Google+ Followers

petek, 21. december 2012

Nekaj o samozaložništvu






Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(13), me poiščejo in sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd. izdati knjigo.
Nekaj odgovorov na najbolj pogosta vprašanja:
=============.
Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik:

*odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev)
*imeti vsaj cca 5000 evrov
*dobrega lektorja
*oblikovalca ali ilustratorja
*osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško' postavila  in oblikovala
*tiskarja
*nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje
*veliko dobrih živcev in poguma
*organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah
*najti distributerja za knjigarne in knjižnice


Nasvet:
Za knjigo, ki je že natisnjena, je potrebno najti nekoga, ki jo bo tržil po knjižnicah. Redke so knjižnice, ki kupujejo direktno od pisatelja. Za trženje je potrebno odšteti okoli 40 % - 70 % rabata. :-(


POVEZAVE DO KNJIŽNIC:

http://www.starejsi.gov.si/index.php?option=com_content&view=article&catid=7:hobiji&id=8:knjiznice

In sedaj ključno: kako nastaja knjiga v samozaložbi?

1. )Ko je tekst napisan, je potrebno imeti nekaj ''predbralcev'', ki se v napisano poglobijo in povedo svoje kritične misli. Ti bralci so zlata vredni.

2.)Potem si moramo vzeti čas in svoje pisanje vnovič- vsaj desetkrat- prebrati. Z upoštevanjem ali neupoštevanjem drugih mnenj.

3.) Nato pride na vrsto lektor, pa oblikovalec zunanje podobe knjige, pa izbira tiskarja, itd. itd.
Odgovoriti na vprašanje kdo bo knjigo prodajal, kako jo tržiti, kje organizirati literarne večere in druge oblike predstavitev.
4. ) Na NUK-u je potrebno zaprositi za CIP kodo.  Lahko kar po mailu : cip@nuk.uni-lj.si

Nasvet: Preden rokopis za knjigo daste v tisk, se zelo podrobno pogovorite o podrobnostih plačila!

Pa da nadaljujem: izdati knjigo v samozaložbi zna biti tudi tvegano dejanje. Zadnje čase na primer se je kar nekaj knjižnic odločilo, da od samozaložnikov knjig ne bodo kupovali.
Nasvet: Prej, preden se odločite za število natisnjenih izvodov, se pozanimajte v knjižnicah (in tudi sicer), koliko (in če) jih bodo odkupili od vas!


Pa še to: če bodo še kakršnokoli vprašanja, lahko pomagam.



Kaj mene osebno vleče v samozaložništvo?

 Verjetno strast. Sla. Adrenalin. Užitek. Ne vem, ne znam opredeliti. Predvsem pa to počnem zaradi mačehovskega odnosa uradnih inštitucij, ki imajo do samozaložnikov, ki so kot ''neznani in neuveljavljeni'' podcenjeni, pogosto celo na poniževalen način.

Medklic:v zdajšnjem, zelo potrošniškem času, ko se na vse gleda le skozi denar, kvaliteta napisanega včasih sploh ni pomembna, oziroma je v drugem planu. Primer: 50 odtenkov sive. A je reklama naredila svoje in knjiga se prodaja v milijonih.
Kar po domače povedano pomeni: lahko napišete izjemno literarno delo, a bo pred vami definitivno imel prednost tisti, ki je že ''znan in priljubljen'', četudi  je napisano slabše kakovosti kot vaše literarno delo.

Nekaj izkušenj:
Moje knjige za otroke, na primer,  dobivajo nagrade tudi v tujini, a ker sem samozaložnica, se o knjigah ne govori. Večina se obnaša, kot da jih ni
Piko na B., mi je, recimo, strašno dobro ocenil Denis Poniž, njegovi oceni na rob moram dodati,  da se ne poznava in da je svojo oceno podal na podlagi napisanega. Kar se mi zdi sila pomembno.
Pri hrastu na levo je postala najboljša samozaložniška knjiga leta!
Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.
Na istem mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?. Pred dnevi pa je bila na nagradnem natečaju založbe Eno izbrana še za objavo v E-knjigi.
Nič ne pomaga, ker za mojim hrbtom ne stoji ''aparat'', ki knjigo trži.
Enako kot z ostalimi (otroškimi) knjigami, se moram zelo sama truditi tudi z zadnjima dvema: Ženske & Ogenj, rit in kače niso za igrače.




naj bo dan prijazen in lep,
Milena Miklavčič
http://jutri-2052.blogspot.com/
GSM 064 110466


KDO JE RAZDRL LASTOVIČJE GNEZDO?



Te dni je izšla slikanica KDO JE RAZDRL LASTOVIČJE GNEZDO.

Slikanica je bila letos nagrajena na 10. mednarodnem literarnem natečaju v mestu SCHWANENSTADT v Avstriji, prejela je laskavo nagrado ''posebna omemba žirije''.

Slikanico je izdala založba JUTRI 2052, stane pa 15 €, lahko jo naročite na telefon GSM 064 110 466

Slikanica odkriva čudovite ilustracije TATJANE FILIPIČ .


Odlomek:
..........Ko je legel na zemljo mrak, je lastovka že zložila kovčke v svoj novi dom.
''Kako je lep!''so vzkliknili otroci in ji mahali, ko se je ljubeče ogledovala naokoli.
Ptice, ki so v kljunu pridno prinašale suhe trave, vejice in slamice, so bile utrujene.
''Hvala vam prijatelji,'' je lastovka ganjeno zašepetala.
''Saj ni bilo nič,'' se je izmotaval Škratek, ki je, z metlo v roki, še zmeraj švigal sem in tja.
Žiga si je pomel zaspane oči.
''Lahko noč in dobro spite,''je glasno zazehal, medtem ko so ptice zaprhutale s krili, zagrabile s kljuni darila, ki jim jih je prinesla lastovica, ter odletele vsaka na svoj konec.
 Na nebu so se prižgale zvezde in radovedno mežikale.
''Kaj se dogaja na zemlji?''  so vprašale veter, ko je pripihal mimo  oblakov.
''Lastovka se je vrnila v Zakajčkovo ulico,'' jim je odgovoril in nekam čudno toplo mu je bilo pri srcu.

sreda, 31. oktober 2012

LASTOVKE ŽE DRUGIČ OPAŽENE


http://www.eno.si/?brezlistniceRezultati

sporočilo založbe

rezultati razpisa BREZLISTNICE (e-knjige)
Na razpis, objavljen na spletni strani www.eno.si in na facebooku, smo do 30. septembra
prejeli 57 del 41 avtorjev.
15 avtorjev je poslalo 18 zgodb za odrasle, 26 avtorjev pa 39 otroških pravljic.
Prebrali smo jih in izbrali ter se nazadnje odločili za objavo naslednjih del:
Zgodbe za odrasle:
Majda Aja Kastelic Tam preko, kjer stojim na eni nogi
Nina Novak Oiseau Negotovi koraki
Žiga Valetič Srce kamna

Otroške pravljiceHana Vodeb Želvica Špela in Komarjeva druščina
Katja Petrin Dornik O čeveljčku in še enem čeveljčku
Milena Miklavčič Kdo je razdrl lastovici gnezdoNina Mrđenovič Zgodba za deset detlov
Vesna Maria Maher Zoja in Max
Živa Voga Zgodba o mali Dorimu

