MARTIN BRENCE
povezava
Martin, človek, ki ga še zmeraj spoštujem, ki sem ga imela zaradi zgodb, ki mi jih je povedal, strašno rada.
MARTIN BRENCE
Sem Martin Brence, domačin in eden izmed ustanoviteljev
Turističnega društva Gorenja vas.
Prvi zametki turizma so se pri nas kazali skozi božja pota.
Ljudje so se srečevali na romanjih, fantje so malo gledali dekleta, gospodarji
pa so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekoč
tako čista, da smo vodo lahko pili. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec
Visoko. Tja je hodil na počitnice celo kralj Aleksander. Zaradi njega so
žandarmerijo iz Gorenje vasi preselili v Poljane, zaradi njegovega varovanja. Kmalu so začeli na
Visoko prihajati zlasti srbski meščani.
Med letoma 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto
letoviščarjev: Beograjčane, Zagrebčane in Ljubljančane. Takrat so pravili, da
družina, ki pride na kmete, s tem prihrani za kurjavo čez zimo. Vsaka gostilna
je imela ob Sori svoje kabine, da so se gostje lahko kopali. Potem se je začela
graditi Rupnikova linija. Prišli so delavci, ki se niso najbolje ujeli z
letoviščarji, in gostje so se počasi umaknili.
Po vojni se je na novoustanovljena kmetijska zadruga
ukvarjala domala z vsem. Oblast je potem spoznala, da kolhozov pri nas ne bo
mogoče uveljaviti. Ustanovili smo turistično društvo, prvič smo šli v Benetke
in Trst, prizadevali pa smo si tudi, da smo dobili televizijski pretvornik.
Poti smo opremili s klopcami. Takrat smo še lahko dobili ljudi, ki so bili
pripravljeni delati.
V Toplicah, v Kopačnici, je bila dobra gostilna. Zapregli
smo zapravljivčka in se odpeljali tja gor. Meja je bila blizu, zato je cvetel
tudi kontrabantski turizem.
Organizirali smo različne prireditve. Imeli smo gasilce in
telovadno društvo. Kadar so zadrugo vodili ljudje, ki niso mislili samo na
kupčijo, smo v Gorenjo vas pripeljali Avsenike in Marijo Ahačičevo. Kmetje so z
vozovi vozili les, mi pa smo pripravili dve furmanski veselici. Imeli smo tudi
čipkarsko veselico in sadjarsko razstavo. Spominjam se, da smo povabili
sadjarskega strokovnjaka Adamiča. Potrdil je, da je imel posamezen lastnik tudi
po dvanajst avtohtonih sort jablan. Tisti, ki so prišli iz Ljubljane, so se pri
nas tudi dobro najedli.
Med ustanovnimi člani turističnega društva smo bili najprej
učitelji, Ušeničnik, Kosmač, Polde Regnov, Klemenčič in jaz. Ljudje so takrat
veliko bolj držali skupaj kot danes.
Pred vojno je imela skoraj vsaka hiša vsaj eno kravo. Poti
med polji smo vedno na novo posipali, da je bilo res lepo pogledati.
V Poljanah je bila postaja za semenski krompir. Pridelovali
smo najboljšega v vsej Sloveniji in v skladišču so ga imeli tudi po petnajst
vagonov. Tam sta bili vzgojeni avtohtoni sorti Poljanec in Cvetnik, ki sta se
obdržali dvajset let. Vsako leto so priredili krompirjev bal.
V Gorenji vasi pa smo organizirali vinsko trgatev. Z domačih
trt smo narezali grozde in jih obesili na umetno brajdo. Potem so fantje
dvigovali dekleta, da so lahko trgala grozdje.
Imeli smo tudi veliko borovnic. Odkupili smo jih od deset do
dvanajst tisoč kilogramov, že naslednje jutro pa so jih prodajali v Londonu.
Kmečki turizem se je s časom začel še v Javorjah. Takrat so
v nekdanji Jugoslaviji prvič dovolili zasebno pobudo. Veliko zaslug za to je
imel Zdravko Krvina. Šel je celo do Kardelja. Potem je za nas, domačine, organiziral
ogled Koroške, mi pa smo se čudili, ko smo videli, kako dobro so bili
tamkajšnji kmetje organizirani.
