nedelja, 30. junij 2019

najboljše prijateljice





1.Zofija (zgodba iz knjige Ženske)

Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.«
Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici.
Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel.
»Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan.
»Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo.
Ubogljivo sem zavihala rokave.
S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov.
»Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček.
Začudeno sem jo pogledala.
»Kako ohlapno?«
»Če res toliko kolesariš, bi morala imeti bolj čvrsto mišično maso,« je bila neizprosna.
Zasmejala sem se.
»Ne nori! Saj ne kolesarim zato, da bi zmagovala na maratonih.«
»Mogoče popiješ premalo vode?« se je po zadnjem grižljaju peciva pritaknila še Nives.
Ženske!
Lahko bi vedele, da taki pogovori za praznični dan niso ravno spodobni. Morale bi biti prijazne in ne bi smele skopariti s komplimenti.
»Slišala sem, da je eno kap, ker se je na stara leta preveč naprezala,« je dejala Alenka sočutno in me nežno pobožala po prstih, s katerimi sem nervozno cefrala papirnato servieto.
Dita se je ponovno vzravnala in me resno pogledala: »Ateroskleroza je v Sloveniji izredno razširjena in neposredno ali pa vsaj posredno povzroči skoraj polovico vseh smrti.
Ker povzroča tudi možgansko kap in odmrtje nog, je eden od pomembnejših vzrokov za invalidnost, zlasti pri starejših. Ne pozabi tega.«
Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi.
»Nobene ateroskleroze nimam!« sem nemočno protestirala in čutila sem, da se mi v grlu nabirajo solze.
»Mičkeno jo ima vsaka. A šele po petdesetem letu,« je bila neizprosna Tea, ki je bila do sedaj tiho in je zadnjih deset minut nekomu pošiljala smse enega za drugim.
Seveda, ona si je tako pripombo lahko privoščila, kajti do petdesetega rojstnega dne jo je ločilo najmanj sedem let.
»Ljuba moja, tudi sama dobro veš, da  si že v meni in da je tvoj hormonski sitem porušen …,« je hotela nadaljevati Dita, a sem ji vskočila v besedo.
»Z mojimi hormoni je vse, kot mora biti,« sem jo prekinila.
Prijateljice so hkrati dvignile glave in me pogledale.
»Nemogoče,« je čez čas pripomnila Alenka. »Od tebe sem mlajša vsaj tri leta in … in … ni vredno izgubljati besed.«
»Že dobro leto se filam s tabletami,« je navrgla Nives in v glasu ji je bilo čutiti razkačenost.
Simona, ki je bila še gospodična, je vsa zardela povzdignila glas:»Zofija, ti se šališ z nami.«
Zdelo  se mi je krivično in nepošteno. Mislila sem, da so moje najboljše prijateljice, a se je izkazalo, da bi me najraje pokopale, če bi me le mogle.
»Spet pretiravaš!« se je oglasila Nives, ki se je že malo umirila.
»Prišle smo, da ti pomagamo in ti stojimo ob strani, ti se pa iz nas norčuješ in se nam lažeš.«
Nemočno sem zakrilila z rokami.
»O tem, da si prekolesarila čez 3000 kilometrov, ti verjamejo le norci, me ne!«
Dita se je vzravnala in videti je bila zelo odločna.
»Če nimaš menskih težav, je s teboj nekaj narobe. Kakšna genska napaka, na primer.«
Zdelo se mi je, da so se moje prijateljice vidno oddahnile.
»Misliš?« se je, z glasom polnim upanja, nagnila čez mizo Alenka.
»Seveda. In pri ženskah kot je Zofija, se je potrebno bati nenadnega hormonskega šoka. Lahko se ji to zgodi celo na kolesu, pod tušem, v postelji, med seksom …«
Že sem hotela protestirati, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik.
Tea, ki je vedela, v kakšnih mukah sem se lani ločila, me je nežno objela okoli ramen.
»Vse, kar se ti dogaja, je posledica hudega stresa, verjemi mi. Me, ki te imamo rade, ti bomo še naprej stale ob strani in te podpirale. A nekaj te lepo prosimo: ne laži nam, kako ti je dobro, ko pa vse vemo, da temu ni tako. Že to je grozno, da imaš petdeset let.«
Ostale, ki so strmele vame, so kimale in v njihovih očeh je bilo polno sočutja in usmiljenja.
V tistem trenutku me je prešinilo, da sem odpovedala zmenek z Janezom in da bi lahko, če ne bi sedela Pri Petričku  s svojimi najboljšimi prijateljicami, ležala v njegovem objemu in kdo ve, kaj bi se zgodilo, ko bi me stisnil k sebi in poljubil.
V meni se je nekaj prelomilo, naslonila sem se na mizo in bridko zajokala.
Prijateljice so bile srečne. Čutile so, da njihova prisotnost ni bila zaman.

