JUTRI 2052

  DVA KOMENTARJA Z BLOGA Milena, danes si me prepričala, da sem poiskala "Strice", končno pogled stran od ameriških nadaljevank. Ugotavljam, da imamo v Slo literaturi 2 pisatelja, ki sta opisovala podobno kot ti: Miška Kranjca - Strici so mi povedali Finžgarja: Lucija oz. Strici. Seveda se vsi glavni junaki skregajo med seboj in se koljejo za grunt. V filmu Lucija pa je prikazano kopanje v škafu. Prav zaradi tvojih zgodb mi je padlo v oči nekaj pomembnega v zvezi s higieno: Lucija je umrla in zdravnik je očetu Podlogarju razlagal, da se je v krvi naselil prisad, torej so jo pri porodu zastrupile ženske, ki so ji pomagale. Ena je prihitela z njive, druga iz kuhinje in štale. Nobena se ni umila in porodnica je umrla. Ravno tako otrok. Težka je ta naša zgodovina. Pa še nekaj: film je silno spodoben, vasovanje pod oknom, potem poroka in nosečnost, ter porod. Nič spolnosti, čisto nič, kot da ne obstaja. * Milena, v življenju me nekaj jezi: očitajo mi prodajanje za denar in temu r

https://www.youtube.com/watch?v=BoT3C-ae8io PISMO NEKE MAME ''Imam 21 let starega sina, uspešen študent. Tudi tušira se redno in perilo preoblačimo pri naši hiši vsak dan. Spimo goli, v majicah in pozimi v pižamah, posteljno perilo menjam vsak teden. Do zdaj je imel 2 resni dekleti in kakšna tri bežna srečanja. Če štejem samo tista, ko so punce prespale pri nas. Ej drage ženske-kakšno perilo jaz najdem za posteljo, pod posteljo in v kopalnici - ne morem povedati! Vseeno je ali je študentka prava, kemije, kelnarca ali tajnica na sodišču. Pazi: veliko perila je popolnoma plastičnega, živo rdečih svetlečih neon, zadaj trakec, spredaj trakec. Smrdljiv in trd, ker se ga ni opralo. Če so hlačke malo večje, so obvezno flekaste in smrdeče. Nisem slepa. Ležijo na tleh, kjer jim od riti pade. Tampone mi mečejo v košek v kopalnici. Si predstavljate smrad, če jih ne odkrijem pravočasno?*! Kavbojke polne flekov, rjavkasti madeži tudi po rjuhah saj ne uporabljajo brisačk, saj veste

   ODLOMEK Veliko je k Anini usodi pripomogla tudi okolica. Prijatelji, znanci in sorodniki. Vsi tisti, ki so ji na nek način zavidali hišo, avto, položaj. Pred njimi je morala igrati srečno žensko. Če je kdaj zaupala kakšno malenkost kateri izmed znank, so se novice hitro razširile. Čeprav so vsi vedeli za ljubice njenega moža, ni nihče imel toliko »jajc«, da bi povedal njej. Le smejali so se ji in jo opravljali.    »Nikoli ne bom mogla razumeti tistih žensk, ki se obešajo na Mateja. Pri njem vidijo samo privlačno zunanjost, ni jim mar, da ima družino. Prav bedasto se mu dobrikajo, ko mislijo, da jih ne vidim. Ko sva zadnjič bila v gledališču, sta mu dve naročili pijačo. Toda očitno sta mu bili zoprni, ker se je še naprej držal mene. O, če bi ga kakšna pritegnila, bi že izkoristil priložnost!« Gospod, ki se mu ej klanjalo tako v poslovnem, družabnem in še kakšnem življenju, je bil doma, v družini, prava zver. Tipičen moški, ki je užival le, ko je mučil ženo. Tudi njuna spolnos

  Na steni je visela Esmeraldina slika in v kotu, za pečjo so bile zložene knjige. Tudi tista o Diani je bila vmes. Čeprav je bilo sobotne popoldne hladno, so bila vrata odprta na stežaj. Zdenka je sedela na kavču in gledala televizijo. “Ne morem brez nje, “ mi je rekla. In potem sva spregovorili besedo dve o Esmeraldi. Nazadnje mi je pokazala še druge zaklade. Tako na primer vsak teden posebej shrani “ Usodo”, spremlja pa tudi vse, ki v kraju umrejo. Časa ima dovolj, na red in številke pa se je navadila takrat, ko je še delala  v  “ceglavn’ci” in je  morala sproti beležiti, koliko  opeke so  naredili,da ni  bilo potem, ko so prišli šefi,  kaj  narobe. “Moj oče je bil dvakrat poročen,“ mi je zaupala. “Prva žena je bila zelo bolna in v tistih zadnjih dneh ji je stregla moja mama. Ko je bolnica umrla, je šel oče hkrati plačat pogreb in oklice za ohcet. Ja, takrat so bili drugačni “cajti”. Žena  jer zapustila devet sirot in kako bi jih,  dedec,sam “rihtal” ?” Zanimalo me je, če sluč

