KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE
Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si
nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače
niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi
spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila
v sebi, se bolje počutim.
Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu,
kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela,
sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova
oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še
tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok.
15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji
v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili
so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi
kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus.
»Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom.
Ozrem se! Za menoj je stal preprost fant, skromno oblečen,
njegov obraz so obkrožali rahlo valoviti lasje. V tisti sekundi, ko sem ga
gledala, sem se zaljubila vanj!
Bila pa sem negotova, zelo sramežljiva. Vse, kar sem zmogla,
je bilo, da sem se mu zahvalila in odhitela na avtobus.
Ponovno sem ga srečala šele po prvomajskih praznikih, čeprav
sem ves čas mislila nanj.
Name je čakal pod uro, na drugi strani - pred vhodom na
železniško postajo.
»Pridi, greva na krof!« mi je rekel in mi vzel potovalko iz
rok.
Janko je postal moj najboljši prijatelj, fant in zaupnik. Med
nama je prišlo tudi do intimnosti. Oba sva bila nerodna, a vse, kar sva
naredila, sva storila v imenu čiste ljubezni, ki je naju družila. Poleti je, če
je le mogel, prišel k meni na Bled. Prelezla sva vse bližnje hribe, se
pogovarjala in se imela zelo lepo.
Bližali so se dnevi mature. V sedemdesetih letih je bilo malo
drugače, kot je danes. Vsak prosti trenutek sem porabila za učenje in za Janka.
Že od četrtega razreda naprej sem vedela, da bom študirala
medicino. Ko sem vprašala Janka, na katero fakulteto se bo vpisal, se je
izmikal odgovoru. Rekel je, da ima več želez v ognju, pa da se še za nobeno ni
odločil.
Postajal je vedno bolj tih in žalosten. Tudi mene so obhajale
čudne slutnje, saj me je nenehno držal v naročju in stiskal k sebi, kot bi me
ne želel izpustiti.
Potem pa je prišel tisti usodni četrtek. Razredničarka nas je
povabila na premiero v Opero. Dobila je zastonj karte, ki ji jih je prinesel
njen brat, ki je ravno s tisto predstavo postal član opernega ansambla.
»Pohiti, Zdenka, nekdo te čaka pri vratarju!« mi pove cimra,
ki se je ravno vrnila iz mesta.
Vzamem torbico, malo sem se še našminkala, tudi obleka v
zlatorumeni barvi je bila malo bolj drzna. Posodila mi jo je sestrična, češ da
na premieri ne bom kot kakšna kmetica.
Name so čakali trije, ki jih nisem poznala: moški, ženska in
fant pri kakšnih petindvajsetih.
Ženska s hitrimi koraki stopi do mene in me grobo zagrabi za
rokav:«A ti si tista kurba, ki je zapeljala našega Janka?«sikne. Oba moška se
postavita tako, da nisem imela kam uiti.
Kaj vse so mi vrgli v obraz! Bila sem tudi prostitutka,
pokvarjenka, umazanka. Niti besedice nisem mogla spraviti iz sebe, noge so se
mi tresle, bila sem prepričana, da se mi sanja. Zakaj ti ljudje ne marajo, da
bi bila z Jankom par? Zakaj?
V tistem pa mi ženska, bila je Jankova mama, reče:«Prisezi, da
ga boš pustila pri miru. On bo študiral za duhovnika.«
Toliko moči sem še zmogla, da sem med solzami zajecljala:«Naj
se sam odloči. Kot bo rekel, tako bo.«
Potem sem se obrnila in stekla mimo njih na ulico.
Med predstavo sem ves čas jokala, bilo mi je tako hudo, da bi
najraje umrla. Ko smo se vračale v internat, sem zaostala za prijateljicami.
Želela sem biti malo sama.
Nekaj več kot sto metrov pred internatom sem zagledala
mlajšega moškega, ki mi je pred tremi urami že grozil. Ustrašila sem se, saj
nisem vedela, kaj namerava.
Presekal mi je pot in me grobo porinil. Zaradi visokih pet sem
se spotaknila in z glavo udarila ob robnik. Verjetno se je ustrašil, ker se
nisem premaknila, saj je zbežal. Našel me je sprehajalec s kužkom, poklical je
rešilni avto, odpeljali so me v bolnišnico.
Imela sem pretres možganov, a se ga ni dalo niti primerjati z
mojo ranjeno dušo. Bila sem tako na tleh, da sem izpustila maturo in jo opravila
šele naslednje leto. Veliko sem shujšala, kar ni bilo čudno, saj nisem nič
jedla. Spala pa še manj. Nikoli nisem izdala, kod me je porinil.
Tudi Janka potem nisem videla skoraj 30 let.
Po svoje sem imela srečo: v drugem letniku na medicini sem
spoznala fanta Roberta, ki je kasneje postal moj mož.
Lansko leto je imela snaha hude zdravstvene težave. Prosila me
je, če se ji lahko pridružim na romanju. Organizatorji so nam povedali, da se
nam bo med potjo pridružila še ena skupina romarjev. Malo sem zadremala, ko so
vstopili v avtobus. Bili so zelo živahni in dobre volje. Spodbudili so tudi
druge, da so se jim pridružili pri petju narodnih in tudi cerkvenih pesmi. Nek
moški tenor je vedno bolj izstopal, ko je bilo kakšne pesmi konec, so sopotniki
ploskali predvsem njemu.