Žirija je odločala v sestavi:
Vera Čertalič prevajalka in urednica
Tomaž Plahuta umetniški vodja in direktor
Vse nagrajence bomo osebno kontaktirali in se dogovorili o vseh podrobnostih glede
izdaje elektronskih knjig.
Zahvaljujemo se vsem, ki ste sodelovali in nam zaupali.


sreda, 10. oktober 2012

Sreda, 10.10.2012

Vesela sem, da je poletja konec, da je prišla jesen, ki s seboj prinaša različne kulturne dogodke, katere sem v dolgih mesecih brezdelja in počitka zelo pogrešala.
S knjigo ''Ženske'' sem v sezoni 2011-2012 imela 69 predstavitev, kar je za nekatere nenavadno visoka številka, meni osebno pa pomeni 69 užitkov ob druženju z bralci, pogovoru z njimi. Klepeti so se običajno zavlekli pozno v večer, a nič ne de: vsi, ki so vztrajali, so ostajali prostovoljno.
S tretjim ponatisom Žensk sem že 10. septembra pričela nov krog obiskov. Obiskala sem knjižnico v Trebnjem, kjer me je – med prisotnimi- prijetno presenetila naša pisateljska kolegica Marinka Marija Miklič iz Novega mesta.
Na dolenjski konec sem se vnovič vrnila čez dober teden, 19. 9., ko sem se odzvala vabilu prijaznega knjižničarja Matije v Sevnici. Zaradi zvitega gležnja ga ni bilo v službi, sva se pa srečala malo kasneje na radiu Študent, kjer so me mladi poskušali spraviti v zadrego za mikrofonom.
20. september je obarvalo srečanje z bralci v knjižnici v Slovenski Bistrici. Poznate Metko Lampreht, članico Mariborskega literarnega društva? Po dolgem času sva se vnovič videli.
V poznih večernih urah sem nadaljevala pot proti Murski Soboti, na tridnevno srečanje mladinskih pisateljev, ki je potekalo pod okriljem Založbe Franc-Franc. Nepozabna srečanja- nepozabna doživetja. Vsem, tudi Feriju Lainščku, od srca hvala.
Tokratne Murske Sobote ne bom nikoli pozabila, kajti prav tam in nikjer drugje sem izvedela za eno najlepših novic:starejši sin & snaha sta dobila dojenčka. Tako sem že štirinajst dni babica dvema fantoma: prvi, ki je naš že 15 mesecev, in drugi, ki se nam je na sveže pridružil.
25. septembra me je GPS pripeljal do Šentjurja pri Celju. Prvič v življenju sem obiskala to mesto. Literarno srečanje v knjižnici je bilo v dopoldanskem času, pa zato ni bilo nič manj obiskovalcev.
Oktober se je začel z obiskom Mestne knjižnice v Ljubljani, jutri, v četrtek, 11. oktobra, pa se nadaljuje v Radljah ob Dravi.
Nasploh je bilo letošnje leto bogato z vsem, kar je najboljše. V maju 2012 sem prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija, pod vodstvom pisateljice Aksinije Kermauner, je bila povsem soglasna, da je zgodba Plašč- najboljša.

Na literarnem natečaju DPM Beltinci, pa so – pod vodstvom pesnika Roberta Titan-Felixa - prav tako soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.

Na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?.

torek, 04. september 2012

v sosodnjem mestu je vse lepše

Nekoč se je Šnitka dolgočasila. To se je sicer dogajalo sila poredko, a kadar je do tega prišlo, je bila sitna in zato so jo vsi pustili pri miru.
Slonela je na oknu in gledala na ulico. Po ustih je valjala žvečilni gumi, a žvečiti se ji ga ni ljubilo.
Na drugi strani ulice je zagledala deklico z dolgimi lasmi in privihanim noskom, ki jo je na videz poznala. V hipu se je spomnila, da sta se lani poleti pošteno zlasali zaradi rdečega zamaška, ki sta ga istočasno zagledali v peskovniku. Ko sta se pomirili, se nista mogli odločiti, katera ga bo odnesla s seboj domov.
»V sosednjem mestu imajo lepše trgovine kot pri vas,« je zaklicala deklica, ki ji je bilo ime Nika.
Šnitka se je namrščila, rekla pa ni nič.
»Tam rastejo rože z velikimi cvetovi,« je obiskovalka navdušeno mahala z rokami in vihala nosek nad tulipani, ki so cveteli na gredicah v parku.
»Pha,« se je namrdnila Šnitka in narahlo pomigala z ušesi.
Nekaj časa sta bili obe tiho. Nika se je prestopala z ene noge na drugo, se naslanjala na ograjo in čakala. Na srečo je bila Šnitka preveč lena, da bi se ji dalo prepirati.
»To še ni nič,« je nadaljevala Nika.
»Ko bi ti vedela, kaj se mi je zgodilo včeraj...«
Šnitka je za spoznanje nagnila glavo. Njena radovednost se je prebudila, zazehala in zastrigla z nevidnimi ušeski.
»Bilo je nenavadno,« je nadaljevala Nika, kajti zdelo se ji je, da jo Šnitka bolj pozorno posluša
''Toni so plesali gor in dol po notah in se lovili iz enega prostora v drugega kot bi bili živi.«
Šnitka je že drugo leto igrala na klavir, zato je zelo dobro vedela, kaj so to intervali, akordi, prime, kvarte in sozvočja. Znala je narisati violinski ključ, že zdavnaj pa se je spoprijateljila tudi s polovinkami, četrtinkami in drugimi toni, ki jih je izvabljala iz črno-belih tipk. Nikoli še ni doživela, da bi se ji toni uprli in ji ponagajali.
Deklica je zacepetala in v ušesa ji je hušknil val rdečice, ker je bila Šnitka še zmeraj kar tiho.
»Tudi kruh je v sosednji ulici boljši kot v vaši, da veš!«
Tedaj se je Šnitka na ves glas zasmejala.
»Nihče ne speče boljšega kot moja babica Neža.«
»To se samo tebi zdi, ker nisi še nikoli poskusila kakšnega drugega,«je vztrajala Nika.
Vse dokazovanje je bilo popolnoma odveč, ker je Šnitka ostajala neomajna. Še več: vse skupaj jo je pričelo celo jeziti.
»Potem so tudi fantje in punce iz tistega tvojega mesta boljši prijatelji kot smo mi, ki živimo tukaj?«
Okoli prsta si je ovila pramen las in potrpežljivo čakala, kaj ji bo odgovorila Nika.
»Ja…mislim…prav všeč so mi…živijo v lepih hišah in Tea ima doma psa.«
»Tudi jaz imam psa, mar si pozabila?« ji ni ostala dolžna Šnitka.
»Res ne razumem, zakaj ti tukaj, pri nas, ni všeč?«
Deklica je na široko odprla usta kot bi hotela nekaj reči, potem pa je zamahnila z roko, se obrnila in ni je bilo več.
Šnitka se je zadovoljno počohala po laseh in pričela vneto žvečiti žvečilko. Postala je tudi lačna in že ob misli na babičin kruh, ki ga je mama hranila zavitega v bel prt, so se ji pocedile sline.
Medtem ko je lezla z okenske police, je zagledala miško Tilčko, ki je še zmeraj vlekla na ušesa vse, kar se je dogajalo okoli nje.
»Si prisluškovala, kajne?«jo je smeje pobarala Šnitka in se sklonila bliže, da bi jo bolje slišala.
Miška se je drobno zahihitala:«Saj me poznaš in veš, da ne morem iz svoje kože.«
Potem se je usedla na repek in vzdihnila:«Ne razumem, zakaj je v sosednji ulici vse drugače in lepše. Meni se sploh ne zdi.«
Šnitki ni bilo preveč do tega, da bi razpredala še o mišjih problemih, kajti bila je lačna in zato še bolj sitna kot po navadi.
A miška Tilčka kot da bi videla, kam pes taco moli.
»Moja hiška mi pomeni največ na svetu. Pa tudi brez tebe, Šnitka, ne bi mogla živeti en sam samcat dan.«
To priznanje je bilo tudi za Šnitko preveč. Sklonila se je k miški in jo pobožala po hrbtu. Tej so se zasvetile oči in z enim samcatim zamahom repa je obrnila na mišjem radiu gumb, da so se iz njega vsuli do, re, mi, fa so, la in ti ter napolnili sobo s svojimi poskočnimi melodijami. Poskakovali so po notnih črtah, se prekopicevali  in se dvigovali pod strop. Miška je zagrabila Šnitko, smejali sta se ter na ves glas prepevali Marko skače po zeleni trati.
Nika, ki je na skrivaj oprezala izza vogala, je trmasto stiskala ustnice v tanko črto.
A glasba, ki je prihajala iz mišjega radia, je bila sila poredna. Tisti, ki so jo slišali, so se prav tako prijeli za roke in pričeli plesati. Celinke in polovinke so družno smuknile v Nikino naročje ter jo pričeli žgečkati in dregati. To so počele toliko časa, da je deklica nehala vihati nos.
Šnitka je v divjem mišjem ritmu prepevala jeeejeejeee in krilila z rokami.
Ko so se toni utrudili, je pocukala Niko za rokah:«Pridi, greva k babici Neži. Boš videla, kako nama bo teknil njen kruh z jabolčno marmelado.«
Miška Tilčka je gledala za odhajajočima deklicama, se nasmehnila in nagajivo pomežiknila. Do, re, mi fa, so, la in ti,  so se, utrujeni od napornega plesa, drug za drugim vračali v mišji radio.