  Če po pravici povem, sploh ne vem, kako naj začnem. Premišljujem, bi bilo bolje, če bi namesto besed raje uporabila nekaj fotografij. Bolj nazorno bi pokazale, kaj vse ljudje počnemo. V kaj vse vtikamo svoj nos. Kako se maščujemo, kako v praksi izvedemo tisti znani rek’ zob za zob’.  In zakaj gre? Za gospo Heleno in njene rože. In za nekoga, ki v varnem naročju teme prihaja na njen   vrt in ji že drugo leto zapored poruva skrbno in z ljubeznijo vsajene rože.     Spomladi so obležali tulipani, potem še krizanteme. Kasneje, ko so bila korita z rožami že na policah in so bujno cvetela, je nekdo vanje vlil strup, da so listi v enem tednu porumeneli in odpadli.   Helena mi je ves čas ponavljala: “To je samo zaradi foušije!   Pred tremi leti so sliko mojega vrta objavili v časopisu za zgled lepo urejene okolice hiše, in od tedaj nimam miru.   Dobro vem, komu gredo moje rož’ce v nos (povedala je ime in priimek)! Že pred leti je ta oseba zaradi mojih rož zganjala tak kraval, da s

  Hišo   je bilo videti že od daleč. Kot ptica je čemela v bregu, med drevjem in se razgledovala po ‘starih’ Žireh.   Sedaj, pozimi, je sonca res bolj malo, sem pomislila, ko sem sopihala po strmi poti, toda poleti.....Takrat mora biti tu kot v raju.   Z okna so me že pozdravljale jaslice in drevešček.   Hiš, kakršna je Zinkina, je v Žireh bolj malo. Vse druge so že prenovljene, dozidane, zamenjali so okna in s tem podrli čar, ki ga izžarevajo stare hiše.   V veži, pod polico z rožami, je nekaj ‘mlel’ hišni zajček. Podoben je morskemu prašičku, le malo večji. In potem sem stopila v prostorno hišo, s pečjo, od koder se je videlo v kuhinjo, kjer se je Zinka že vrtela okoli štedilnika. Radio je na vso moč ‘špilal’, na sporedu je bil Dunajski   novoletni koncert. “Za   dva goveda je krme dovolj, “ mi je rekla Zinka, ko se je usedla kraj peči, sklenila roke na mizi.   “Ja, če bi bil kdo pri volji, da bi tole   staro bajto popravil, dodelal...takoj   vse pustim iz rok. Jaz bi k

Gorazd se je rodil leta 1981, sestrica Tjaša pa štiri leta kasneje. Njegova zgodba je ena tistih, ob katerih gredo lasje pokonci. Takšne pa se zgodijo predvsem tam in takrat, ko bližnji- s sosedi vred - gledajo vstran in se obnašajo, kot da so slepi in gluhi, ali pa molčijo, ker jih na je na smrt strah tiste znane mantre ''kaj bodo pa ljudje rekli''. »Če bi stari starši ne bili precej premožni, družina najbrž ne bi razpadla. A tisti trenutek, ko je mama, ki se je k hiši primožila, zavohala denar, je bilo vse narobe. V osemdesetih letih so mnogi starejši, med njimi sta bila tudi ded in babica, hranili denar doma. Spominjam se škatle, v katerih je ded skrival nemške marke, šilinge in švicarske franke. Medtem ko sem se igral, je iz škatle jemal bankovce in jih posortiral po mizi, preden jih je preštel. Če sem bil priden, sem mu lahko kdaj pa kdaj pomagal. Kje je škatlo skrival, ne vem, zato pa tudi nisem mogel skrivališča izdati mami. Njej se je že malo mešalo, ker je