V Javorjah smo pripravili sestanek, potem pa so k nam
prihajali sami visoki gostje. Loško območje je bilo v petdesetih letih, če
izvzamemo toplice in morje, zibelka turizma. Imeli smo dovolj poguma, da smo
dajali pobude tudi drugim. Imeli pa smo to smolo, da nismo znali stopiti
skupaj, postati prepoznavni in ustvariti svoje blagovne znamke. Na tem področju
nismo naredili kaj prida.
Ko sem se vrnil od vojakov, mi je umrl oče. Star je bil
komaj oseminštirideset let, jaz pa sem jih imel dvaindvajset. Najprej smo se
doma pogovorili, kako in kaj. Povedal sem, da bom kmetijo prevzel, če se bo v
celoti prepisala name.
Prišla je komisija, ki je premoženje ocenila na 490.000
dinarjev. Dinar je bil takrat še toliko vreden kot pred vojno. Strešna opeka je
stala dva dinarja, prometni davek pa je bil tako visok, da je bilo treba državi
za kmetijo plačati 80.000 dinarjev. Pritiski na kmeta so bili grozni, to pa
zato, ker nas je država silila v zadruge. Hoteli so nas gospodarsko zlomiti. Pri
nas smo imeli štiri krave in dva konja, štirikrat na leto pa smo morali plačati
toliko davka, da je skupni znesek dosegel vrednost ene krave. V takšnih
razmerah sem moral zbrati še denar za davek ob prevzemu kmetije.
Kmalu zatem sem bil izvoljen za predsednika zadruge. Takoj
po vojaščini sem v Novem mestu končal kmetijsko šolo, zato sem imel nekaj
znanja.
Na Hotavljah so zadrugo poznali že pred drugo svetovno
vojno. Med gospodarsko krizo leta 1931 je več naprednih kmetovalcev ustanovilo
mlekarsko zadrugo, ki je predelovala mleko in izdelovala surovo maslo. Svoje
člane je oskrbovala tudi z različnim reprodukcijskim materialom. Pri Lipanu so
imeli postojanko. Cela hotaveljska mlekarska zadruga pa je odkupila toliko
mleka, kolikor ga danes oddamo samo pri nas doma.
Včasih smo veliko sejali repo, oves in ajdo. Za vsak slučaj
smo imeli v žepu pest repinih olupkov za preživetje. Pozimi smo se pogreli kar
v kravjih iztrebkih, ker drugega ni bilo.
Bil sem član okrajne zadružne zveze. Le kakšnih dvajset nas
je imelo nekaj izobrazbe, drugi, tudi direktorji, pa so imeli končano samo (če
sploh) osnovno šolo. Kmetijstvo sem imel v malem prstu in razumel sem, v katero
smer gre takratna oblast in kaj hoče. Starejši kmetje so se me malo bali, ker
sem bil tako mlad.
V Poljanah je že delovala obdelovalna zadruga, imenovala se
je 24. december, tista v Javorjah pa Mladi vrh. V Poljanah so Dobničanu
zaplenili kmetijo. V zadrugo so silili tudi tiste, ki so imeli več kot deset
hektarjev, nekatere pa so privabili z obljubami. Če nisi bil v zadrugi, nisi
dobil niti umetnega gnojila. Vse je bilo na karte.
Po vojni so bile skoraj vse štale izpraznjene. Nekaj živine
je ostalo le v Gorenji vasi, kjer je bila nemška postojanka, zato partizani
niso nagajali. Po vojni pa so nam pobrali še tisto, kar je ostalo. Zemlja ni
bila obdelana. Nekaj krompirja je sicer zraslo, žita pa skoraj nič. Saj tudi ni
bilo ljudi, ki bi obdelovali polja.
Šele leta 1955 je država ugotovila, da tako ne bo šlo.
Začeli so nekoliko popuščati. Dobili smo umetno gnojilo, kupili smo lahko tudi
orodje. Ljudje pa so bili pridni! Takoj so pridelali nekaj tudi za prodajo. Za
seboj sem imel veliko podpore ostalih kmetovalcev, začeli smo z odkupom
pridelkov, da smo kaj zaslužili.
Od leta 1952 sem bil predsednik zadruge. V upravnem odboru
smo imeli same pametne kmete. Največ dobička so nam prinesle borovnice. Zadruga
jih je odkupila od deset do dvanajst ton, že naslednje jutro pa so bile
naprodaj na londonski tržnici.
