JUTRI 2052

  na družabnih omrežjih pogosto naletim na fotografije (originalne ali fotošopirane, saj je vseeno), ob katerih se - na videz- dostojni in vsega spoštovanja vredni posamezniki krepko norčujejo iz ''grdote'' tistega- na fotografiji. Zmeraj me stisne pri srcu. Podobno je počela tudi mama. Bila sem še otrok, ko mi je govorila, da sta sestri lepi, jaz pa grda. In- recimo- da takšnih debat nekako ne maram in da si o čustveni inteligenci tistih, ki jih širijo, mislim svoje. ******************** Še ena zgodba iz druge knjige Ogenj Rit Kače , s podnaslovom :Babice, hčerke in vnukinje. Pa še drobna prošnjica: ne širite strupa po nepotrebnem! V vsakem človeku najdemo - že kaj - kar je dragoceno in vredno spoštovanja. ****** Irena (1955)   »Rodila sem se še v času, ko so bili nezakonski otroci pankrti. Oče je bil sin kmeta, kjer je mama delala kot služkinja. Obljubil ji je, da se bosta poročila takoj, ko bo vojne konec. To se ni zgodilo, saj je revež prišel iz Rusije s hudo tu

    Vse se preživi, če se le hoče Ivana sodi med tiste pokončne, pogumne in odločne ženske, ki so mi bile že od nekdaj všeč. Brez dlake na jeziku, nikoli za hrbtom, pove, kar misli.   Kramljanje z njo je v užitek, ker vsakič vem, da bo povedala tako kot je v resnici bilo. Z njo se rada srečujem, bodisi na sprehodih proti Ledinici, ali pa takrat, ko sedi ob punkeljnu in pripoveduje zgodbe o starih časih, ki jih je tudi sama doživela. 23. oktobra se je v Žireh včasih praznovalo občinski praznik, ker so na ta dan, leta 1943, Nemci mirno, pred očmi Vojkove brigade in vaščanov okrog tretje ure popoldne krenili proti Trebiji in zapustili Žiri. Ivana pravi, da svobodo zna na pravi način ceniti tisti, ki je kdaj ni imel. Ko je bilo vojne konec, je glas o tem šel od ust do ust, mladi so sedli na kolesa in raznosili veselo novico na vse konce in kraje. Še vrsto let si je potem ljudstvo dajalo duška ob vseh državnih praznikih. Za prvi maj so, na primer, pokale patarde, na vseh hribih so gor

  Pri razbojnikih Sijalo je sonce, na nebu so se podili beli kosmičasti oblaki, gozd pa je vabil kot še nikoli. Mali se je že od zgodnjega jutra kujal, sitnaril in počel kup neumnosti, zaradi katerih me je bolela glava. Zdelo se mi je, da se nenehno ponavljam: »Mali, tega ne smeš, pusti to pri miru, pridi sem, pazi, razbil boš skodelico …!« »Ne zdržim več!« je malo po deseti odločno vzkliknil. »Vpisal se bom med razbojnike. Tam bom lahko počel, kar bom želel!« »Prav. Če se ti zdi, da ti bo pri njih lepše, lahko kar greš!« Gledala sem za njim, ko je stekel proti gozdu, kjer so živeli razbojniki. Dolgo je hodil. Spotikal se je ob korenine in vresje, ko je iskal pravo pot. Noge so ga bolele in v želodcu mu je pošteno krulilo. Naposled je pred seboj zagledal kočo. Iz dimnika se je sukal dim. »Razbojniki so doma!« je vzkliknil Mali že pošteno utrujen. Potrkal je na vrata in vstopil. Vseh dvanajst razbojnikov je sedelo za mizo. Bili so ravno sredi kosila in ni jim bilo všeč, da jih kdo moti

15. AVGUST 2022 Danes objavljam eno od ''delovnih zgodb'', ki jo boste lahko prebrali v četrtem delu Ogenj Rit Kače . Knjiga bo izšla jeseni. Moji sogovorniki so mi razkrili in to na tisoče načinov, kako so si v času otroštva in mladosti služili kruh. Pa to niso bili otroci rojeni pred 2. sv. vojno, to so bili otroci, rojeni v 60. 70. 80 in celo v 90. letih prejšnjega stoletja! Od srca sem hvaležna za vsako zgodbo, saj me te bogatijo bolj, kot lahko zapišem z besedami! ****** Nekateri so mi pripovedovali o svojih izkušnjah v obliki anekdot, drugi so zgolj obujali spomine na mladost, tretji so čutili potrebo, da izpovedo svojo ljubezensko zgodbo. Tudi takšnih, ki so se jim dogajale ''nadnaravne'' stvari, ni bilo malo. Veliko je tudi čisto preprostih ''usod'', ki pa so na sogovornikih pustile globoke sledi. ******* Naše življenje je zelo pestro, zelo raznoliko. Nemogoče ga je stlačiti v predalčke, zelo nehvaležno, morda celo krivično je tud

  Jurij P. ": V takratni socialistični Jugoslaviji so se grdo znašali nad nami kmeti, to smo občutili tudi otroci v šoli. Danes se pozablja, da smo kmetje v SFRJ imeli zelene zdravstvene izkaznice, kar je pomenilo, da smo stali v zadnjih vrstah. Spominjam se starega očeta, kako je bil v bolnišnici podpisal, da se vrne domov umret, saj je vedel, da nas bo sicer njegovo ležanje v bolnišnici v Šempetru drago stalo. Ja, kmečki otroci smo delali. To pripovedujem svojim otrokom, a ne razumejo, ker ne morejo. Danes so drugi časi. Zelo težko otroku razložiš, kaj pomeni kruh, če ga nikdar ni manjkalo.''

  nekaj besed o kriminalki KJE JE OTROK? Bi jo odnesli s seboj v posteljo, na teraso ali plažo tudi vi? Pišite mi na  jutri2052@gmail.com Knjiga je tudi na seznamu za ''poletno znižanje.'' 👇👇👇👇👇 Povezava do članka https://lnkd.in/gx7UUvEM