sreda, 08. avgust 2012

nekaj linkov do tu in do tam






http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/v_srediscu/1042518208



http://www.jana.si/2012/08/mislim-da-seks-ni-zelo-pomemben/


http://milena.blog.drugisvet.com/author/milena/

http://www.siol.net/kultura/knjizni_molj/2011/06/milena_miklavcic_o_zenskah_taksnih_kot_so.aspx

http://www.youtube.com/watch?v=_hlnPWz966Q

http://www.facebook.com/milena.miklavcic

http://www.seniorji.info/KULTURNI_DOGODKI_Knjiga_Zenske

http://www.zal.sik.si/zenske-milene-miklavcic/

http://www.youtube.com/watch?v=oBH6ycVDhHo

http://literarni-val.usersboard.net/t3230-milena-miklaveie-da-se-predstavim

http://www.gorenjskiglas.si/novice/kultura/index.php?action=clanek&id=61265

http://www.gorenjci.si/osebe/miklav%C4%8Di%C4%8D-milena/735/

http://knjigarna.enakupi.com/Pika-na-B-Milena-Miklavcic-pr-17966.html

http://tvslo.si/predvajaj/milena-miklavcic-moj-prijatelj-strah/ava2.135053900/

http://knjigarna.enakupi.com/Pri-hrastu-na-levo-Milena-Miklavcic-pr-17965.html

http://www.delo.si/druzba/zdravje/odnosi-bila-bi-mama-dvakrat-na-teden.html


http://tvslo.si/predvajaj/milena-miklavcic-pregnali-smo-angino/ava2.127453683/


http://tvslo.si/predvajaj/milena-miklavcic-zmajcek-zakajcek/ava2.137037738/


http://www.contall.si/sl/klepet-z-mileno-miklav%C4%8Di%C4%8D

http://www.gorenjskiglas.si/novice/priloga_locanka/index.php?action=clanek&id=13351


http://milena.blog.drugisvet.com/2012/01/03/lena-kot-svinja/


http://blog.elacom.si/milena-miklavcic-zenske/

http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=592

http://www.radio-cerkno.si/novica.php?oid=3687



http://www.radio-cerkno.si/novica.php?oid=3564


http://www.locutio.si/index.php?no=63&clanek=1665


http://www.delo.si/druzba/zdravje/odnosi-tasca-vse-takoj-raztrosi-po-vasi.html






ponedeljek, 06. avgust 2012

Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?



Na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?.











odlomek
Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?
''Spet sem doma!'' je vzkliknila lastovica in odložila težke kovčke na strešni žleb hiše v Zakajčkovi ulici. Bilo jih je točno deset, toliko, kot je bilo ptičjih sosedov, ki so že nestrpno čakali na njen prihod.
Do vrha so bili napolnjeni z darili in lastovica se je pošteno utrudila, saj jih je vso dolgo pot iz Afrike nosila na hrbtu.
''Samo za hipec si odpočijem,'' je rekla in si popravila krila. Že je hotela zatisniti oči, ko se je spomnila:''Najprej moram pogledati, kako je z mojim gnezdom, ki sem ga zapustila lansko jesen!''
Dvignila se je v zrak, zaprhutala pod streho, toda o njem ni bilo ne duha ne sluha.
''Vem, da mora biti tu, prav na tem mestu in nikjer drugje,'' si je govorila. Šlo ji je na jok.
''Le kako se je moglo zgoditi, da je izginilo?''
Preplašeno je pokukala celo za dimnik, se za hip ustavila ne okenski polici, kjer je zajela sapo.
Za mizo je sedel Žiga in se igral s kockami. Zidal je gradove in ni opazil, da ni več sam.
Lastovka je s kljunčkom potrkala po šipi.
''Tok, tok, tok, tok, odpri prosim!''
Deček je presenečeno skočil pokonci.
''Kdo me kliče?'' je zajecljal. Stegnil je vrat, toda nikjer ni bilo nikogar.
''Jaz sem, lastovka, nekaj bi te rada vprašala.''
''Kaj pa je tebe zaneslo k meni?''  jo je radovedno pobaral, medtem ko pritisnil nosek ob šipo.
Ptica je sklonila glavo in zajokala.
''Nekdo mi je uničil dom. Zgoraj, pod tramom sem imela spleteno gnezdo, pa ga ni več. Mogoče ti veš, kaj se je zgodilo z njim?''
 Žiga je namrščil  čelo in debelo pogledal.
Za vsak slučaj je odprl okno, se nagnil skozi in stegnil vrat proti strehi.
Gnezda ni bilo nikjer!
''Kam bom dala mladiče, ko bodo prijokali na svet?''
Žiga je ostal brez besed.
Nekoč je slišal, da pomaga, če šteješ do deset.
Tokrat ga je dober nasvet pustil na cedilu.
''Lahko se preseliš v mojo sobo, če želiš,'' ji je končno ponudil edino rešitev, ki mu ja padla na pamet.
''Hvala, vendar tega ne morem sprejeti,'' je lastovka zmajala z glavo.
''Potem bo potrebno ugotoviti, kam je izginilo tvoje gnezdo!''
''Počakaj malo, poklical bom prijatelje. Skupaj bomo našli kakšno pametno rešitev.''
 Lastovka se je nasmehnila dečkovi vnemi.
Nemudoma je stekel od vrat do vrat, pritiskal na zvonce in kričal po ulici: ''Tanja, Blaž, Tadej, kje ste? Pridite, lastovki bomo pomagali zgraditi gnezdo!''
 Sonce je za hip obstalo na nebu in radovedno poškililo proti zemlji. Veter se je zapletel med veje breze in napel ušesa.