Ljudje so z boni kupovali zobne krtačke. V prosti prodaji so
bile najprej lesene ščetke s črnimi ščetinami, pozneje pa so lahko kupili tudi
kreme, brivske aparate in blago.
Zadruga se ni ukvarjala samo s kmetijstvom, pod seboj je
imela vse obrti. Izdelovali smo celo čevlje. Iz naše obrtne zadruge, ki jo je
vodil Klemenčič, je pozneje nastala gorenjevaška Alpina. Člani zadruge so bili
tudi kleparji in kovači. Zasebnik je bil zelo visoko obdavčen, če pa je delal
prek zadruge, ni bil. In smo se znašli.
Največ sta nam pomenila krompir in mleko. Vse zadruge so se
združile v nekakšno zadružno poslovno zvezo. Med uglednimi funkcionarji sta
bila takrat Marjan Rožič in Jaka Bogataj. Bili smo prijatelji in nikoli se
nismo šli politike.
V okviru te zveze smo ustanovili tudi inštitut za krompir.
Vodil ga je inženir Rus, sedež pa je imel v Poljanah. Vzgojil je dve avtohtoni
sorti: rani Poljanec in Cvetnik.
Potem smo organizirali še pridelavo semenskega krompirja. V
skladiščih zadružnega doma smo ga imeli naenkrat tudi po 110 ton. Del pridelka
smo plačevali z denarjem, del pa z boni. Ko so prišli traktorji, je pridelava
krompirja začela usihati, mi pa smo se preusmerili v pridelavo krme.
Zadružni dom smo zgradili zaradi politične odločitve. Tako
je bilo določeno, potem pa smo se med seboj skoraj sprli, katera vas bo imela
večjega. Država je ponujala kredit.
Medtem je bilo ustanovljeno društvo Partizan, ki je
podedovalo vse od Sokola. Šli smo v Ljubljano, kjer je bil predsednik
zadružništva neki Avšič. Dogovorili smo se, da nam bodo dali kredit za nov dom.
Prej smo imeli skladišča pri Boštinu.
Počasi smo ga res začeli graditi. Najprej smo se pogajali za
zemljo, pri tem pa je bilo več zapletov. Apno smo kuhali sami, sami smo
izdelali tudi opeko in opravili veliko udarniških ur. Dom smo gradili več let.
Bil je reprezentativen, saj je moral dokazovati napredek in kazati, da je zdaj
bolje kot pred vojno.
Naša domačija je bila za tiste čase kar dobra. Pri delu so
mi pomagale mama, sestra in teta. Ko so mi leta 1960 vzeli nekaj zemlje za
enajst parcel in dva bloka, je bilo nadomestilo tako borno, da sem moral
prodati še dva bika, da sem lahko kupil motorno kosilnico.
Moral si biti malo bolj razgledan. Več, ko si pridelal, več
si imel. Ženske so se same vzdrževale, saj so klekljale čipke, ves denar od
kmetije pa je šel nazaj vanjo. Tisti, ki so imeli les, so še kar dobro prišli
skozi.
Pri nas smo bili, to sama veš, malo bolj zgovorni. Moj ded
je bil pred vojno župan občine, v katero so spadale Lučine, Gorenja vas,
Trebija in Hotavlje. Izvoljen je bil na liberalni listi, hkrati pa je bil
cerkveni ključar. Bil je torej liberalni župan in cerkveni ključar. Takrat še
ni bilo tako hudih političnih bojev, kot so danes. Ljudje pa so bili zavedni in
ni bilo nobenega prestopanja iz enega tabora v drugega.
Ded je bil velik prijatelj s pisateljem Ivanom Tavčarjem.
Njegov tajnik je bil Boština. Po štirih letih je županovanje opustil. Imel je
več otrok, poleg tega mu je umrla žena.
Pisarno je imel doma. Na steni je bila omara z vrati, v
kateri je hranil dokumente. Vsako nedeljo po jutranji maši je občinski sluga
pred cerkvijo bral razglase.
Občina je morala vzdrževati reveže, ki se niso mogli
preživljati sami. Poleg državnih davkov so pobirali še občinske doklade in iz
tega sklada črpali denar. Z njim so vzdrževali šole. Šolo v Gorenji vasi smo sami
zgradili, pozneje pa še tisto v Lučinah. V Volaki je bilo veliko revežev, za
katere je morala skrbeti občina.
