JUTRI 2052

Življenje tudi danes, ta trenutek, piše nenavadne zgodbe. Le-te se včasih razpletejo drugače, kot bi si želeli, zlasti še, če so posredi zajebancije, zloba, objestnost in opravljanje. O tem, da v mnogih, zlasti manjših krajih, obstaja kar lepo število prebivalcev, ki imajo enake priimke, ni treba razlagati. V našem so to, na primer, tisti, ki se pišejo Jereb ali Kavčič, kje drugje so priimki pač drugi. No, in v eni takšni vasi živita tudi dve Martini, ki se pišeta enako. Svojo zgodbo mi je povedala Martina 1. Ko se je pred petnajstimi leti poročila, ni niti slutila, da bo imela hude težave z zanositvijo. Pred desetimi leti sta se z možem odločila za umetno oploditev. Bilo je vrsta poizkusov. Ko sta izčrpala tista, ki jih je plačala zavarovalnica, sta večkrat poskušala tudi samoplačniško, enkrat celo v tujini. Potem pa se je na začetku lanskega leta zgodil čudež: Martina 1 je zanosila! Sreča, ki sta jo občutila z možem Petrom, je bila brezmejna! Tako neskončna, da tega ni mo

Včasih je bil zelo popularen tudi pregovor: KDOR Z MALIM NI ZADOVOLJEN, VELIKEGA VREDEN NI .  Meni osebno ni nikoli ''sedel''. Zdelo se mi je, kot da zagovarja (pod) povprečnost pod plaščem neke lažne skromnosti. Po moje so ga- ob mizernih plačah, ki so jih dobivali- največkrat slišali delavci, o katerih je v svojih knjigah (in blogih) pisal tudi Dare Likar.  https://www.rtvslo.si/blog/likard37/moje-bukve/82659 Ta pregovor so, kot že rečeno, največkrat ponavljali tisti, ki so si zase privoščili pogačo, drugim pa so metali drobtinice. Žal je danes zelo podobno, le da se tega ne zavedamo, oziroma- na tiste, ki mečejo drobtinice, smo se skozi desetletja že tako navadili, da se nam zdi, da tako mora biti. Da se ne sme nič spremeniti. Po drugi strani pa je treba priznati, da so bili ljudje – vsaj v nekaterih stvareh- včasih bolj realni, kot smo danes. Za mojo babico, rojeno na prelomu 20. stoletja, je predstavljal statusni simbol- dežnik. Ne bi znala izrač

Z nekdanjo učiteljico Lidijo sva se pogovarjali vse sorte. Med drugim sva se dotaknili tudi pregovora ''povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si.'' Marsičemu, kar sem že vedela, je pritrdila, marsikaj pa tudi dodala. Kot učiteljica v šestdesetih (+ -) letih je morala zelo paziti na svoj ugled. Ne le ona- vsi učitelji! Povedala je, da je bila udeležba na proslavah strogo zapovedana. Pomembno je tudi bilo, kdo ob kom sedi. Največkrat je sedela poleg žene sekretarja ZK. Veliko težav je imela, ko se je izvedelo, da hodi po mleko h kmetu, kjer so bili izraziti ''sovražniki ljudstva''- bili so cerkveni, gospodar je celo pel na koru! Približno v istem času je imela nemalo težav tudi neka ''gospa dohtarjeva''. S kom naj se druži, da bo druženje na ''nivoju''? Potem so se našle gospa dohtarjeva, gospa frizerjeva in gospa direktorjeva (mož je bil direktor Kmetijske zadruge). Pod večer so se lepo oblekle in šle tudi n

Različne zgodbe, ki jih pripovedujem, stojijo zgolj in samo na izkušnjah, ki sem si jih pridobila med poslušanjem. Hočeš – nočeš, v njih se ne skriva niti za grah ''stroke'', ker pač to nisem in nikoli nisem bila. Je pa res, da vem veliko in marsikaj, lahko celo več kot marsikdo drug. 😇 Kadarkoli prebiram stare zapise, se – med drugim – čudim tudi odnosu prednikov do zdravnika in njegovega dela. Spominjam se neke zgodbice že iz povojnih časov. Jernej je služil JLA v sanitarni enoti, nekaj časa je kot ''snažilka'' in ''deklica za vse'' služil tudi v bolnišnici v Sarajevu. Ko se je leta 1957 vrnil nazaj domov, si je v okolju z več kot 5.000 prebivalci, kmalu dobil sloves, da marsikaj ve in marsikaj obvlada. Ko so se ljudje pri kmečkih opravilih poškodovali, so prihajali k njemu, da jim je rano povezal in hkrati tudi svetoval, ali naj gredo v bolnišnico ali ne. Po potrebi je tudi ruval zobe in pomagal pri porodih. Leta 1963 je tist

