bikarboni. Veliko otrok je zbolevalo za mumpsom. Zaradi glavobolov je bilo potrebno mirovanje. Dogajalo se je, da je bila kdaj pa kdaj

9.maj 2020, 55. DAN KARANTENE Ljerka je ena redkih sogovornic (sogovornikov) s srečno zgodbo. Približuje se stotici in sama rada reče, da ji je bila sreča dana, položena v zibelko pravzaprav. Prijateljujeva že od prvega dne, več kot pet let je od tedaj, ko me je poiskala. Ker se je želela spoznati z menoj. O njenem življenju sem napisala tudi knjigo, a le v nekaj sto izvodih za tiste, ki jih ima rada. Njena zgodba je nekaj posebnega. Z vso gotovostjo lahko rečem, da je ena  redkih, pri kateri se je dalo o sreči pisati brez odvečne sentimentalnosti in kiča. To mi zmeraj ne uspe. Pred dnevi smo se o tej sreči, ki - sicer redke izbrance- spremlja vse življenje večkrat pogovarjali. Odkrito sem priznala, da o sreči ne znam in ne zmorem pisati. Ne gre mi izpod rok. Na srečo sem srečala - poleg Ljerke- komaj kakšnega srečneža. Večina smrtnikov ima v življenju vzpone in padce in če jim (nam) uspe zaceliti potolčena kolena, s(m)o srečni. To pa je tudi nekaj, anede? https://siol.net/

https://www.ona-on.com/magazin/milena-miklavcic-vcasih-so-seksali-tudi-po-trikrat-na-dan/ ….. kar sem oblekel vojaško uniformo, me spremlja nepopisno gorje. Ni me sram priznati, da vsak dan molim, da bi ostal živ. V peklu m je držala pokonci samo vera v Boga. In malo sreče. Smrt kosi med vojaki, ki padajo kot muhe. 180 konj smo imeli na madžarski meji. Ostala sta nam le še dva. Ko smo šli skozi Sento, smo naše konje ponovno videli. In vojake, ki so jih čuvali. Na stotine jih je bilo. Na Veliko noč prispemo v Kragujevac. Slišali smo streljanje in zvečer izvemo, da se je nekomu utrgalo. Streljal je na Nemce in ti so iz maščevanja pobili na tisoče ljudi. Kri je tekla v potokih. Še vrsto let nisem ponoči spal, ker so se mi prikazovali tisti prizori. '''Ko boste zagledali Nemce,''‘ nam je pridigal kapetan, ''‘vzdignite orožje in roke v zrak, če hočete ostati živi. In bogvaruj, da bi kdo želel streljati nanje!''‘ In res! Ko pridejo Nem

1. ''Preden smo se preselili v tujino, smo nekaj let živeli v Novem mestu. Ljudje niso bili zlobni, le radi so si koga privoščili ali se iz njega norčevali. Od tam poznam zgodbo, ki bi bila zelo primerna za tvojo knjigo! Neka ženska, ki je živela pod nami, se je kar naenkrat začela rediti. Njen trebuh je bil ogromen. Ker je bila samska, so jo zafrkavali, naj pove, kdo jo je položil. Obiskala je zdravnika, pa jo je odslovil, naj manj je. V trgovini, kjer je delala, so se ji posmehovale kolegice, šef in tudi kupci. Ko je dvignila gajbo piva, je grdo padla. Šef se je začel vpričo kupcev dreti nanjo. A ženski ni bilo več pomoči. Bula, ki ji je rasla v trebuhu, je počila. Na poti v bolnišnico je umrla. Žalostno je bilo to, da se za njeno smrt ni nihče počutil krivega. Ne zdravnik, ne šef, ki jo je maltretiral, ne ljudje, ki so jo zasmehovali.'' 2. '' Spominjam se dogodkov iz časa, ko je zbolel sin Tomaž, pa še nismo vedeli, kaj točno mu je. ''P