JUTRI 2052

  v Knjižnici Idrija so pripravili izbor 16 naslovov, ki so med slovenskimi bralci zaznamovale zadnje desetletje. presrečna, da se je tudi Ogenj, rit in kače niso za igrače znašla med njimi! Sv. Miklavž, Dedek Mraz  in  Božiček  bodo po zeloooo ugodni ceni knjige naročali kar preko spletne strani https://goo.gl/1qx5mf

Tudi odrasli se razveselimo darila! 💖💖💖💖💖 ''Vzamem prvo!'' je vzkliknil Sv. Miklavž , ''podaril jo bom vnukom, ki o življenju dedkov in babic vedo malo ali skoraj nič.''   Dedek Mraz je stisnil k sebi zgodbe o babicah, hčerkah in vnukinjah. ''Če jih bodo prebrale vse tri generacije, kdo ve, se bodo potem bolje razumele med seboj?   Božičkov koš je bil že do vrha poln, a kljub temu se je za knjigo ''Moških zgodb'' našlo še nekaj prostora. ''Ko jo boste vzele v roke, drage moje dame, boste moške bolje razumele. In jih tudi raje imele!''  Dedek Mraz in Božiček  lahko knjige po zeloooo ugodni ceni naročala kar preko spletne strani https://goo.gl/1qx5mf Se jim boste pri nakupu pridružili tudi vi?💖      

    20. november - dan slovenskih splošnih  knjižnic.   Zdi se mi, pa upam, da se ne motim, da smo Slovenci nekoč veliko več brali, kot beremo danes.  Že predniki – pred letom 1940 – so kupovali knjige, brali časopise. Knjige so po navadi hranili v skrinjah. Tiste- strokovne, pa na kakšni polici zraven peči, da je lahko gospodar segel po njej, ko se je prišel malo pogret. Branje je bilo drugačno kot danes. Največkrat je bral eden od domačih, drugi pa so ga med različnimi opravili poslušali. V ''odmoru'' so družno zapeli kakšno narodno ali nabožno pesem, če je bil pri roki harmonikar, so tudi zaplesali. Knjige so prebrali večkrat zapored. Tudi v teh, t. i. ''starih časih'' so se tiskale uspešnice. Eno takšnih je leta 1909 izdal škof Jeglič. Škandalozna rdeča knjižica, namenjena ''Ženinom in nevestam'', je bila v tistem času prvovrsten škandal! Takratni liberalci so se spravili na škofa in glas o njem, da je pornograf, raznesli po

  Četrtek, 19. november 2020 Ena tistih žensk, ki je malodane vse življenje razdajala svojo dobroto, je bila tudi Cilka . Kot mlado, devetnajstletno učiteljico so jo leta 1967 poslali v vasico, ''Bogu za hrbtom''. Pa se ni preveč žrla zaradi tega.  ''Mi je že tako namenjeno!'' se je branila pred domačimi in prijatelji, ki so jo prosili, naj se – sposobna, kot je bila- direktivi upre in zahteva kaj boljšega. »Spominjam se prve generacije otrok, ki sem jo učila. Bili so revni, slabo oblečeni, še slabše obuti. Čevlji, ki so jih največkrat podedovali od sorojencev, so jim bili prvo leto preveliki, naslednje ravno pravšnji, žal pa so jih nosili še lep čas, ko so jim postali pretesni. To je bil čas, ko so otroci zelo lepo skrbeli za svojo obutev. Četudi so bili kakšni čevlji že v zadnjih izdihljajih, so bili še zmeraj 'zglancani', kot se šika. Odnos do čevljev pa se je z leti, pri vedno novih in novih generacijah, vedno bolj slabšala. To, da imajo star

  V življenju sem srečala veliko takšnih, ki so bili (in so še) vredni vsega občudovanja. Kljub težkim razmeram, v katerih so ali živeli ali se znašli, so se znali pobrati na noge in biti potem tudi za zgled. Ne le bližnjim, tudi okolju, v katerem so živeli. Bi takšne pozitivčke znali najti tudi v okolju, v katerem živimo? Sabina (1947) je bila ena tistih otrok, ki jim ni bilo prizaneseno. Komaj je znala hoditi, že je lazila za starejšimi otroki, ki so se skrivali po bližnjem gozdu. Nekoč jo je nekdo – namerno ali nenamerno – ustrelil v nogo. Preden so jo prinesli k zdravniku, preden so jo odpeljali v bolnišnico, preden je prišla na vrsto za operacijo, je minilo kar nekaj časa. Šestletni deklici so morali nogo- zaradi zastrupitve – odrezati pod kolenom. Ko je okrevala, so jo vozili v šolo v vozičku. Otroci so se iz nje pogosto norčevali, včasih jo je kdo tudi nalašč porinil, da je padla. Potem pa je v časopisu prebrala, da obstaja v Angliji bolnišnica, kjer vojnim invalidom, ki so izg

