nedelja, 31. marec 2019

pot do civilizacije in - nazaj

 
 
 
Marta (1950)
 
»Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji, na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali. 
 
Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama, prav zaradi težav z vodo, nenehno nesrečna. 
 
Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje perilo. S seboj sem imela tri spodnje hlače, menjala sem jih vsak drugi, lahko tudi vsak tretji dan. 
 
V tretjem letniku, ko sem se med počitnicami zaposlila, sem si kupila nekaj dodatnih kosov perila. 
 
Leta 1968 se je naša družina preselila v blok, ki je bil zgrajen po vojni. Stanovanje je bilo brez kopalnice. Mama je vztrajala, da jo naredimo sami, zato smo zanjo žrtvovali otroško sobo. Na srečo smo bili vajeni skromnega življenja, tudi brat je molče pristal na to, da bo tudi v novem stanovanju spal v kuhinji. 
 
Spominjam se otrok, ki sem jih učila. Še v poznih sedemdesetih letih so hodili v šolo umazani, z raztrganim spodnjim perilom, pri telovadbi sem hitro opazila, da so ga poredko menjali. Tudi v tako imenovanih boljših družinah otrok niso navajali na vsakodnevno čistočo. Dekleta so si sicer že lakirala nohte, tudi našminkane so prihajale v šolo, kljub temu pa smo imeli večkrat na leto težave z ušmi, z neznosnim vonjem po neumitih telesih, ki mi ni dal dihati zlasti v zimskih mesecih. 
 
O tem, kakšno svinjarijo mladi puščajo za seboj, zlasti v straniščih, še danes, ne bi izgubljala besed. Pogled na poscane školjke, na z blatom pomazane stene, na že uporabljen toaletni papir na tleh, na vložke, ki ležijo vsepovsod, samo tam ne, kjer jim je mesto, je bolj zgovoren kot tisoč besed. 
 
Civilizacija pa taka!«

sobota, 30. marec 2019

Janijeva zgodba






Zbiranje ''moških'' zgodb se počasi bliža zadnji piki na i.
Če bi mi radi zaupali svojo, še imate mičkeno časa!
*

Jani mi je pred dnevi zaupal svojo pretresljivo zgodbo. Ko je bil star 11 let, ga je izrabil duhovnik. A hujša, kot zloraba so bile reakcije bližnjih. Duhovnika je lahko preklel, mame ni mogel.

''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo!'' mu je mama zabičala vsakič, ko se je zlomil.

Med študijem je imel po spletu naključij priložnost, da je pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih.

Šok, ki ga je doživel, je bil nepopisen. Mamine besede (in njeno ravnanje) je poslušal (in doživljal) ponovno, a v drugačnem kontekstu.


Ljudje, ki so bili solidarni z morilci, so bili jezni nanj, hkrati pa so mu dopovedovali: ''Molčali bomo. Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi zaradi pobojev nanj metali blato.''

Kako podobno slepi smo ljudje!

sreda, 20. marec 2019

nekaj misli





 (s prijateljico, 95-letno Ljerko!)

Pogosto me vprašajo.«Povej nam, kdo so tisti, ki ti zaupajo svojo zgodbo? Kakšni so? Jaz tega nikoli ne bi storil (a)! Nikoli ne bi o sebi spregovoril s tujci.«

Ne vem, kakšni so drugi narodi, a Slovenci smo res nekaj posebnega: na vse možne načine se trudimo, da tudi druge spravljamo v enake kalupe, v katerih smo tudi sami. 

Zakaj je tako težko verjeti, da je neka Anka drugačna, da je nek Janez bolj odprt, kot smo mi?

Zakaj je tako težko verjeti, da se po ''spovedi'' bolje počutimo?


Tudi sama nisem in nočem biti v nobenem kalupu! Stara sem sicer 66 let in ''spodobilo'' bi se, tako pravi ljudski glas, da bi pri tej starosti že lahko sedela doma, pletla nogavice, vkuhavala marmelade in čakala na moža, ki bi krepko mudil s popoldanskega balinanja. 

Nisem te sorte! 


V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsikaj je bilo odvisno od okoliščin, od ljudi, ki so me želeli ''prevzgojiti''…

Danes mi mnogi še zmeraj zamerijo, ker sem neprimerno glasna, ko steče beseda o človekovi intimi. Da se ne spodobi, da se o njej govori na glas, pravijo.

Tretji me te dni ne marajo, ker me videvajo v oddaji ''Zadnja beseda''. Menda v njej nimam kaj iskati.

Četrti grem na živce zaradi česa drugega, kar po ''ljudskem izročilu'' ni primerno ne za žensko, ne za moja leta, ne za ''predal'', v katerem bi morala biti. »A nimaš drugega dela?« mi rečejo.


Peti, ko slišijo, da sem predavala v župnišču XX, se obrnejo stran, češ, ti nisi ''normalna''.

Trdim, in to iz dneva v dan bolj, da je pogovor tisti, ki nas združuje, ki plete vezi med ljudmi. Bolj, kot je kdo drugačen od nas, bolj bi nas moralo vleči k njemu!

To, kako razmišljajo enako misleči že vemo, mar ne?

Strašno rada se pogovarjam! Zelo rada poslušam zgodbe. Te so postale del mene tudi zato, ker sem se iz njih ogromno naučila. 

Zelo rada imam ljudi, med njimi se počutim kot riba v vodi. Upam, da to tudi sami začutijo.
Če bi manj (nič) gradili zidove, bi se bolj slišali. Če bi se bolj slišali, bi se bolje razumeli. Če bi se bolje razumeli, bi več in lažje tudi kaj dobrega naredili. Ne le zase, tudi za skupnost, v kateri živimo.

Osnovne vrednote, ki jih nosim v srcu že vse življenje, so nedotakljive. 

Pomagajo mi le, da lahko tisto, kar mislim, da je prav, povem še bolj odločno in še bolj na glas.
Ne glede na to, kje sem in s kom sem.


Zakaj sem tole zapisala? Zato, ker sva se včeraj, po dolgem času, na Ledinici srečala z meni zelo dragim A. K.
V mnogočem (od let, ki jih imava na grbi do političnega prepričanja) sva si zelo različna.
Pomembneje je to, kar naju združuje: pogovor, uživanje v različnostih, strpnost, veselje, slišati drugačno mnenje. Nikoli ne pozabi pohvaliti, povedati kaj lepega tudi o stvareh, ki tega morda niso vredne.
Vsakič mi polepša dan. In upam, da bo še dolgo tako.

torek, 05. marec 2019

KNJIGA ZA OSMI MAREC IN ZA MATERINSKI DAN!

 Osmi marec, Materinski dan

Bližajo se dnevi, ko se še malo bolj kot sicer poklonimo mamam, ženam, prijateljicam, ljubicam, sestram....
Včasih ne vemo, kaj bi jim podarili, da bi bilo malo drugače, bolj unikatno.
Prepričana sem, da ne boste zgrešili, če jim poklonite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Prvi ali drugi del, lahko tudi oba!

Lepo bi bilo, da vemo kaj več o tem, kako so ženske živele nekoč in kako živijo danes, se vam ne zdi?




 
LAHKO JU NAROČITE TUDI NA POVEZAVI  
https://goo.gl/1qx5mf

Še to:

knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že 4. leto zapored uvrščena med najbolj brane knjige.
In- tudi med najbolj izposojene!
Koliko jih je, da bi jih doletela podobna čast?


NAJBOLJE UVRŠČENA 2018