JUTRI 2052

  Ko sem še delala na radiu, je bil čas, ki sem ga preživela v nočnem programu SNOP-u, najlepši. Zmeraj, ko smo imeli kakšno bolj ''nočno'' temo- takšno, ki ni bila za otroška ušesa, so se hitro usule zgodbe. Poznala sem tudi večino t. i. ''najbolj zvestih'' poslušalcev, ne glede, na katerem koncu Slovenije so živeli. * Danes, ko imam(o) namesto SNOP-a Facebook, zgodbe prav tako prihajajo. Vsaka od njih mi pomeni velik zaklad, saj so prav zgodbe tiste, ki na najbolj dragocen in prefinjen način tkejo našo preteklost. * Današnja zgodba je še ena v nizu zgodb, ki je povezana s spodnjim perilom. >>>>>>>Upam, da jo boste z veseljem prebrali, saj nosi pečat časa, ki je skupen malodane vsem, ki ste starejši od cca 50 let. Gospe, ki mi jo je povedala, pa iskrena HVALA! Moja mama in nona sta bili mestni dami. Čistoča spodaj in umiti zobje, prioriteta ženske vzgoje. Kupovali sta mi lepo svileno spodnje perilo, a pozimi pa bi, po njunem, mora

  F. mi je pisala:'' Prijateljici sem prebirala vaše zgodbe. Nimam svoje v zvezi s spodnjim perilom, zato pošiljam njeno, seveda z dovoljenjem. Bilo je davnega leta 1975, ko je Ema dobila v Nemčijo, koder je delala kot poljska delavka pismo iz domačega kraja, majhne vasice v okolici Brežic. Pisal ji je fant, s katerim sta plesala pred njenim odhodom na delo v tujino. Po treh letih se je ojunačil in izkašljal svoja čustva. Eno pismo je sledilo drugemu. Papirnata ljubezen pač, podobna, kot je danes FB. Moških se je v tujini izogibala, pa tudi noben primeren ji ni prekrižal poti. Ko je še živela doma, so ženske v družini spodnjice sicer nosile, a imele so jih komaj kaj na voljo. Pa še tiste, ki so bile, so bile odveč, ker jih mama ni hotela prati. Po večkratni uporabi so smrdele, zato jih je Ema zvečer obesila na ''zrak'', zjutraj pa ponovno oblekla. To, da se je treba tudi umivati tam spodaj, se je naučila šele v Nemčiji. Kupila si je tudi več čipkastih hlačk, po

  na Zadnji besedi smo se pogovarjali o osnovnošolcu, ki je - zame nekaj čudežnega in neverjetnega - odrecitiral kar 10.123 decimalk števila pi ! https://www.rtvslo.si/.../ljubljanski-osnovnosolec.../573531 Kako mu je to uspelo? Ima tako dober spomin? Je posredi kaj drugega? * Potem sem se spomnila na Tonija Žaklja , Žirovca, ki je bil vse do upokojitve v Alpini telefonist. Toni je slep, a kot se spomnim, je znal na pamet nešteto telefonskih številk, poznal je nešteto glasov, s katerimi je dnevno ali le občasno komuniciral. * Ko je še obstajal SNOP (nočni program lokalnih RA postaj), sem se velikokrat pogovarjala z Lojziko iz Desternika . Če se prav spomnim, je znala na pamet več kot 200 narodnih in nabožnih pesmi. Kdo ve, ali Lojzika še poje te pesmi? * Peter je bil več kot 60 let ''šepetalec'' v domači dramski skupini. Na pamet je znal vse vloge (v zlatih časih so imeli na sezono tudi po 7-8 predstav) , po potrebi je tudi vskočil v samo predstavo. Teh vlog je bilo

  danes je prav poseben dan: materinski dan. Srčno si želim, da mu časi, ki se kot težki, črni oblaki zbirajo nad obzorjem, ne bodo prišli do živega. Da bo ostal in se vsaj enkrat na leto poklanjal najplemenitejšemu poslanstvu, ki ga imamo ženske. Si pa želim, da bi imeli tudi dan hčera/sinov/vnukov/vnukinj. Tudi to bi bilo lepo. Ker sonce ni le eno, jih je več: toliko, kolikor imamo teh, slednjih okoli sebe. Lepo praznujte- dan je kot nalašč za kaj lepega, kar naj se porodi v srcu. Lahko pa kakšno misel namenimo tudi materam, ki jih je usoda tepla. Ne le v preteklosti, ponekod se jim dogajajo hude reči tudi v sedanjosti. Življenje še nikoli ni bilo povsem pravično in tudi materinske sreče, odgovornosti, ljubezni....ni znalo porazdeliti tako, da bi bilo prav. Zato namenimo vsaj kakšen tih objem ženskam, ki bi bile srčno rade mame, pa jim ni bilo dano. 💕💕💕💕💕💕💕💕 Med ženskami in njihovimi zgodbami sem preživela več kot polovico življenja. Drznem si reči, da so redki, ki bi žensko

  Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''. Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)   Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da sem spet doma, med domačimi in ljubimi sokrajani, v naročju narave, ki mi je, kar pomnim, ponujala zavetje s svojo odmaknjenostjo, mirom in tišino v trenutkih, ko sem želela biti sama, je zmeraj nepopisno božajoč. Zvonika sta mi ob številnih vračanjih od vsepovsod postala zaščitni znak nečesa lepega, prijaznega in dotikajočega, kar je sicer težko opisati z besedami. Žiri so danes

  To ni bil samo francoski pojav. Enako so počeli tudi pri nas. S tem da so mnogim dekletom naredili hudo krivico. Nekaterih krivic se ni več dalo popraviti, ker so jih ali ubili ali so - nesrečne in opljuvane- same naredile samomor. Pisala sem o eni ženski, ki so jo prav tako ostrigli na balin. Češ da je spala z Nemci Po vojni so jo javno zaničevali in poniževali kot ''primer'' ženske, ki se ji je treba izogibati. Živela je doma, skupaj s starši tolkla revščino, ker se niso mogli ne oni ne ona zaposliti. Potem pa je šla za varuško (deklo) na Reko. Tam je spoznala nekega vdovca, poročila sta se. Poročna noč je bila precej boleča in ''toga'', saj je bila še nedolžna. Šele čez čas je možu zaupala, zakaj sploh je pristala na Reki. Zanimivo- od takrat naprej jo je imel še raje. Bolečine in sramu, ki jih je doživljala, pa vse do smrti ni mogel izbrisati iz njenega srca. (Fotka je izposojena pri Klarisi Jovanović, predstavlja pa Francozinje, ki so jih, ker s

  Mame smo včasih čudne: ne potrebujemo dragih daril, zadošča, če odrasel otrok pride na obisk, na pogovor, na en objem. Če je zaradi zamer to kdaj težko, prinesi s seboj knjigo. Ob njej bo - prej ali slej - vse, kot mora biti. Pogovori o ''vzorcih'', o zamerah, ki se prenašajo iz roda v rod, znajo odvaliti marsikateri kamen s srca! Naročilnica za knjigo: https://goo.gl/1qx5mf Babica pa bo vesela, če bo lahko skupaj s hčerko in vnukinjo pripovedovala o časih, ki jih danes ne pomni nihče več.

  Džoko (…): «Ta prvo žensko sem imel pri trinajstih letih. Bila sva enake starosti. Zadnjič sem jo po več kot 50 letih ponovno videl na Facebooku. Pa sem jo vprašal, tako za hec, če bi zadevo ponovila. Pa mi je odgovorila, da sem bedak in me skenslala. Takrat, pred davnimi leti se me pa ni branila! Najprej sem jaz hodil za njo, dokler nisem dobil, kar sem hotel, potem pa ona za mano. Prvič, ko sva seksala, sem bil zelo neroden, saj niti nisva vedela, kako in kaj. Najina otroška   ljubezen je trajala eno leto. Ona mi je rekla, da mi ne boš tist ta bel spustu notr . Vedel sem, kaj ta belo je, a nisem še točno vedel, kakšne posledice nosi. Žensk se nikoli nisem branil. Pozneje, ko sem že imel diskoteko, sem jih imel ogromno. Po svoje je bilo razumljivo, bil sem postaven in lep. Imel sem denar, športni avto, v moji družbi so se ženske zelo dobro počutile. Zadnjič, ko sem na televiziji gledal oddajo o prešuštvu, sem se od srca nasmejal. Vsi v studiu so bili blazno pošteni. V resnici p