torek, 25. junij 2019

ona že pozna načine, s katerimi se da dedca v nulo zatreti






Robi (1978):« Če dovolite, bom zgodbo začel s poroko. Z Majo sva povabila prijatelje, ki jih nisva imela malo. Sredi noči smo se že precej okajeni odpeljali do hiše, kjer sva si uredila gnezdece. Zbasali smo se v spalnico, steklenice s šampanjcem so se odpirale ena za drugo. Sredi razposajenega smeha povzdigne glas Mira, ki je bila pravnica. Nikoli ne bom pozabil njenih besed. Zabičala je Maji, da takšne hiše, če slučajno pride do razveze, ne sme nikoli izpustiti iz rok. Pa da ona že pozna načine,  s katerimi se da dedca v nulo zatreti. Fantje smo se iz slišanih predrznosti norčevali, a čisto po neumnosti. Besede bi morali zelo resno vzeti na znanje in si jih zapomniti.
Po rojstvu hčerke se je tudi med nama z Majo marsikaj spremenilo. Po štirih mesecih se je naveličala otroka, mene, obveznosti, dojenja, umazanih plenic, prvih zobkov. Tašča je prihajala zarana, da ji pomaga, a sta se do kosila običajno že na smrt sporekli.
Seksa si je poželela ob nemogočih urah. Najraje tedaj, ko sem imel v službi tisoč in eno obveznost. Nekajkrat sem po stodesetem sms-u v času malice sedel v avto in se (pri tem sem kršil vse možne cestnoprometne predpise) z vso naglico odpeljal domov. Dvajset kilometrov in še malo v eno smer in prav toliko nazaj v službo. Maja je postala odvisnica od seksa ''na hitro''. Pogosto sem si malo pomagal že med vožnjo, da je šlo potem hitreje.
Končno je bila hčerka stara enajst mesecev, da se je žena lahko vrnila nazaj v službo. Vsem se je oddahnilo. Otroka sem okoli pete ure pobral pri tašči. Maje ni bilo na spregled o osmih. Tašča je kuhala, pospravljala po hiši, hodila po hčerko v vrtec. Maji je, potem ko je bila ponovno sredi življenja, usahnila pretirana potreba po seksu. Če odkrito povem, se mi je oddahnilo. Seks imam rad, a ne na ukaz.
Ne bom pozabil četrtka. Službeno sem bil v Zagrebu, vrnili smo se prej kot običajno. Želel sem presenetiti hčerko, zato sem šel ponjo že malo po eni uri. 'Ni je več,' mi je razložila vzgojiteljica,' dopoldan je prišla ponjo njena mamica in jo odpeljala s seboj.' Poklical sem Majo, zakaj mi ni nič povedala, da sem zato v vrtcu izpadel kot bebec. Vedno bolj me je skrbelo, kajti Maja se mi ni javljala na telefon. Poklical sem še taščo. Ko me je zaslišala, je planila v jok in izjecljala, da mi ne sme nič povedati, pa da ji je žal, da tega, kar se je zgodilo, ni mogla preprečiti. Srce mi je bilo sto na uro. Kot popoln idiot sem sedel v avtu pred vrtcem in nisem vedel, kaj naj storim. Se je vsem zmešalo?! V tistem ne ravno prijetnem razpoloženju me je poklical policist, ime sem pozabil. Predlagal mi je, da se prostovoljno oglasim pri njih. Na pogovoru. Da ne bo nič hudega, samo pogovorili se bomo. Mislil sem, da me bo kap. 'Se je kaj zgodilo? Je kdo umrl? Hčerka, Maja?'