petek, 03. avgust 2012

Uči se sine, uči




''Uči se sine, da ti v življenju ne bo treba garat tako kot meni,'' je dejal oče pri kosilu in medtem ko sem trmasto gledal v rob mize, ki je bil videti obrobkan, lahko tudi umazan, nisem točno vedel, saj so se oči, bolj kot ne, površno sprehajale sem in tja, srce mi je nervozno bilo in slina, ki se je še maloprej navdušeno nabirala v ustih, je čudežno izginila, da sem potem na suho požiral nervozo, zaradi katere so se mi tresle roke.
Sedeli smo v gostilni Pri Katerniku, sestra, brat, oče in mama. Bil sem najmlajši pa tudi edini, kateremu so učitelji dejali, da ima v glavi dovolj pameti, da odide v širni svet, kjer se lahko še česa nauči.
''Tudi jaz bi rada šla na gimnazijo, pa ste rekli ne,'' je tiho protestirala sestra Minka in krčevito stiskala k sebi malega Nikolaja, ki se ji je rodil točno na sedemnajsti rojstni dan.
Očetova roka, s katero je nesel v usta žlico vroče juhe, je za trenutek zastala, mama, ki je  začutila, da se bomo spet pričeli prepirati, se je drobno nasmehnila, me prijela za komolec in rekla:''Zorku bo treba kupiti računalnik. Potreboval ga bo.''
Sestri je vsa kri hušknila v ušesa, naglo je vstala od mize in hotela oditi, pa jo je brat, ki je sedel kraj nje, porinil nazaj.
Ko je prišel natakar in vprašal, kaj želimo za poobedek, je oče potegnil iz mamine torbice moje spričevalo in mu ga pokazal:''Poglejte, same petice je imel.''
Natakar me je ošvrknil s pogledom, kdo ve, kolikokrat je doživel kaj podobnega, zinil čestitam in to tako kot bi hotel reči, pa jebi se, kaj potem, če si malo bolj brihten kot ostali. Še eden več, ki mi bo nekoč poskušal soliti pamet, kako naj delam več in bolje.
Naslednje jutro je sestra že pred peto prinesla Nikolaja mami v varstvo, potem pa je z naglimi koraki podrobila preko dvorišča, do glavne ceste, kjer je komaj za rep ujela delavski avtobus. Kakšne pol ure za njo sem slišal še brata, glasno je godrnjal, ko si je v kuhinji grel mleko. Vsako jutro je zajtrkoval, preden je šel na šiht. Njegov šef ga je imel zelo na kratko, včasih, če je bil slabe volje,  ni niti dovolil, da bi se za pol ure usedel k malici in se malo oddahnil.
''Poglej ga, študenta!'' je veselo vzkliknil oče, ko sem se malo po deseti, še ves siten in kremežljavih oči, pokazal na pragu.
''Se nimaš nič učiti?'' je zaskrbelo mamo, stala je pri koritu, ravno je prala solato za kosilo.
''Ne, saj so počitnice!''
''Pa ne bi vseeno malo pogledal v knjige?''se ni dal zmesti oče.
''Pa bom, no,'' sem se vdal v usodo.
Zaprl sem se v sobo, grizljal smokije in prebiral stripe. Kaj sem pa hotel drugega?
Hvala bogu, da so že naslednji dan pripeljali računalnik.
''Cel kup stvari moram pripraviti za začetek novega šolskega leta,'' sem rekel navdušeno, gledal sem očetu v oči in se mu lagal kot pes teče.
Pa ni niti opazil. Zadovoljno si je pomel dlani in z marš, lenuh leni, nagnal brata, da mu je šel pomagal spravljat seno v senožet.
Na isti dan kot je Nikolaj šel v tretji razred, sem diplomiral. Z odliko. Rektor univerze, prof. dr. Maks Potokar me je, rahlo zardelega obraza, pred vsemi še posebej pohvalil.
Oče je bil ganjen, mama si je brisala solze, sestre in brata pa na podelitev diplome sploh ni bilo. Doma so mi priredili slavje, kakršnega v naši vasi še ni bilo.
''Drekač, še žlice ne znaš dvigniti k ustom!'' je kraj mojega ušesa zasikal brat, ko je majavih nog prišel okoli polnoči domov iz gostilne.
Sestra je molčala, a le zato, ker je vedela, da bom Nikolaju še kdaj pomagal pri domači nalogi.
Nenadoma je pričelo grmeti, bliski so parali nebo na dvoje, nato se je usulo kot iz škafa.
Vi so hiteli na plano, da bi pokrili zelenjavo s polivinilom, kajti bali so se, da bi sledila še toča.
''Ti se pa odpočij,'' mi je ukazal oče, ''nisi zato hodil v šole, da bi delal.''
Usedel sem se nazaj in prikimal.
Oče je imel zmeraj prav, zato sem ga moral ubogati.
Potem sem začel pisati prošnje. Pravzaprav lažem. Napisal sem samo eno in to za fabriko, v kateri je delala tudi sestra.
''Reci kakšno dobro besedo zanj,'' je moledovala mama.
Sestra jo je strupeno pogledala in- bilo je prav čudno- pljunila na tla.
Iz Titan d.o.o. sem že čez mesec dni dobil negativni odgovor.
Oče ni mogel verjeti lastnim očem:''Kako si drznejo…?''
Skomignil sem z rameni. Počasi sem se obrnil in se zaklenil v sobo, moral sem malo leči, kajti že dolgo nisem sanjaril  o neskončnih poljih sončnic in maku, ki se skriva med žitom.
Mama mi je še zmeraj- in to vsako jutro- prinesla zajtrk kar v posteljo. Bil sem nejevoljen, kaj me budi, a je le zamahnila z roko:''Odpočij se, dragi otrok, v šolah si se dovolj namučil.''
Bil sem že do vrh glave sit njenih puhlic.
Prišla je jesen, domači so pospravili otavo, krompir, v kozolcu se je večala skladovnica drv, jaz pa sem bil še zmeraj brez službe.
''Mogoče bi stopil do mesarja, sem slišala, da išče delavce,'' je boječe omenila mama, ko sem prišel od frizerja.
Nikoli doslej še nisem videl očeta tako besnega kot ob njenih besedah.  Zaklel je kot cigan, slina mu je pršela na vse strani, ko se je razkoračil sredi dvorišča in besno pljuval okoli sebe.
''Kar sem rekel, sem rekel. Moj sin je študiral in si ne bo mazal rok s kakšnim prostaškim, umazanim  delom!''
Mama je vsa preplašena stekla v hišo, meni pa je od sreče in zanosa zaigralo srce. Takega očeta kot je bil moj, ni imel nihče drug.
Včeraj je prišla novinarka Jasmin Košir in mi postavila nekaj vprašanj o vsebini moje diplomske naloge ''Vpliv žensk na razvoj gasilstva v Sloveniji 1815- 1930.'' Hitro sva se zaštekala in se zmenila, da jo mahneva na morje. Ko sem atu obljubil, da se bom ves čas, ko ne bom v vodi, učil, karkoli že, je rade volje odprl denarnico in mi dal petstotaka.
''Tvoj stari je pa faca,'' je rekla Jasmin in si popravila naramnice.
Imela sva se super, ležala sva na belih, plastičnih ležalnikih, ženske v drznih bikinkah so se sprehajale po drobni mivki, me vabile z očmi, naj jim sledim, a mi ni bilo do tega. Jasmin je imela črne oči, polne ustnice in luštne prsi, ki so izginjale pod brisačo, s katero je bila pokrita.
Pustil sem si rasti brke in brado, kupil sem točno take opanke kot jih nosi Slavoj Žižek.
Po tehtnem razmisleku sem se spustil v razmerje z dr. Miroslavom Hebrom, ki je bil povsem slučajno tudi Jasminin brat. Konec koncev vse ostane v družini, zato ni bilo panike.
Moj oče je bil srečen do onemoglosti, ko sem dobil v Ljubljani, na Rudniku, trisobno stanovanje, pisarna na Ministrstvu za kulturo pa je bila prijetno hladna in opremljena s starinskim pohištvom.
''Strašno sem ponosen nate!'' je zajecljal in me, ves ganjen, stisnil k prsim.
Končno se mu je izpolnila edina želja, ki mu je zadnja leta dajala smisel: njegovemu sinu ne bo nikoli treba delati.