Na vsake toliko časa nas v dno srca presunejo družinske tragedije. Zlasti tiste, ki šokirajo predvsem bližnje, tudi sosede. Sprašujejo se, kako je mogoče, saj so bili tako lepa in zgledna družina. https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/pregled-slovenskih-druzinskih-tragedij-ki-so-vedno-presenecenje-za-sosede.html Že več kot 40 let govorim, da je to mogoče predvsem tam, kjer se ne pogovarjajo. In Slovenci se na splošno zelo neradi pogovarjamo. Če pa se že, zahtevamo, da sogovorniki razmišljajo enako kot mi. Ne znamo sobivati, ne znamo tolerirati drugačnosti, ne znamo odpuščati. Zamera je naša velika vrlina! Sogovornika, če ni na ''naši liniji'', hitro degradiramo. Če ne verjamete, za spoznanje bolj pozorno berite tudi komentarje na FB! Medsebojni odnosi v družini so rak rana sodobnega človeka! Kaj vse tli pod površjem! Včasih zadošča le iskrica, pa pride do tragedije!   Če je bilo nekoč preveč fizičnega nasilja, je danes daleč daleč preveč psihičnega, verbalneg

  Ob prebiranju zgodb iz vseh 3 knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače , lahko spoznamo, da je bilo v polpretekli zgodovini veliko ''Rogličev'' tudi med našimi predniki. Kaj vse so počeli, da bi preživeli! Veliko spoštovanja čutim do slehernega med njimi! ** Ena od sogovornic je imela majhno punčko pa nobenega varstva. Prosila je mojstra, če jo lahko pripelje s seboj na šiht. Zasmilila se mu je. V delavnici je bila v kotu velika miza, na tej mizi je Anika spala na razprostrti deki. Vse popoldne se je igrala s sosedovimi otroki, zato je bila mirna in utrujena. Poleg napornega dela na šihtu je skoraj vsak dan hodila pomagat tašči na kmetijo. Ni ji mogla odreči. Bila je vdova še iz prve svetovne vojne s sedmimi otroki. Kadar sta delali skupaj, jo je večkrat prosila, naj ji kaj pove o tastu. Takrat se je le zasmejala in namesto da bi kaj povedala, je zapela: »Po hribih je ivje, po dolinah pa mraz, o, kje si moj dragi, o, kje sem pa jaz?« ** Bilo je obdobje, ko se je cement

  Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo »dvainpetdesetletniki«. Še zmeraj jo vidim, kako je prišla v razred, oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glasu. Zdela se nam je »zelo stara«. Bolj podrobno smo jo lahko opazovali v cerkvi. To so bili časi, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje. V šoli smo se učili eno, doma pa smo poslušali drugo plat resnice. Vedeli smo, da učitelji ne smejo obiskovati cerkve, ker enostavno ni šlo skupaj, da so nas učili, da Boga ni, potem pa bi jih videli pri molitvi. Kar lasje so nam šli pokonci, ko smo videli, kako Brigita krši vsa pravila! Iz pogovorov odraslih smo lahko razbrali, da je pri naši tršici zaradi njene starosti oblast zamižala na obe očesi. Spominjam se je, kako je takrat, ko je bilo obhajilo, na hitrico smuknila iz zakristije. Otrokom nam je zastala sapa in samo čakali smo, kdaj bodo pri

NAROČANJE : knjige- naročilo Natasa Z. Primus : Izpod peresa  Milena Miklavčič  so nastale unikatne, iskrene in še nikoli zabeležene resnične zgodbe o spolnosti naših prednikov, zgodbe žensk ter zapisi in intervjuji o medsebojnih odnosih in intimi na slovenski način. Vse tri knjige zaobsegajo čas od leta 1900 pa vse do danes. Vredno branja.

Starejši, kot smo, bolj verjetno je, da postane 1. november, Vsi sveti, kot mu še zmeraj rečemo, dan posebnih spominov. Srca se dotakne preteklost in to v tistem delu, ko so še živeli nam ljubi posamezniki. No, lahko pa tudi tisti, ki so nam povzročili nemalo gorja, pa se nam je oddahnilo, ko so izgubili bitko z življenjem. ** O smrti nihče ne mara več kot toliko razpredati. Nekoč so jo imeli za veliko bolj ''naravno'' kot danes. Je pa vprašanje, na katerega ne vem odgovora, kako bo nanjo gledala generacija, ki se preko računalniških igric nenehno sooča z ''ubijanjem''. ... ** Nekoč so imele ob smrti pomembno vlogo t. i. ''vaharice''. Vahtarjev je bilo menda bolj malo, to pa zato, ker so bili moški menda na tem področju bolj cagave sorte. Nekaj ''vahtaric'' sem osebno poznala, od njih pa sem slišala kup zanimivih zgodb, nekatere med njimi so bile že na meji verjetnega. ** Johana mi je povedala o treh mrličih, na katere je