Potolažil me je, da ni nič takšnega. Ko sem mu nato rekel, da ne razumem, za kaj gre, mi je odgovoril, da ne sme povedati več kot to, da sem osumljen spolne zlorabe mladoletne osebe, v tem primeru hčerke.
Samo tisti, ki so že bili kdaj na mojem mestu, vedo, kako to je, ko te zadene strela z jasnega. Ko ti telefonski klic uniči življenje in ga polije z vso gnojnico tega sveta. V zmedenosti in popolnem šoku sem zapeljal v enosmerno ulico in po nesreči podrl kolesarja, ki ga nisem, priznam, niti opazil. Postopku, ki je sledil, se nisem mogel izogniti. Z odnosom, ki so ga policisti imeli do mene, so me še dodatno ponižali. Malo po peti uri smo končno nadaljevali pogovor na policijski postaji. Še prej pa sem poklical prijatelja, ki je zdravnik. Prihitel je in mi dal injekcijo za pomiritev. Ko sem mu izjecljal, kaj se dogaja, je bil prepričan, da se mi blede. Zraven žene je sedela njena prijateljica Mira.
Kljub temu, da sem bil nepriseben od skrbi in strahu, sem se spomnil, kako je grozila na najini poroki:'Pazijo naj se pizduni, ki mi pridejo v roke!'Maja me ni niti pogledala. Buljila je v tla tudi tedaj, ko so po meni padala neresnične, izmišljene in krivične obsodbe. Da sem spolno zlorabljal hčerko, jo ščuval proti mamici in jo oblačil v lastna oblačila. Ob norostih, ki so bile povedane, sem se nehote zasmejal. Čisto spontano, nezavedno. A je bil takoj ogenj v strehi, češ, da se norčujem in da uživam, ko poslušam resnico o svojih perverznostih. Hotel sem povedati, da je hčerka večkrat spala pri nama, v zakonski postelji. Z Majo sva ji naredila kotiček, enkrat se je stiskala k njej, enkrat k meni. Dvakrat sem jo res oblekel v svojo bundo: enkrat, ko je imela laringitis in sem jo, ker je komaj še dihala, zavil vanjo in nemudoma odnesel na balkon, na mrzel zrak, drugič pa, ko je sredi zime padla v lužo iz stopljenega snega. S pohodniško jakno sem jo le zaščitil pred mrazom. Očitali so mi tudi, da sem jo priklepal nase, da ubogi otrok zato ni maral lastne mamice. To je bila čista laž. Resnica je bila drugačna: Maja se je pogosto vračala domov, ko je hčerka že spala. Zgodilo se je, da je ni videla več dni zapored. Otrok je imel raje celo taščo…
'Trda ti bo predla!' me je nato prestrašil še odvetnik, ki sem ga moral, hočeš, nočeš najeti. 'V roke te je dobila ubijalska naveza,'je namignil. Kaj je to pomenilo, sem pozneje, skozi različne postopke na sodišču občutil na lasni koži.