sobota, 28. julij 2012

Spomladanske vode tečejo prehitro



Češnje so bile letos sladke in sočne kot že dolgo ne. Zjutraj jih je nabrala celo naročje, ravno prav zrelih, kar padale so ji v jerbas, ki ga je držala pred seboj, smejalo se ji je, da so se drobne jamice zaoblile v kotičku ustnic in potem je bil njen obraz videti kot kakšna prifrknjena slika, pa nič zato, bilo ji je malo mar, da je le lahko segla z roko med zrelo sadje in si ga z užitkom tlačila v usta.
Počasi, a previdno je ugriznila v sočno meso, narahlo posrkala sok, ki je pritekel ob straneh, potem pa je vse skupaj pogoltnila s peško vred.
Drobno se je nasmehnila, vedoč, da tega ne bi smela početi, lahko se pečka zagozdi v slepiču tako kot se je nekoč očetu, da so ga sredi noči naložili v rešilni avto in odpeljali v bolnišnico na Jesenice. Žal so morali z operacijo počakati, ker je bil še zmeraj pijan kot klada, sploh se ni nikoli dodobra streznil, ampak Lucija ni bila taka, ona je tisti dan popila le enega ali dva borovničevca, sladka, da jo je stresel gnus, ampak morala ju je zliti vase, ker ji je bilo slabo in je bruhala, pa ni želela, da bi jo videla mama, ker bi takoj kaj posumila.
Pobrala je vejo, ki je ležala ob ribezovem grmu, premišljeno je dvakrat udarila po deblu, upajoč, da se bo trhel les prelomil na dvoje, vendar se to ni zgodilo.
Začudilo jo je, mar sem res tako slabotna, da ne morem raztreščiti te preklete trehnobe, si je dejala, ker ji je postalo tudi nerodno, nenazadnje so jo vsi, daleč naokoli, poznali, ker je nekoč v potegu tovornjaka z vrvjo premagala Gustija, najmočnejšega dedca na vasi, da so se mu od tistih dob vsi smejali in se iz njega norčevali, češ, da ga spravi na kolena ena baba, pa še blondinka povrhu.
Niso pa vedeli, da sta bila z Gustijem par.
Ja, pa kaj potem, če je bil on poročen in je imel sitno in nemogočo ženo pa dva otroka, saj to danes ni važno, povsod piše, da si moraš vzeti, kar ti srce zaželi, da deset zapovedi nič več ne veljajo, kvečjemu za stare mamce, ki vsak dan, med jutranjo mašo, žebrajo rožnkranc v cerkvi in jim je malo mar za sladkosti, ki se tam zunaj ponujajo na krožniku.
Bilo ji je preprosto dolgčas, ni imela kaj početi, naslanjala se je na leseno mizo na vrtu pred slaščičarno, vsi okoli nje so lizali sladoled, ona pa bi raje lizala kaj drugega, a trenutno ni imela nikogar, ker so ji šli moški že malo na živce, včasih je imela občutek, da jih ne prebavlja več, ni bilo važno, ali je bil Pepe, Luka ali Bojan, vsi so na koncu omagali, potem pa so zabasali srajco za hlače in odšli na pivo, kjer so do onemoglosti in do zgodnjih jutranjih ur čvekali o dogovoru med Ferrarijem in Coughlanom.
Medtem ko je nervozno potrkavala s prsti, se je obnjo podrgnil Gusti, ker ni mogel drugače mimo, bil je na kolesu, ves poten, zagorel, pod pazduho so se mu širili mokri madeži tja do hrbta, bilo je vznemirljivo zaduhati moško telo tako blizu, na dosegu roke, kolesarske hlače so več odkrivale kot skrivale in Lucijo je v hipu prijelo, da bi stegnila roko in ga prijela za jajca, stisnila in malo pognetla, da bi tisti one planil pokonci in se naščeperil kot kakšen petelin na gnoju, da bi ga potem lahko dala v usta, zadovoljno in strastno, ter ga goreče posesala, kar bi ji bilo všeč, in bila je prepričana, da Gustiju tudi, saj je imel doma eno dolgočasno babše, ki ni bila za nobeno rabo, po cele dneve je grela stol na pošti, kjer je bila v službi in vohunila, kdo je komu pisal, pa kdo je dobival opomine in pisma s sodišč.
Gustiju se ni niti sanjalo, kaj se plete v Lucijini glavi, naročil si je pivo, ga takoj odprl, kar z zobmi kakopak, in ko mu je steklo po grlu, je njegovo adamovo jabolko poskakovalo, Lucija je bila vsa hrepeneča in mokra, priliznjeno se mu je smehljala, vroče si je želela, da bi jo opazil, se jo dotaknil, in se zagrebel vanjo, nagonsko je slutila, da bi ji to prijalo in v hipu je sklenila, da ga bo, zlepa ali zgrda, pripravila do tega, da bo to res storil, da jo bo povaljal kot jo doslej ni še nihče, potem pa bo lahko šel, od koder je prišel, njej bo vseeno, ko bo enkrat dobila svoje, tisti šus med noge, ki si ga tako strastno želi, le da je pravih dedcev premalo in zato je bilo tudi šusev malo manj kot nič.
Ampak Gusti sploh ni bil tako neumen, za kakršnega ga je imela Lucija, nekaj mu je reklo, kaj se plete v njeni glavi, drobno se je nasmehnil, ko je malo bolj na glas postavil polokano steklenico nazaj na pult.
A boš ti tudi enega, jo je pobaral, ne da bi jo pogledal, tako da ni videl, ali je prikimala ali odkimala. Pomignil je natakarju, da je prinesel še dve pivi, in ko je steklenico porinil proti Luciji, jo je ta spretno ujela, se nasmehnila in pokazala dve vrsti brezmadežno belih zob, ki so se za trenutek zasvetili v sončni svetlobi kot niza biserov in z ustnicami je izoblikovala poljub, češ, tukaj ga imaš, v zahvalo za pivo, on ji je pomežiknil, se pomaknil za ped ali dva proti njej, jo vprašal, kako si kaj, ona ga je pogledala  izpod čela, si popravila koder las, malo so že pobledeli na vročem soncu, a še vseeno so bili živahni, svetleči in polni ognja, skomignila z rameni, da še nikoli bolje, da uživa, ker je poletje in ker ji je dobro in ker je vse tako kot se ji zdi, da mora biti.
Gusti je imel že na koncu jezika, da bi malo potarnal, saj mu je zadnje čase šlo vse na živce, z ženo sta imela cel kup težav, predvsem zaradi tašče, ki se je vtikala prav v vsako stvar, ki ji je prišla pod roke,vohunila je za njima tudi tedaj, ko sta bila v kopalnici, za njima je čedila straniščno školjko in imel jo je na sumu, da je vsako jutro prevohavala rjuhe, ker je želela vedeti, če sta ponoči počela še kaj drugega kot spala.
Pred dnevi se je prebudil ves poreden in crkljiv,  potipal je okoli sebe, toda žena je še odšla v službo, potem mu je roka kar sama zlezla tja dol, malo se je poongavil, prišlo mu je hitro, sploh se ni zavedel, da je posvinjal še odejo, ne samo rjuho, odhitel je pod tuš, s hitrimi koraki, poskočno kot včasih v fantovskih letih, tudi počutil se je podobno, lahek in dremuckast.
Šele popoldan, ko se je vrnil domov in videl taščin bes v očeh, pa gnus, ki se ji je risal na obrazu, se je domislil, čemu zganja stara tak cirkus, obšel ga je sram, istočasno pa tudi kanček zmagoslavja, naj ve, babnica sitna, da se mu fučka zanjo, a sem Gusti ali nisem, ampak ženska je držala jezik za zobmi, čudno, žena tega ni izvedela in zato se je počutil kot bi nekaj delal za njenih hrbtom, kar se mu ni zdelo prav.