Ded je skliceval tudi seje, odbor pa se je sestajal kar pri
nas doma. Skrbeli so za izboljševanje pasme živine. V okviru občine so določili
kmete, ki so imeli plemenske bike. Pri vsaki hiši smo imeli še cike. Okoli leta
1960 smo se dogovorili, da bomo zamenjali pasmo. Najprej smo kupili simentalske
bike in jih pripuščali k cikam. To se ni najbolje obneslo, zato smo nabavili še
telice.
Ded je imel zelo rad pridne otroke, na primer tvojo babico,
pozneje, ko se je poročila, je bila Ana Čadež z Gorenje Dobrave. (Njen vnuk je
tudi gorenjevaški župan Milan Čadež). Znala je kositi, vsakega dela se je
lotila in res jo je imel rad. Eni izmed hčera sploh ni dovolil, da bi sledila
srcu in odšla v Ameriko. Preveč je potreboval njene pridne roke.
V zadrugi smo imeli enkrat na leto revizijo. Predsedniško
delo sem opravljal poleg vsega drugega, zato sem dobival polovico najnižje
plače, in še to brez dajatev. S tem denarjem sem plačeval šolnino, ko sem se
vpisal v ekonomsko šolo. Tudi to je organizirala kmetijska šola.
Kar nekaj nas je hodilo v to šolo. Vedeti je treba, da je
bilo v Gorenji vasi precej ljudi, ki so opravljali zahtevna dela, a zanje niso
imeli ustrezne izobrazbe. Začelo nas je dvaintrideset, končalo pa šestnajst.
Nekoč smo imeli policista, ki ni znal pisati. Ko smo šli na
izlet, me je prosil, naj njegovi ženi napišem razglednico.
Ko so naredili prvi asfalt, so mu rekli Mussolinijev asfalt.
Takrat še ni bilo tovornjakov, najtežje vozilo na cesti je bil avtobus.
Na naši kmetiji smo imeli hlapca, deklo in pestunjo. Odnosi
so bili bolj družinski in dobro smo se razumeli. Povsod je bilo podobno, vsi
smo delali v enakem tempu.
Včasih je bilo res lepo. Veliko smo se družili in manj je
bilo prepirov. Ves teden smo čakali nedeljo, da smo se lahko malo poveselili.
Vsi smo hodili k telovadbi, tako tisti, ki so bili med vojno v gmajni, kot oni,
ki so bili pri belih.
Zadruga je imela v svoji sredini več kot šeststo čipkaric.
Del dobička smo namenili za veselico. Nekoč smo organizirali tudi kmečko ohcet.
V tistem času smo ustanovili turistično društvo. Zraven je bil tudi Jaka,
strašno prijeten človek. Prišli so Avseniki in Marija Polak. Pojma nimaš, koliko
ljudi se je zbralo!

Oženio sam se 2020. godine i sve je teklo glatko. U braku smo dobili dvoje divne djece i živjeli sretno kao velika obitelj. No, tada su u našem braku počeli problemi. Premješten sam u drugi grad zbog posebnog zadatka. Ondje bih obično provodio tri do četiri tjedna prije nego što bih se vratio kući posjetiti obitelj. Nakon četiri do pet mjeseci, počeo sam primjećivati čudno ponašanje kod supruge svaki put kad bih došao kući. Rekla mi je da naš brak više ne može opstati. Istražio sam situaciju i otkrio da je supruga iza mojih leđa počela viđati drugog muškarca. Bio sam šokiran kad sam to saznao uz pomoć dr. Walea. Srećom, dr. Wale je izveo čudesne čarolije zahvaljujući kojima se supruga vratila meni i djeci. Ako vaš brak ili veza nisu stabilni, savjetujem vam da još danas kontaktirate dr. Walea; on nudi najbolje rješenje kako biste dobili ono što zaslužujete. Kontaktirajte dr. Walea putem WhatsAppa ili Vibera na broj +2347054019402 ili putem e-pošte na drwalespellhome@gmail.com