To niso bile ženske, to so bile krvoločne zveri! Najbolj je bolelo, ker so mi prepovedali vsakršne stike s hčerko. Še sreča, da sta jo imela pri sebi tast in tašča, ker drugače ne vem, kako bi odtujitev od otroka preživel. Kmalu, že na drugi razpravi, sem spoznal, kam pes taco moli.
Maja me je želela izriniti iz hiše, napoditi iz svoje bližine, mi ukrasti hčerko. A je imela smolo: večina računov za hišo so bili izstavljeni na očetovo firmo. Dejansko je bila hiša njegova, napisana tudi na njegovo ime, ki je bilo po spletu okoliščin enako mojemu. Babovje je to spregledalo. Ker so videle, da ne bo šlo zlepa, so me začele izsiljevati, da bodo na pomoč poklicale tudi medije. Vseeno mi je bilo. Če bi mi v službi nagajali-pa mi na srečo niso- bi me čakala zaposlitev v očetovi firmi.
Čas je neusmiljeno tekel, postopki so se vlekli kot jara kača. Vedno znova smo premlevali eno in isto. Tašča je, hvala Bogu, vztrajala, da ni nikoli opazila nobenega spolnega nasilja z moje strani. Škoda, da ji niso dovolili spregovoriti o tem, koliko ur na dan Maja preživi z lastno hčerko.
Po približno petih letih, na predzadnjem naroku, je Maja prišla v spremstvu nekega moškega in noseča. Tistega dne je sodišče izdalo sklep, v katerem je zavrnilo primarni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se J.M.(hči pravdnih strank, rojena (xx.xx.xxxx) začasno, do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka, predodelila v varstvo in vzgojo materi, očetu pa se prav tako ne odredi prepoved stikov s hčerko, zavezuje se ga le k plačevanju 730 EUR mesečne preživnine za otroka.
A tukaj še ni konec zgodbe! Mira si ni mogla odpustiti, da si je na meni polomila strupene parklje! Ko me ni mogla drugače zajebavati, me je v Majinem imenu tožila za večjo mesečno preživnino.
Človek obrača, Bog obrne. V novem partnerstvu Maja ni več našla prostora za najino hčerko. Svoji mami je kar po telefonu rekla tole:'Pokliči Robija in če hoče, naj jo vzame k sebi!' Hčerka je bila presrečna, ker se je lahko po dobrih petih letih ponovno vrnila domov. Na tem mestu bi se iz vsega srca zahvalil tudi bivši tašči in tastu, da sta me podpirala in mi stala ob strani. Vsem očetom pa, ki se boste znašli na mojem mestu, pa polagam na srce: če boste v postopkih ugotovili, da odvetnica, tožilka, sodnica, vaša partnerica in ženska iz CSD-ja, skupaj pijejo kavo, se ne ustrašite! Tudi takšne naveze se da premagati, a le, če imate veliko srečo! To, da ste nedolžni in imate prav, ne igra večje vloge!«