Pogled mu je zdrsnil po Lucijinem hrbtu, bil je slok, in vitek, všeč so mu bile njene prsi, ravno pravšnje za mečkanje in gnetenje in predstavljal si je, kako bi se zakopal v njen vrat, ga pokril s poljubi, medtem ko bi Lucija….o ljubi bog, ni smel več misliti na to, ker ga je tisto tam spodaj izdalo in se pričelo premikati, Lucija ni neumna, takoj bi vedela, čemu, on pa za kaj več kot malo čveka ni imel časa, moral je še pokositi okoli hiše in  obrati slive, vsaj tako je obljubil.
Komarji so te popikali, je nenadoma zaslišal Lucijo, govorila mu je tik zraven ušesa. Sunkovito se je obrnil, se pogladil po roki, z malo nejevere, saj ni ničesar čutil, pa vendarle. Tam je bilo cel kup rdečih bunkic, rahlo so skelele, toda ker je bil poln adrenalina in napetosti, ni ničesar čutil, vseeno si je oslinil palec in s slino pomazal drobne ugrize, vrag jih vzemi, zakaj se ni vzel s seboj Autana, ampak sedaj je, kar je.
Bom jaz, je tiho šepnila Lucija in nenadoma je na koži začutil njeno hladno dlan, nežno se je premikala proti komolcu in za seboj puščala mokro sled.
Zdelo se mu je, da se mu je v hipu svet postavil na glavo, skozi žile mu je šinilo na milijone električnih iskric, drobni valovi, so se zaplezali po njegovi koži kot okruški žerjavice, pa nič ni mogel narediti, stal je pri miru, čeprav so se mu tresle noge, bil je ves šibak in trd, a tudi mlahav, izgubljen in poln nečesa, čemur ni vedel imena, čutil je le, da ga je Lucijin dotik uročil in zbegal, mogoče je bilo temu krivo tudi kolesarjenje, kdo bi vedel.
Nenadoma je zinil, povsem spontano in nenamerno, ej, pojdiva, meni je tukaj vroče kot hudič, pa se mu je le nasmehnila, ga narahlo čofnila po napeti riti, sledila mu je, ker se je bala, da bi ji ušel, bila je ravno prav željna njegovega telesa in ji ni bilo mar, če so ju nekateri začudeno opazovali, vendar se je videlo, da nikomur ni niti na kraj pameti padlo, kaj se je ravno prej spletlo med njima, še manj pa, kaj nameravata.
Kot da bi se dogovorila, sta se oba ustavila za Dolenčevo hišo, normalno, saj je bila prazna, nihče več ni živel v njej, kar je zet zadavil taščo in zaklal tasta, vsi so se je izogibali, menda je tam okoli strašilo, kdo ve, Lucija je zavila z očmi proti nebu, zahvaljujoč se za zmešanega zeta, kajti  takoj zatem, ko sta odškrtnila vrata, sta si lahko planila v objem, njuno hropenje je votlo odmevalo v na pol prazni veži. On ji je mečkal prsi in ona je dovolila svojim rokam, da so se sprehajale po njegovem telesu, njene ustnice so bile hlastajoče, zahtevne in lačne kot da že sto let ne bi čutile moškega, pa to ni bilo res, ravno zadnjič sta se dala dol z direktorjem v Kriznem centru za mladostnike, kjer je bila zaposlena kot psihologinja, bil je en niče', mlahav, ampak Lucija si je le želela poizkusiti, če to, kot so pravili, drži.
Gusti je bil nekaj posebnega, bil je izjemen, pravi dedec, močan, kot kakšen Martin Krpan, toda tudi ona ni bila nič slabša. Bila je čvrsta in jedra, Gusti je včasih zajavkal od bolečine, če ga je stisnila za spoznanje preveč, toda potem je zamljaskal od zadovoljstva, zaganjal se je vanjo, želel jo je pritisniti ob steno, toda ni mu dovolila, počasi, korak za korakom, sta se pomikala proti kamri, tam sta včasih ležala pokojna, na vsak način se je želela uleči na tisto posteljo, razširiti noge, ga ukleniti ter posrkati vase, hotela je, da bi uvidel, da tako kot z njo ne more biti z nobeno, želela je, da bi jo častil po božje, se ji dobrikal in jo prosil, ampak ne, Gusti že ni bil tak; preprosto si je vzel, česar se mu je zahotelo.
Kar samo se mu je smejalo, ko je z zobmi razgalil njen popek, bil je nežen in ljubek, povsem drugačen kot je pričakoval. Zasesal se je vanj, hlastajoče, da je nekajkrat kriknila, več ne. Prav, si je rekel, bomo videli, kdo bo koga.
Vseeno mu je bilo, če za seboj pusti sledi drobnih ugrizov, uvidel je, da ji je všeč, če je na trenutke grob, čeprav ga je potem prijela za lase, močno in strastno, tedaj je vedel, da mora odnehati.
Rjuhe so za čuda dišale po svežem lovorju, nenavadno, ga je prešinilo, medtem ko je vlekel s sebe kolesarske hlače, nenehno so se mu zatikale, ti vrag, ampak končno se jih je znebil, potem je šlo laže, skočil je nanjo, da je na glas zaječala, in potem, namesto da bi sopla kot je pričakoval, se je pritajeno smejala, ga spodbujala, šlatala in lizala, da je končno znorel, oh, ne, zblaznel je, ne vedoč, kaj dela, zadrl se je vanjo, nenadoma, ne da bi jo pustil do sape, in potem se mu je zazdelo, da se mu bo zmešalo od vsega, kar je čakalo, da plane na plan, z vso močjo in strastjo.
Prideš tudi jutri, je vprašala čez čas stvarno, s povsem normalnim glasom.
Nič več ji ni podrhtaval, le tako glasna ni bila kot običajno.
Prevalil se je na bok in jo gledal, zdela se mu je drugačna kot običajno, morda zaradi medle svetlobe, ki je vdirala med zavesami, ali kar tako, ker je bil po ljubljenju zmeraj malo zmeden in odsoten.
Hej, ali nisi ti nekaj imela s tem Dolencem, vsaj ljudje so tako govorili.
Več kot minuto je bila tiho kot bi jo zasačil z eno roko v tujem žepu, potem pa ga je pogledala naravnost v oči, s tisto čisto in smelo nedolžnostjo, ki ga je zmedla in pritisnila ob steno.
Nekaj je bilo res,  se je odločila, da mu prizna, medtem ko mu je položila dlan na kosmate prsi.
Povedala mu je, da je bil zmešan kot kurja čreva, zmeraj ji je govoril, da jo bo ubil, ko se je bo naveličal. Potem, ko mu ni bilo več do nje, se ni upal, bil je reva, cagovec, šel je domov, ves razjarjen, ker mu ni dovolila, da bi na kozolcu še enkrat zlezel vanjo.
Na poti je do smrti povozil neko žensko, nato pa zbežal, ogabnež.
Da ne boš mislil, da me kaj peče vest, še zdaleč ne, bil je bedak, in prav mu je, da je v arestu, še petindvajset let ga ne bo ven, capina nemarnega, bil je oblasten, še v postelji ni snel kravate, tudi nogavice je moral imeti zmeraj na sebi. Ogabno, ampak nekaj me je vleklo k njemu, saj ne vem več kaj, mogoče to, da je bil malo čuknjen.
Gusti se je previdno odmaknil, toliko, da ni izgledalo sumljivo, potem je nepremično obležal, ona je še kar naprej govorila, tudi o tem, da jo vznemirja, ker leži v postelji, ki je bila nekoč polna krvi in groze.
Sedaj pa se še enkrat izkaži, mu je ukazala z zamolklim glasom. Grobo ga je zagrabila med nogami, nato se je zavalila nanj, s čvrstimi joški se je prisesala nanj in se strastno in hropeče drgnila ob njegovo brado.
 Toda Gusti ni mogel, če me ubiješ, ne morem, je zaječal, ves prestrašen in z grozo v očeh, brcnila ga je s postelje, da je telebnil na tla, kakor je bil dolg in širok, potem pa se je hipoma pobral, planil skozi vrata, bos in nag, vseeno mu je bilo za Adidasove copate, četudi je dal zanje več kot 300 evrov, naj gredo k vragu, da le on pride na varno, domov, ni hotel, da bi ga coprnica uročila in posesala, ampak Lucija se je le na glas krohotala in se tolkla po kolenih.
Ko je bila sama, so ji solze pritekle po licu, pa sploh ni vedela zakaj.




