JUTRI 2052

 Ena zgodba iz 80. let prejšnjega stoletja J a, Milena, včasih je bilo res tako, da je na prvi šolski dan učiteljica hodila po razredu in enega za drugim spraševala otroke, če so bili na morju. Bila sem samohranilka. Vsako leto sem dala otroka v kolonijo, ker je bilo cenejše, kot če bi šli vsi skupaj . Vedno isti termin, vedno v Savudrijo. Ko je bil starejši sin star 14 let je šel v neko   Mednarodno brigado, mlajši tja ni mogel, ni pa hotel sam v Savudrijo. Tako je ostal doma in s sosedovimi otroki ves avgust okopaval zelje. Nekaj dni pred začetkom šole pa v jok. »Kaj bom rekel učiteljici, ko me bo vprašala, kje smo bili na morju? Ne upam si ji povedati, da sem okopaval zelje.« Pa je to delo rad opravljal, saj si je z žepnino lahko kupil smučarsko opremo iz druge roke. Nisem vedela, kaj naj storim. Pa stopim do brata in ga prosim, če mi posodi šotor. O, kako je bil otrok vesel, ko sva zložila vse potrebno v bolho in se odpeljala v Fieso! Bil je že mrak, ko smo prispeli.

  To, kar piše v kazalu iz prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , je samo povzetek zgodb, ki bi jih morali danes pod nujno poznati. Namreč: zgodovina se, sicer v različnih oblikah, kar naprej ponavlja.  Kakor hitro pa poznamo ''osnovne vzorce'' tega ponavljanja, smo bolje pripravljeni, da nas prvi, ki pride mimo, ne pelje žejne čez vodo. BESEDA, DVE O TEM, KAJ JE RES IN KAJ NI. Ljudje in naš odnos do neznanega, se skozi stoletja ni dosti spreminjal. Namesto da bi iskali resnico, smo izbirali lažje poti do cilja.   V drugi polovici 17. stoletja, so bili, na primer, v iskanju krivca pripravljeni storiti marsikaj in čarovnice so bile kar pripravna tarča. Čarovniški procesi so potekali podobno kot drugje po srednji Evropi. Po obtožbi so osumljeno priprli in zaslišal jo je posebej usposobljeni krvni sodnik. Ker vsa deželna sodišča niso imela potrebnih pristojnosti, je sodnik pogosto pripotoval iz drugih krajev in s seboj pripeljal še rablja in opremo za zaslišev

  Spoštovani, med vsemi, ki ste prijazno sodelovali v ''Poletni nagradni nagajivki'',  sva z vnukom, tako kot sem obljubila, izžrebala tri nagrajence, knjige si boste lahko izbrale same! Vsi drugi pa, ki bi želeli prebrati eno od štirih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače (20€),  krimi roman Kje je otrok (20€)  in  Kuharske prismodarije za otroke (15€),  imate še zmeraj možnost, da si jih kupite po močno znižani ceni.  Pišite na mail: jutri2052@gmail.com Izžrebane nagrajenke, ki si bodo lahko same izbrale knjigo, ki bi jo rade prebrale, so: Tanja P. Novak Toska Goslar Melita Bevc Na mail jutri2052@gmail.com mi, prosim, pošljite točen naslov in naslov knjige, ki jo želite prebirati! Na vprašanje,  KJE SMO PRVIČ SLIŠALI ZA ŠTIRILOGIJO Ogenj, rit in kače niso za igrače, ste takole odgovarjali: Bloger Možakar :«Na blogih, v prazgodovini.« Katarina Ambrož :«Milena, prvič sem slišala za vas in za vašo prvo knjigo, ko ste bili na tv, v eni večerni oddaji. Od takrat ste

Bojanka Štern @BojankaStern Pravkar sem podihala @MilenaMilenca Kje je otrok . Mirno lahko rečem, da je na ravni najboljših svetovnih kriminalk. Veliko sem jih prebrala, rada imam žanr. Je pa tudi najbolj pretresljiva. Milena, odlično! Super bi bilo, če bi nadaljevala z istimi liki, zgodb imaš na zalogi!