Slovenci imamo že od nekdaj strašno radi ''komando''. Že na začetku 20. stoletja, ko so v naši deželi vladali liberalci in klerikalci, se je govorilo o tem, kdo od njih ima boljšo komando in zato tudi več sledilcev. Ko so ob tisti znani rdeči knjižici, v kateri je škof Jeglič napisal   (po takratnem mnenju) nekaj ''spolzkih'' nasvetov zakoncem, le-tega zatožili malodane vsem medijem v Evropi, so se klerikalci jezili sami nad sabo, češ:''Kaj jim pa moremo, liberalcem, če imajo takšne predpostavljene, da si vse upajo!'' Veliko moč je imel tudi župnik. A niti približno ne takšne, kot mu danes radi pripisujemo. Močnejši od njega so bili posamezniki, ki so posojali denar ali pa so bili vaščani in meščani kako drugače odvisni od njihove dobre volje. Žal je bil od te dobre volje odvisen tudi župnik. Če se Mogočnežu ni prilizoval, je šla po gobe zamisel o novem farovžu, na primer! Takšen Mogočnež je imel komando nad, če lahko tako

Vesela sem, da se trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj bere.  https://plus.cobiss.si/kn/skupno/avtorji/2020/1 Če jo želite prebrati tudi vi, jo lahko po ugodni ceni naročite preko povezave: https://goo.gl/1qx5mf Danes je na Fb nekdo zapisal tole:« Včasih nismo imeli denarja, da bi lahko šli na morje, danes ga nimamo niti toliko, da bi lahko ostali doma...« Včasih mi je prav žal, da o tej, t. i. ''preteklosti'' izgubljamo neke realne predstave. Še huje: o njej razmišljamo vedno bolj ''romantično''. Ko o njej zapišem kaj stvarnega, mi rečejo, da se motim. Je pa nekaj, kar še kako drži: še pred cca 30 in več leti so bili ljudje bolj skromni. Kar je logično, saj je bila pot do dobrin, ki je nam danes sama po sebi umevna, veliko bolj posejana s trni. Življenje, ki ga danes živijo revni, je bilo nekoč ''vsakdanji pojav''. A so si ljudje, ki so imeli bolj plitke žepe pomagali na različne načine. De

P red 50 in več letih, torej- v starih časih, je bilo v navadi, da je imela vsaka družina z več otroki, pri hiši vsaj eno ''teto''. To so bile neporočene ženske, ki so bile že ''rojene'' zato, da bodo pomagale staršem, ko ostarijo. Hkrati pa so te tete bile pri roki tudi bratom in sestram pri vzgoji otrok, gospodinjskih delih in podobno. Če je v družini kdo od sinov študiral za duhovnika, se je običajno   ''določilo'' še eno sestro, da mu je, neporočena, sledila od fare do fare. Žrtev – če ji lahko tako rečem, z vlogo, ki so ji jo namenili starši (in družina nasploh), praviloma ni bila zadovoljna. Lahko pa tudi, tako kot se je to zgodilo pri Ireni. Že od otroštva naprej jo je bilo strah moških. Kot je sama povedala, se je ta strah naselil vanjo po tem, ko je- radovednica- opazovala moške pri lulanju. Nekateri so imeli med nogami pravo ''klobaso'', takšno, ki je pri neukem dekletu vzbujala grozo, gnus in odpor. Stara je