četrtek, 12. julij 2012

literarna nagrada za slikanico!

Schwanenstadt, 5. julij 2012– Konec tedna so v Gornji

Avstriji padle kocke.

Slovenski avtorji so prejeli daleč največ literarnih nagrad: 9 uvrstitev na stopničke in 11 posebnih nagrad žirije v jubilejnem (10.) letu mednarodnega natečaja za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji ni kar tako!

Na okvirno temo „Kocka je padla na srečno številko 10 – številke, simboli in figure …“ je prispelo skoraj 200 otroških in mladinskih del iz vseh avstrijskih zveznih dežel, Slovenije, Italije, Švice, Hrvaške in Srbije.

Močna konkurenčnost je vsako leto opazna zlasti v kategoriji »Odrasli«.

Odlično tretje mesto Andreje Pogorevc in Katje Višnar (Slovenske Konjice) s prispevkom »Ajda se nauči šteti« ima izjemen pomen.


Podelitev nagrad v soboto, 22.septembra, ob 15.00 uri, v Mestni dvorani v Schwanenstadtu, so sporočili organizatorji.

Rezultati (le slovenski uspehi): 

 odrasli
3. mesto: Andreja Pogorevc in Katja Višnar (Slovenske Konjice) s prispevkom »Ajda se nauči šteti«

Posebna nagrada žirije za:Franjo Frančič (Sečovlje) s prispevkom »Sonce, kocka je padla ...«
Ljubica Kosmač, Ciril Horjak in Natalija Lampič (OŠ Ledine, Ljubljana) za prispevek »Kocka sanja o svetu številk«
Biserka Lazar in Anja Bunderla (Bled) za dvojezični prispevek »Vilinski ples – Pripovedka (Der Elfentanz – Eine Erzählung)«



Posebna omemba žirije za:


Milena Miklavčič in Tatjana Filipič (Žiri) za prispevek »Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?«


Tanja Ahačič in Tinka Mesec Tomazin (Tržič) za prispevek »Desetnica«

ponedeljek, 02. julij 2012

na dopust - z ''ŽENSKAMI''


Zakoračili smo v dopustniško norijo, katero je najbolj žmohtno in nepozabno preživeti z ''Ženskami''.
Če bi jo želeli prebrati tudi vi, pokličite na
gsm 064 110466 in jo naročite po ceni 20€.





Gvido Komar, predsednik Društva bibliotekarjev Primorske je dejal, da tako dobrega večera kot z ''Ženskami'' v zadnjih 20 letih v knjižnici Logatec še ni bilo.



Nekaj osveženih podatkov:

Do sedaj sem izdala več knjig, večina je namenjena otrokom. Leto 1995 je zaznamovala Abeceda iz Zakajčkove ulice /razprodana/, dve leti kasneje zbirka črtic Usode, leta 2006 je izšla zbirka otroških zgodb z naslovom Pri hrastu na levo, konec leta 2008 se je rodila Pika na B.,s podnaslovom: detektivska pustolovka nekega Blaža M.
Sledile so še slikanice: Šnitka, Marička in medvedek, Borovničja princeska, Sonček in Bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? in Oblaki v Zakajčkovi ulici.

Na začetku poletja 2011  je izšla knjiga z naslovom Ženske, v kateri je na 430 straneh 52 zgodb o ženskah današnjega časa. Njen tretji ponatis, različna mnenja o napisanem in kar 67 predstavitev po različnih slovenskih krajih, mi vzbujajo iskreno zadovoljstvo.

''Ženske'' so tudi hit zadnjega leta v slovenskih knjižnicah, saj sodijo med najbolj brano čtivo.

Nagrade in priznanja: Pri hrastu na levo je bila leta 2006 razglašena kot Najboljša samozaložniška knjiga leta v Sloveniji.
Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.
V maju 2012 sem prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija, pod vodstvom pisateljice Aksinije Kermauner, je bila povsem soglasna, da je zgodba Plašč- najboljša.
Na literarnem natečaju DPM Beltinci, pa so – pod vodstvom pesnika Roberta Titan-Felixa - prav tako soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.