sobota, 22. junij 2019

Zdravilka









Zinka (1929) :»Kdo točno je bila moja mati, ne vem. Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Ker je bilo v hiši že dovolj otrok, so me odnesli k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Ona je imela ležišče na klopi ob mizi, jaz na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ni dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drugo mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna!
Najbolj pomembne stranke so prihajale zvečer ali celo sredi noči. Zanje sem bila smet, ''senti'' so mi rekli. Ko sem bila malo večja, me je Mihaela ob vsakem obisku, četudi sem že spala, nagnala ven, za svinjak. Nikoli nisem smela vedeti, kdo je iskal njeno pomoč. Niti zakaj. Ljudje so ji prinašali stekleničke s svojim urinom, ki ga je tudi okušala. Iz barve in okusa je potem sklepala, kakšno bolezen kdo od obiskovalcev nosi v sebi.
Pozneje, ko je že umrla, so mi tudi pripovedovali, da je varila posebne napitke iz šmarnice in jesenskega podleska. Samo kapljica ali dve sta zadoščali, da je tisti, ki jih je zaužil, tudi umrl. Dokazati ji niso mogli nič, saj je bil edini, ki je preverjal takšne in drugačne smrti cerkveni ključar. K nosnicam je prislonil zrcalce, in če se je orosilo, potem je bil človek še živ, če ne, pa so ga zagrebli.
V cerkev, k maši, naju župnik ni pustil. Dolgo časa nisem niti slutila, od kod izvira njegova sovražnost. Menda je vedel za nekaj nesrečnih žensk, ki so z Mihaelinimi zvarki umorile lastne otroke…
Ko sem bila stara sedem ali osem let, sem od svoje skrbnice dobila prvo resnejšo nalogo. Kadar so k njej prihajale ženske s ''težavami'', sem morala zlesti izza peči in iti na stražo. Poleti je še šlo, pozimi pa sem komaj kaj oblečena in brez čevljev, skoraj zmrznila. Ženske, ki so prihajale k njej, so morale biti v veliki stiski nemalokrat so jokale, tudi preklinjale. Po navadi so se zonegavile s poročenimi moškimi, lastnim bratom ali očetom. Pogosto so jih spravili v nesrečo potujoči klošarji, zali študentje, ki so se pripeljali iz mesta na kosilo v vaško gostilno, vojaki, ki so se vračali s fronte, cigani, ki so potovali z medvedom od vasi do vasi…
Ženska se je ulegla na otep slame v svinjaku. Potem si je med zobe vtaknila kos usnja, da med šarjenjem med njenimi nogami, ni kričala od bolečin. Postopek, ki sem ga pozneje uporabljala tudi sama, je bil naslednji: ženska je dvignila ritnico na pručko, da se ji Mihaela v odprtino lahko vlila nekaj kapljic zeliščnega zvarka (orehova jedrca, hermelika, steblo teloha). Po kakšnih petih minutah se je bilo treba s pomočjo dve pavjih peres z nitjo tesno povezanih v eno, lotiti dela. Nekoč se je Mihaeli pero odlomilo, ker je ženska močno trznila….Po kakšnem tednu je umrla zaradi zastrupitve.
Splavljenčke je Mihaela pofutrala prašiču. Polizali so tudi vso kri, ki je ostala na ilovnatih tleh…
Tiste, bogatejše, so najprej poskusile splaviti na drugačen način. Če so imele doma kos usnja, so ga skupaj z lanenim semenom, dobro mislijo in orehovimi lupinami zažgale. Nad tlečim ognjem so se razkoračile čim bolj na široko, da je dim lahko dosegel ustje maternice. Nakar so skuhale lonec iz rabarbare in ščepca čmerike. V enem samem dnevu je bilo treba popiti najmanj tri litre te tekočine, pa pogosto še ni pomagalo…
Mihaela je s temi splavi zelo obogatela. Ne le, da nisva bili nikoli ne lačni ne žejni, imela je tudi zajetno vsoto denarja, ki ga je skrivala pred menoj.