V ečina med nami je že kdaj v življenju slišala tole misel:'' Če ti pa ta (to) ne bo pomagal (pomagalo), potem pa res ni več nobenega upanja .'' V povojnem času, ko ni bilo denarja, pa tudi do zaslužka je bilo težko priti, so bili zelo dragoceni tudi čevlji. Čevljarji so izdelovali trpežne – takšne, ki so ''preživeli'' leta in leta na lastnikovih nogah. A tudi čevlji so imeli, žal, določeno življenjsko dobo. Marinka (1932) je bila delavka za tkalskim strojem. Vsak dan je osem ur preživela na nogah. Zaradi zdravstvenih težav so ji začele noge otekati, čevlji pa so postajali vedno bolj tesni. Ne spomni se, kdo točno je bil, ki ji je svetoval:''Nesi čevlje v popravilo enemu od žirovskih čevljarjev. Če ti on ne bo pomagal, ti nihče drug ne bo.'' Žirovci so bili že več kot sto let priznani mojstri na tem področju. In res. Čevlje je prinesla v Žiri, mojster jih je dal na kopito, jih s tem malo ''raztegnil'', zamenjal ji je

Pridejo dnevi, ko se počutimo za en drek. Vse nam gre narobe, smo nezadovoljni, polni gneva, besa in pikrih pripomb na vse, kar okoli nas leze in gre. Nekaterim se takšna ''stanja'' ponavljajo bolj pogosto, drugim le občasno. A takrat, ko ''pademo'' vanje, se rado zgodi, da v bližini ni nobene lestve, po kateri bi iz takšnega- zelo uničujočega razpoloženja- hitro in varno ter brez prask zlezli ''ven''. Znano je, da je dandanašnji eden najbolj priljubljenih načinov, da ''pozabimo na lastno sranje'' ta, da si izmislimo FB profil in potem v anonimnosti pljuvamo po tistih, za katere se nam zdi, da živijo lepše in srečnejše kot mi. Ljudi, ki to počnejo, ni malo, pa še veliko dela imajo, saj takšnih, ki bi na socialnih omrežjih razkrivali tudi svoje padce, ni veliko. In kaj je ''lepšega'', kot da jim nek anonimnež pri vsem, kar se jim med 4 stenami dogaja, zarije še dodaten nož v hrbet? ** Slovenci s

Danes zjutraj sem še enkrat poslušala posnetek, ki je nastal včeraj, ko sem obiskala Marinko, staro 82 let. Zelo mlada se je poročila z najbolj srčnim in veselim ter dobrim človekom, ki je kdajkoli prišel s trebuhom za kruhom iz Bosne. Do 55 leta, ko je umrl za hudo boleznijo, je bila ''Mala moja'' in kraljica. Medtem ko mi je pripravljala bezgov sok (njeno turško kavo, ki je strašno lepo dišala, sem morala, žal, odkloniti), se je od nekod priklatil Boris (tigrasti maček) in mi skočil v naročje ter se v njem ugnezdil vse do odhoda. »To ti je lahko v čast. Boris ne gre k vsakemu!« mi je rekla Marinka. Pokojnina, ki jo je dobivala po možu, ni bila velika, slaba pa tudi ne. Tudi prihrankov je bilo kar nekaj, a Marinki je bilo doma dolgčas, pa je zato sklenila, da se bo nekaj ur dnevno zamotila s pospravljanjem pri mestni gospodi. V petindvajsetih letih si je nabrala nešteto izkušenj. Večina od njih je bila dobrih, saj je srečevala plemenite in prijetne posam

Več sogovornic, ki so z menoj delile svoje zgodbe, je bilo prepričanih, da večina ljudi zgolj in samo zase obdrži vsaj kakšno skrivnost, ki jo odnese s seboj na drugi svet. Zelo verjamem, da je tako. Redki so, ki bi imeli ob sebi bližnjega, ki bi bil do te mere zaupanja vreden, da bi lahko z njim delili čisto vse. Prevečkrat se je že zgodilo, da je po spletu okoliščin prišlo ''kaj vmes'', in najboljši prijatelji so potem veselo delili zaupane skrivnosti. A niso le skrivnosti tiste, ki jih zaklepamo v svoje srce! Marsikdo hrani tudi spominke, ki so na videz čisto vsakdanji, nepomembni, še več: lahko se celo ''zelo dobro'' zlijejo med vse drugo, kar nas obdaja. Z Jankom (1924) sem se srečala večkrat. Njegove zgodbe iz vojnega časa so bile zelo zanimive. Vojno je doživljal kot demobilizirani nemški vojak. »Nekoč smo se pomikali proti italijansko-francoski meji. Bil je lep dan. S še dvema fantoma, ki sta bila doma iz moje doline, smo se šalili