* Res je veliko teh zgodb, a iz časov moje zaposlitve je bilo tudi veliko zobarskih, od tega ogromno goljufij in ljudje so plačevali zato, da so se zastrupili.   * »…je pa moja babica povedala kako so se pri njih ženske ščitile pred nezaželeno nosečnostjo. Doma so imeli čebelarstvo. Ko se je poročila, ji je mama povedala, naj ne rojeva vsako leto, da so otroci potem bolj trdnega zdravja, če so bolj narazen. Pozabila sem točno iz česa je bila narejena neka primitivna diafragma, morda iz čebeljega voska, vse skupaj so namazale z medom in oljem. Menda zelo uspešno. Proisim, sedaj ne delat tega, ni potrebno, čeprav tudi škodljivo mislim da ni. *   Oseba Neznano je komentirala objavo »"Za trenutek naj odloži delo draga mama in naj se poveseli"« 10. jul. 2021 Meni je ta stavek tako zelo hinavski. Lep na začetku, potem se je zdrsal skozi čestitke in pozdrave. Osebno zelo razumem trpljenje žensk nekoč. Ne si delati utvare, da je danes kaj lažje, kljub možnosti z

  SAMORASTNIKI "Hodil sem v drugi ali tretji razred osnovne šole, ko je v Suhorju gostovala gledališka skupina iz Ljubljane. Ime skupine sem pozabil. Uprizorili pa so Prežihove Samorastnike. Ker starejše sestre in brat niso hoteli iti, je mama rekla, naj grem pa jaz z njo. Z veseljem sem pristal, saj je bilo gledališče zame nekaj čisto novega. Dvorana je bila nabito polna. V prvih treh vrstah so sedeli bolj resni ljudje. Bolj, ko si pogledal proti zadnji strani, bolj so bili ljudje sproščeni. Kmalu se je začela predstava. Nekaj časa je bil v dvorani popoln mir in tišina. Kmalu pa so se začeli pojavljati posamezni komentarji. Formirala se je skupina, ki se je čutila ''dolžno'', da komentirala dogajanje na odru. Iz minute v minuto so bili glasnejši. V začetku jim Hudabivška Meta ni bila preveč zanimiva. Ko pa je z Ožbejem zanosila in je stari Karničnik preprečil poroko, so se komentatorji avtomatsko postavili na stran Mete. Najbolj pa jim je tlak dvignilo, ko je sta

Anita :  ''Včeraj sem obiskala mamo in po dolgih letih sem videla tudi njega, vaškega Kurbirja, ki je bil nočna mora ne le za ženske, tudi za nas, ki smo bile še osnovnošolke.  Spominjam se ga še iz časov, ko je vozil šolski avtobus. S sošolko Karmen sva se peljali do zadnje postaje. Zmeraj je naju še malo zadržal, se norčeval iz joškov, ki nama še niso zrasli, govoril, opolzke besede, razlagal, kakšnega debelega tiča ima in kako bi bili veseli, če bi ga lahko potipali.  Na srečo so pri Karmen potem kupili fička in je po naju hodil njen oče(ali brat). Na vasi je imel vsaj tri nezakonske otroke. Za enega vem, da je bil, ko je odrasel, enak kup dreka kot fotr. Žal pa je ta pokvarjenec imel tudi politično funkcijo in je bil zato nedotakljiv. Karma is a bitch. Ko sem ga včeraj videla, ko je šel v spremstvu žene ali hčerke ( ne vem, katera je bila ) po cesti, s palico, ves tresoč, slinast, po stanju njegovih hlač tudi vode ne zadržuje več, sem mu privoščila.  Ja, sem mu res! Pokvarj

Enkrat tedensko. Kolumna na JAVNOST-I

  Maruša mi je včeraj poslala pozdravčke z morja. Z možem sta nastanjena v enem od kampov v bližini Poreča. Zraven pozdravčkov pa je še zapisala :  'Učili so me, da ni dostojno poslušati, ko se med seboj prepirajo drugi zakonci. Danes vem, da mogoče res ni dostojno, je pa zdravilno! Že ko sva prišla v naselje, je naju iz sosednje hišice pozdravilo glasno govorjenje o tem, kdo je ''kriv'', da sta pristala v kampu, kjer zvečer zmanjka tople vode. S prepiri sta – na videz zelo prijetna zakonca - nadaljevala tudi naslednji dan. Jara kača medsebojnih obtožb je bila na nekaterih mestih zelo neokusna. Pod večer so postale besede vedno glasnejše in tudi obtoževanja so bila že na meji dopustnega. Na srečo sta včeraj v jezi pospravila svoje stvari in se odpeljala domov. Veste, medtem ko človek posluša butaste prepire drugih, se mora (!) vprašati, kaj pa, če se držijo za glavo tudi ti - drugi, kadar poslušajo moje in moževo kričanje? Z možem meniva, da bi moral vsa