Bilo mi je devet let, ko so prišli v vas trgovci z lizikami in ostalo kramo. Sline so se mi cedile, da se mi bolj niso mogle. V trenutku Mihaeline nepazljivosti sem se izmuznila v sobo, iz vrča vzela najmanjši kovanec in zbežala na trg, pred cerkvijo. A moja kraja ni ostala neopažena. Mihaela me ni ne kregala, niti mi ni kako drugače pokazala, da sem storila kaj narobe. Pod večer sem šla kot po navadi nacepit drva. Kar naenkrat se pojavi pred menoj in mi ukaže, naj položim na tnalo dlan. Nič hudega sluteč sem to storila. Bliskovito zamahne s sekirico za izdelavo butar in mi odseka mezinec na levi roki. Od presenečenja in šoka sem se polulala v hlače. Sprva mi kri sploh ni tekla, ko sem se zbrihtala, je pa ni bilo moč ustaviti. Mihaela je s počasnimi koraki stopila do skrinje, vzela iz nje kos belega platna in mi z njim lovila štrcelj. Potem pa je počepnila in mi ukazala, naj stegnem roko pod njen počepk. Rano mi je polulala, rekoč, da se bo tako hitreje zacelilo.
Rana se je kmalu zarasla, vame pa se je naselil strah. Mihaele sem se začela na smrt bati, čeprav mi, priznam, nikoli več ni storila nič žalega.
Pri desetih letih sem začela obiskovati osnovno šolo, a le toliko časa, da sem se naučila za silo brati in računati. Bila sme še majhna, ko sem že zapisovala recepte, ki mi jih je Mihaela zaupala.
Zelo dobro sva služili s konjsko mastjo. Ne vem, zakaj se je imenovala ''konjska'', ko pa je bila prašičja. Vanjo sva stresli pest kamilic, pest materne dušice in ščepec janeževih semen. Mast, ki sva jo hranili v kleti, v velikem loncu, je do pomladi zmeraj pošla. Ženske so prihajale ponjo s kozarcem v roki. Z njo pa so se mazale med nogami. Pa ne le zato, da niso preveč trpele, ko so se možje spravili nanje!
Mast so uporabljale tudi zato, da so si pozdravile različna vnetja. Po drugi svetovni vojni, ko so se možje vrnili domov, so s seboj pogosto prinesli različne spolne bolezni. Zdravile so se tako, da je ženska (ne moški) zavrela jabolčni kis, ga zlila v kahlo in se potem usedla nad kisovo paro.
Mihaela je zdravila tudi vrtoglavice, ječmene v očeh, pljučne bolezni, vnetje jeter, gliste, zlato žilo. Meni tega ni bilo več treba, ker smo v bližnjem mestu dobili leta 1939 prvega dohtarja. Pomagala sem si že s kafro, ki so mi jo prinesli iz lekarne v Ljubljani in je bila vsestransko koristna.
Nekoč je bilo veliko glist. Otroci so hodili naokoli z napihnjenimi trebuhi, dokler niso začeli piti v kisu namočenega česna. Na trebuh pa so jim matere polagale pelinove obkladke.
Vseh nasvetov, ki sem jih zapisala, sem se morala naučiti na pamet. Ko je Mihaela ugotovila, da je moje znanje enako njenemu, je zapiske sežgala. Ni želela, da bi prišli komu v roke, ker bi jo širjenja znanja prikrajšalo pri zaslužku.
Mihaela me je naučila izdelovati tudi strupe. Najbolj pogost je bil tisti, narejen iz listov šmarnice, telehove in čmerikine korenine ter iz jesenskega podleska. Bil je bolj smrtnonosen kot le iz šmarnice in podleska. Če povem po pravici, po Mihaelini smrti tega strupa nisem izdelovala. Se ga je pa zelo drago plačevalo. Ponj so prihajale tudi bogate gospe iz Ljubljane, na okno so trkali mnogi gospodje, ki so imeli lepo in mlado ljubico, zaradi česar so se želeli znebiti žene.
Ti gospodje pa so potrebovali tudi obkladke za svoja otečena spolovila. Nekateri med njimi so bili, kar se žensk tiče, nenasitni. Poparila sem konjsko meto, ji dodala v žganju namočen pelin. Nekateri so se z zdravilom mazali po spolovilu, drugi pa, ki so kar šli, ne da bi me vprašali o napotkih, so stekleničko že za prvim vogalom nagnili k ustom in popili, kar je bilo v njej.
Za tiste, ki so se poročili v poznih letih, sva imeli z Mihaelo prav poseben napoj. V žganju sva najprej tri mesece namakali bikova jajca. V dežju sem polovila deset deževnikov, ki so prav tako romali v te-isto žganje. Posebej sem stolkla kumino in pelin, moko stresla v vrel kis, v katerega sem dodala še nekaj medu. Kuhalo se je toliko časa, da je na koncu ostala le gosta, zdrizasta zmes, ki sem jo dodala v žganje z zmečkanimi bikovimi jajci in deževniki. ''Bolnik'' si je svoja jajca najprej namazal z rožmarinovim oljem, nakar pa je na to mesto položil še zdravilno žavbo. Menda je zmeraj odlično delovalo! »