  Mesena večerja Sredi samotne zime moje sobe, z rdečimi, kockastimi zavesami na oknu, skozi katerega je mrzlo pihalo, ob sveči, ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične  krice- krace , so za mizo sedeli spomini. Dva ali trije so vlekli pipo, drugi so pihali v otrple dlani in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih, ki so se skrivali pod snegom. Tisti, ki je nosil očala, se je spomnil na travna pobočja, posejana z rdečim makom, med zlatom pšenice in ječmena, glasnih ptic, ki so se spreletavale okoli strašila oblečenega v stare, preperele cunje! Ležala sem na peči in zadovoljno božala muco, ki se mi je motovilila med nogami. Bila je mehka, voljna, vroča pravzaprav. Kdo ve, zakaj neki so tisti, ki so se izgubljali v davni preteklosti, pozabili nanjo, ne vedoč, da jo še zmeraj izzivajo blagi šepeti, ki sprva milo in negotovo pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov, ha, ha, ha, potem pa se spremenijo v pihajoč

  Na današnji mednarodni Dan očetov se lahko spomnimo tudi (!) vseh tistih dobrih in srčnih očetov - hočemo ali ne, nekaj jih je - , ki jim ''splet okoliščin'' in nekdanje partnerice ne dovolijo, da bi vzdrževali stike s svojimi otroki. Zgodba nekega očeta ** Milan (1976 ):« Poročena sva bila deset let. Hčerki, dvojčici sta se rodili nekaj mesecev po poroki. Malo pred Božičem mi je žena povedala, da ima drugega. Hotel sem jo objeti in prositi, naj ne razdre družine, a me ni poslušala. Zabrusila mi je, da ima njen novi več življenja v sebi kot jaz. Čisto sem se sesul. Nisem mogel sprejeti, da bosta z njo odšla tudi moja sončka. Punčki sta zelo žalostni. Kar naprej me objemata in jočeta. Naser jima ni niti malo všeč. Prosita me, naj kaj storim, da ostaneta z menoj. Vse bi naredil za ohranitev zakona in za to, da bi bila žena zopet samo moja. Tako močno jo ljubim, da tega ne znam povedati. Gledam jo, ko stoji na dvorišču in čaka drugega. Tudi v tistem trenutku bi jo objel

  Ko brskam za novicami po različnih internetnih povezavah, večkrat naletim na zapise o ''raziskavah'', ob katerih zmajujem z glavo. Sploh, če pomislim, da jih ni malo, ki jim verjamejo. Danes sem naletela na eno takšno, ki nas skuša prepričati, da so majhni ljudje bolj neumni od velikih. https://moski.hudo.com/lifestyle/zanimivosti/raziskava-nizki-ljudje-manj-inteligentni/ Zadnjič sem brala, da so ženske ustnice ''tesno povezane'' z ustjem tam ''spodaj''. Ženska s tanjšo spodnjo ustnico je v postelji rada dominantna, se pravi, da velikokrat prevzame nadzor. Ženske s tanjšo zgornjo ustnico pa so odlične zapeljivke, a so v postelji precej negotove. Ena od britanskih raziskav je dokazala, da moški na rdeče obarvanih ustnicah pogled zadržijo sedem sekund dlje kot na nevtralnih. Prav teh sedem sekund možnost za nadaljnje ''osvajanje'' poveča kar za 40 odstotkov. Ženska z ozkim pasom, velikimi dojkami ter širokimi boki

  Evald (1940): « »Star sem bil pet let, ko me je babica prvič peljala k maši. Pred menoj je sedela deklica z dolgimi skodranimi lasmi. Če sem le mogel, sem jo naskrivaj vlekel za kodre. To sem počel toliko časa, dokler ni planila v jok. Ni in ni se nehala jokati , zato so jo odnesli iz cerkve, mene pa je dala mama čez koleno in me našeškala po riti. Spet sem jo srečal, ko smo se otroci drenjali pred ameriškim vojakom, ki je delil čokolado in žvečilne gumije. Kar naenkrat sem zaslišal znani jok. Vojaku so zaloge že pošle, zato je ostala praznih rok. Mama me je trdno držala za roko, a sem se ji iztrgal. Stopil sem do nje in ji izročil čokoladico. Odvila je papir, jo zbasala v usta in pogledala stran. Začel sem obiskovati prvi razred. Kakšno veselje! Deklica s kodri je sedela v prvi klopi, jaz pa v tretji. Včasih se je obrnila in se mi nasmehnila. Skoraj bi se polulal v hlače, tako sem bil srečen. V drugem razredu mi je umrla mama. Čez noč je zbolela. Huda pljučnica, je povedal z