Kar naenkrat me prešine, da sem ta glas že nekje slišala. Da
mi je poznan. Šok ob spoznanju, čigav bi lahko bil, je bil tako močan, da me je
zabolelo v prsih.
Na prvem postajališču že nekje na Hrvaškem, se je moški z
lepim tenorjem postavil pred vhodna vrata v želji, da kot duhovni vodja
pozdravi še vse tiste udeležence romanja, ki niso bili njegovi farani.
Bila sem med zadnjimi, ki so šli iz avtobusa. Komaj sem se
držala na nogah, tako so se mi tresle. Tudi srce mi je razbijalo, na hrbtu pa
se mi je majica lepila ob kožo zaradi potu.
Videla sem, da me je tudi on prepoznal. Bilo je v trenutku. V
sekundi. Pogledala sem ga naravnost v oči, ki so me – še edine- spominjale na
mojega ljubega fanta, ki mi je nekoč strl srce.
Zdelo se mi je, da se je čas ustavil, kajti te oči so postale
zelo žalostne. Podržal je mojo roko v svoji, obstala sva brez besed.
Bila sem prepričana, da se je ob mimobežnem dotiku dlani tudi
on spomnil vsega, kar sva pred tridesetimi leti doživela kot prijatelja, kot
fant in dekle, ki sta načrtovala skupno prihodnost….
Ko smo se vrnili na avtobus, nam je predlagal, da bi čas do
naslednjega postanka preživeli sami s seboj, v razmišljanju, molitvi. Kar bi
komu bolj odgovarjalo.
Vozili smo se več kot tri ure, ko nas ''prebudi'' z besedami,
da je še dobrih 15 minut do naslednjega postanka, da bomo ta čas poslušali narodno
zabavne viže.
Prva pesem, ki se je oglasila, je bila Slakova: ''Kadar srečam
te, moje nekdanje dekle….''
Zakaj jo je zavrtel, ne vem. Morda mi je z njo želel kaj
povedati, mi reči - oprosti?
Nikoli ne bom vedela. Vse do vrnitve sva se izogibala drug drugemu, kot bi bila
kužna.
Pa saj sva v resnici tudi bila.«
Lepa a žalostna resnica😢
OdgovoriIzbrišiJe ta ganljiva zgodba resnična ali domišljijska?
OdgovoriIzbrišiTale "Nikoli nisem izdala, kdo me je porinil" bi zahteval najmanj odstavek, če že ne kar roman zase. Kdor dopušča zlo in nasilje, je zanj celo bolj, prav gotovo pa nič manj, kriv kot storilec.
OdgovoriIzbrišiTo zgodbo sem predrala že nekajktat. Ne vem, zakaj me vedno presune do solz.
OdgovoriIzbrišiBila sem ljubica duhovnika nekaj let, dokler se ni spomnil da je far in si našel mlajšo mene pa napotil po božjih poteh. Pa sem si našla policaja. Mnogo bolje. j emanj duhoven, včasih useka a vsaj laže e.
OdgovoriIzbrišiPozdrav prijatelju, moje ime je Isabel Ethan, liječnica sam i imam 43 godine. Molim vas pročitajte moje istinito životno svjedočanstvo, imam pozitivnu namjeru da će ove informacije pomoći nekome tko čita ovaj članak da u roku od dva dana obnovi narušeni brak i povrati izgubljenu ljubavnu vezu. Nakon godina veze s Ethanom, on je prekinuo sa mnom, učinila sam sve što sam mogla da ga vratim da me voli, ali sve što sam učinila bilo je uzalud, toliko sam ga željela zbog ljubavi koju imam prema njemu, tražila sam od njega obećanja, obećavala sam mu sve što sam imala, ali on je odbio. Objasnila sam problem kolegici na poslu i ona mi je predložila da se radije obratim ljubavnom čarobnjaku koji bi mi mogao pomoći uzvratiti njegovu ljubav, ali ja sam tip osobe koja nikada nije mislila da ljubavne čarolije postoje ili djeluju, nisam imala drugog izbora nego isprobati. Poslala sam e-mail na kanal čarobnjaka i on mi je prije tri dana rekao da nema problema, sve će biti u redu, da će se moj bivši vratiti prije tri dana, bacio je dio ljubavne čarolije u zrak i iznenađujuće, drugi dan je bio oko 3:00 ujutro. Bivši ljubavnik me nazvao na mobitel, bila sam toliko iznenađena da sam se javila na telefonski poziv i sve što je rekao bilo je da mu je jako žao zbog svega što se dogodilo i da želi da mu se vratim jer me toliko voli. Bila sam toliko sretna i tako smo počeli sretno živjeti zajedno. Na ovaj način ga možete kontaktirati ako vam je potrebna pomoć, možete ga kontaktirati na ovu adresu e-pošte: drapata4@gmail.com ili ga kontaktirati na WhatsAppu / Viberu s ovim brojem: (+447307347648).
OdgovoriIzbriši