nedelja, 16. junij 2019

MOŠKA ZGODBA





ŽENSKE NE MARAJO MOŠKIH, KI V NESREČI OSTANEJO BREZ ZOB?
 

Darjan (1971):«Ko sem bil še otrok, sem veliko časa preživel pri starih starših. Vrtca v našem kraju še ni bilo, pa sta me do vstopa v osnovno šolo in še potem varovala onadva. Spominjam se, da sta se ves čas nekaj robkala med seboj. Babica je zinila kaj neprimernega, ded ji je največkrat še v isti sapi podrobil nazaj. Drug brez drugega nista mogla živeti in čez mnogo let, ko sta bila že zelo stara in bolna, sta odšla na drugi svet v razmaku enega meseca. Star sem bil pet ali šest let, ko sem že ''vse vedel'', kaj se na vasi dogaja. Ždel sem ali pod mizo ali na odeji kje v kotu ter se na videz igral, v resnici pa sem vlekel na ušesa, ko se je ob turški kavi govorilo o tem ali onem sovaščanu. Kakšne zgodbe so bile to! O nekaterih vam bom še kaj povedal!
Nekoč je stric Mitja vprašal deda, zakaj babice še nikoli ni udaril. Zanimalo ga je tudi, zakaj se zaradi nje ni prav tako nikoli napil. Ded je nekaj časa razmišljal, potem pa odgovoril:''Dokler sva bila še mlada, je postelja poglihala vse težke besede. Ko sva postala starejša, sem imel to srečo, da je njena proteza spala v drugi sobi kot ona.'' Vsi so se smejali, le jaz nisem vedel, za kaj točno gre.
 Čez veliko let, ko sem že doštudiral in si našel žensko, sem se na stare starše pogosto spomnil. Nama z Marjeto ni in ni uspelo, da bi svoje težave reševala na podoben način kot ded in babica. Žena je imela zelo grdo navado, da je bila precej zamerljiva. Jezo je v sebi pestovala ne tedne, mesece! Tihi dnevi so bili najin spremljevalec, če sem hotel ali ne. Če sem se hotel z njo pogovoriti, mi je odgovorila:''Brez pomena, da ti popuščam, ker boš spet naredil po svoje!''
Nekoč mi je prekipelo in sem jo poslal k hudiču, babo žlehtno! Potem sem se usedel na motor, da si malo prezračim glavo. Marjeta me je res spravljala ob živce, bal sem se, da ji bom nekoč, ko mi bo vsega zadosti, storil kaj hudega. Edina tolažba mi je bila, da na njeno željo še nisva imela otrok.
Je bil kriv trenutek nepazljivosti, je bila kriva svetloba, ki se je ujela v mojih očalih in sem za sekundo oslepel, je bila kriva moja živčnost, ne vem. Kar naenkrat mi je zmanjkalo ceste, zletel sem z nje in potem pristal v betonski ograji. Kako in na kakšen način se ne spomnim več.
V bistvu sem jo še dobro odnesel. Hud udarec mi je poleg pretresa možganov, zlomov in udarnin, zmel čeljust, da sem ostal tudi brez skoraj vseh sprednjih zob. Bil sem v Kristusovih letih, še malo nečimrn, saj se mi je zdelo, da nisem bil napačen na pogled, potem pa ta šok! Izguba zob me je bolj bolela kot tri zaporedne operacije čeljusti. Žena se je zgrozila, ko me je prišla obiskat. Stala je meter stran od postelje, niti dotakniti se me ni hotela. Pa bi v tistem trenutku dal vse, kar sem imel, za njen objem. ''A vidiš, kaj naredi tvoja prekleta trma?'' mi je vsaj desetkrat očitala.
Če bi imel denar, bi si uredil zobe samoplačniško, tako pa sem moral čakati, da pridem na vrsto v javnem zdravstvu.
Prijatelji so me bili presrečni, da sem ostal živ. Ženi sem se brez zob dobesedno gnusil. Nič ni pomagalo, da sem se včasih pošalil, da ji bom ''gospod Implantat'' veliko bolj všeč, kot sem ji bil pred nesrečo.
Nekega dne, bilo je ravno pred 8. Marcem, je spokala svoje stvari in odšla. S sten je pobrala grafike (bila je strastna ljubiteljica te umetnosti), spravila svoje knjige v škatle, mi rekla, da tako ne more več živeti ter zaprla vrata za seboj. Mislim, da je bil to edini trenutek v najini partnerski zvezi, ko me ni razpizdila.
Bila je celo tako fer, da se je obvezala, da mi bo svoj delež pri kreditu za stanovanje izplačala. Zaradi hvaležnosti ob njeni dobroti sem se trudil, da se nisem spraševal, kje bo dobila denar.«