OdgovoriIzbrišiDr. Reethesh, hvala Vam na svemu! Cijenim sve dobro što ste učinili za moju obitelj. Da nije bilo vas, danas ne bih bila ovdje. Hvala vam što ste pomogli mom ocu da ponovno stane na noge. Hvala vam što ste ga izliječili nakon moždanog udara koji mu je gotovo oduzeo život. Također vam želim zahvaliti što ste nam pomogli otkriti osobu koja je kočila napredak naše obitelji. Zahvaljujem vam i na tome što ste pomogli mojoj rođakinji i njezinu suprugu da se pomire. Nakon duge razdvojenosti, danas su ponovno zajedno i sretni. Hvala vam i što ste pomogli mom bratu da osvoji glavni zgoditak na lutriji; omogućili ste mu da dobije najveći novčani iznos u svom životu. Dr. Reethesh, također vam zahvaljujem na velikoj pomoći koju ste pružili mojoj prijateljici u sudskom sporu. Gotovo je odustala od tog slučaja, ali vi ste došli i učinili svoju čaroliju – sudac je donio odluku u njezinu korist. I ja ću vam zauvijek biti zahvalna; onog dana kad sam vas upoznala, vratili ste mi supruga, a pomogli ste mu i da dobije poslovni ugovor koji je silno želio. Hvala vam za sva čuda koja ste učinili za moju obitelj. I vi možete kontaktirati dr. Reethesha putem WhatsAppa na broj +2349012999010 ili putem e-pošte na reethesh60@gmail.com
OdgovoriIzbrišiKao žena i majka koja je u braku više od tri desetljeća, oduvijek mi je bilo najvažnije održati ljubav i sreću u svom domu. Kad god bi se u mom braku pojavile poteškoće, uvijek sam bila prisutna i usredotočena na to da se problemi riješe, a mir ponovno uspostavi. No, u slučaju braka moje kćeri i njezina supruga, nisam mogla učiniti gotovo ništa – čak ni uz podršku svog muža – sve dok se nije uključio dr. Isikolo. Brak je trajao jedva dvije godine, a kraj se bližio jer u njihovu domu više nije bilo mira ni sreće. Ni ona ni njezin suprug nisu pokazivali volju za rješavanjem problema. To je za mene postalo velik teret; ne vjerujem u razvod niti u raspad obitelji. Znala sam da moram potražiti pomoć dr. Isikola, koji me doista nije razočarao, iako je situacija bila izvan mojih mogućnosti. Uz pomoć svoje čarolije za ponovno zbližavanje, uspio ih je pomiriti, vratiti ljubav i sreću u njihov dom te zaštititi njihov brak od zlonamjernih utjecaja koji su okruživali moju kćer i njezina supruga. Nije bila riječ samo o nesporazumima; njihovi su se bliski neprijatelji svim silama trudili uništiti njihovu zajednicu. Hvala Vam, dr. Isikolo, na pomoći i na tome što niste iznevjerili mene ni moju obitelj. Možete mu se obratiti putem e-pošte na: isikolosolutionhome@gmail.com ili putem aplikacija WhatsApp ili Viber na broj +2348133261196.
OdgovoriIzbrišiDa sam ranije znala za dr. Isikola, moj se prvi brak ne bi raspao. Nakon što sam izgubila prvi brak, morala sam krenuti dalje, znajući da je to najbolje što mogu učiniti za sebe i svoju budućnost. Ponovno sam se udala, bila sam sretna i sa suprugom dobila kćer. No, pojavili su se isti problemi koji su uništili moj prvi brak, pa sam se pitala jesam li jednostavno nesretna u ljubavi i osuđena na to da nemam muškarca koji bi me volio i ostao uz mene. Nesporazumi su se neprestano ponavljali, a ispostavilo se da je neka žena pokušavala preoteti mog supruga. Morala sam se boriti. Morala sam osigurati da mi nitko ne oduzme muža, jer se ista stvar već bila dogodila u mojoj prošlosti. Obratila sam se dr. Isikolu, uvjerena da on može riješiti moje probleme. Dao mi je upute što trebam učiniti, a ja sam ih slijedila. Znala sam da mi je potrebna čarolija za ponovno zbližavanje kako bih osigurala da mi nitko ne preotme supruga i kako bih zaštitila svoj brak. Drago mi je što su molitve i trud dr. Isikola urodili plodom – ponovno sam pronašla mir i sreću sa svojim suprugom. Kontaktirajte ga putem e-pošte na: isikolosolutionhome@gmail.com ili putem WhatsAppa (porukom ili pozivom) na broj +234-8133261196.
OdgovoriIzbriši