Še vse ostalo:
V zadnjih letih so se moje zgodbe za odrasle uvrstile med najboljše tudi na različnih literarnih natečajih.(revija ONA, natečaj založbe Sanje, natečaj za najboljšo humoresko revije Mentor).

Skupaj z nekaterimi sošolci, že uveljavljenimi na slovenski kulturni sceni, sem sooblikovala knjigo Ciciban postane Abraham, ki smo jo izdali ob srečanju z Abrahamom. Nekaj otroških pesmi je bilo objavljenih v Antologiji otroške poezije (1998), v Blogoziji I. in II. III. /2008,2009,2010/, pa je moč prebrati zgodbe, ki jih pišem za odrasle.
Etnološko raziskovalne spise (najbolj znana je raziskava o spolnosti z začetka 20. stol. )že vrsto let priobčujem v Žirovskem občasniku, bralci Gorenjskega glasa pa me poznajo po zgodbah o življenju z naslovom Usode. Vedno več literarnih poskusov lahko odkrijete tudi v Mentorju, zborniku seniorjev V zavetju besede in virtualni reviji Locutio, ter na blogu Jutri 2012.
http://jutri-2052.blogspot.com/
Kot novinarka pišem še za več lokalnih časopisov, bralci Nedela me dobro poznajo po rubriki ''Zaupnosti'',  na radiu Sora  skrbim za kulturne oddaje, učencem po šolah pripovedujem pravljice, le-te  pa je slišati tudi na Radiu Slovenija v otroški oddaji Pravljice za lahko noč.
V okviru vsakoletnih festivalov klekljanja v Žireh organiziram literarne natečaje z mednarodno udeležbo.

sobota, 16. junij 2012

nebeške sanje

Nebeške sanje

Prebudil sem se že zarana, zunaj je bila še tema, lučem, ki so v različnih oranžnih odtenkih utripale spodaj na ulici, je počasi jemalo sapo, skozi na pol odprto okno so se pričeli tihotapiti dobro znani šumi, ki sem jih v tednu, ko so me vnovič obudili od mrtvih, naučil prepoznavati, jih razumeti, ločevati med seboj. Trepetal sem od nestrpnosti in pričakovanja, kadar se mi je zdelo, da so tisti, ki so že pred peto odhajali od doma, mudili, vedel sem, da  mora prvi, ki glasno loputa z vrtnimi vrati, vsaj dvakrat obrniti ključ v ključavnici, preden zaslišim hrup motorja. Vozi namreč citroena, dizla. Raznašalec časopisov, ki ga dočakam čez kakšnih pet minut, se pripelje na starem APN-u, kakršnega sem nekoč, ko sem še živel doma, pri mami, imel tudi sam.
Sestre v modrih hlačah so mi porinile v usta sedem tabletk, eno za drugo, ter počakale, da sem jih pogoltnil.
Neke noči, ko vseeno nisem mogel spati, sem skupaj s sanjami zbežal po razhojeni poti, ki je od domače hiše vodila proti kozolcu, obdanem s sedmimi podrtimi zidovi, ki so bili tam že desetletja, ter brez besed pripovedovali neke pradavne zgodbe z groznim koncem. Bližnji sosed, rekli so, da je bil shizofreničen, je s puško pobil celo družino, samo najmlajši  je ostal, pa še tega je potem med vojno pobralo nekje na ruski fronti. Nihče ni vedel, zakaj tistih sedem zidov niso do konca podrli, moja mama je vsakič, ko sem jo to vprašal, skomignila z rameni in se pokrižala. Kadar ni oprezala za menoj, sem hodil od enega do drugega, in prisluškoval, kaj se dogaja v njihovih nedrjih.
''Pojdi raje s prijatelji, dol k reki, ulovite nekaj rib, pa jih bomo spekli za večerjo,'' mi je govorila. Nisem je ubogal.
Predstavljal sem si, da so med opeko skrita trupla mrtvecev, podobno kot v kakšnem filmu ''Petek trinajstega.''
Pozneje, ko sem odrasel v moža, je bilo vse drugače.
Po navadi me je pričakala pri enem od kamnitih, v zrak štrlečih stebrov, roki je držala pod predpasnikom in le tedaj, ko si je dlan prislonila k čelu, da bi videla, če se že vzpenjam po rebri, jo je osvobodila iz primeža črnega porhanta, iz katerega si je sama sešila birtah, ki je visel na njej svetek in petek. V nedeljo, ko je šla k maši, ga je obesila na kljuko v kuhinji, ga nežno pogladila kot otroka, pobrskala po žepih, da bi našla kaj drobiža, ki bi ga potem vrgla v puščico za  dobre namene.
Zmeraj, kadar so se mi lažne sanje, ki sem jih občasno živel, razblinile v nič, sem sedel na vlak in se vozil tri ure, resno se je zazrla vame, ko sem sklonjen in ranjen vnovič stal pred njo, usedla se je na zaboj, v katerem je bilo polno drv tako poleti kot pozimi, jaz pa sem se brez besed naslonil na njena kolena, vsrkaval vase duh po kislem zelju ali repi, odvisno, katerega dne sem prišel na obisk. Njena hrapava dlan me je gladila po laseh, enakomerno gor in dol, sploh ne nežno, prej kot ne grobo in na videz brez pravega občutka. Tistim, ki mislijo, da lahko z denarjem kupijo vse, kar vidijo, želim reči, da se motijo, kajti miru, ki se je tihotapil vame ob tem dotiku, ni bilo moč dobiti nikjer drugje.
Tudi potem, ko so mi lasje pričeli siveti, ni nikoli rekla, ej, Sine, prestar si, da bi te jemala v naročje, postavi se na lastne noge, udari po mizi, pljuvaj, kriči, nori, sam rešuj svoje probleme, kot jih rešuje vsak.
Če sem se razjokal, je tiho godrnjala, no, no, saj ne bi bilo treba, ni še tako hudo. Še huje bo, boš videl, kaj boš pa naredil takrat?
Tega stavka sem se spomnil, ko mi je veterinar s suhim in votlim glasom povedal, da ima moja Zala raka.
Kako raka, kaj se vam blede, sem zinil čez čas, zdi se mi, da je vmes preteklo na milijone sekund, ki so me, vsaka posebej, zbodle v prsi, potem pa se z rezkim in tulečim odmevom izgubile  med blestečimi inštrumenti operacijske sobe Klinike za male živali.
Ja, raka. Žal, tudi živalim ni prizanešeno, zlasti ne nemškim ovčarjem kot je vaša psica. Glas, ki je počasi priplaval do mene, je bil tokrat bolj mil in topel kot malo poprej.
Z obema rokama sem se zagrebel v Zalin kožuh, koža je mlahavo obvisela med prsti, psica je mirno dihala, bila je še zmeraj omamljena in rano, kamor so zarezali z ostrim skalpelom, so oblepili z obliži. Pokleknil sem na tla, vseeno mi je bilo, četudi se je neka ženska v zelenem oblačilu začudeno zastrmela vame, položil sem glavo na Zaline prsi in nemo zajokal.
Spomnil sem se na začetek pravljice, samotne sicer, a zato nič manj veličastne in nepozabne. Na pragu je že zarana, ravno sem se bril v kopalnici, tiho zacvililo, najprej sem mislil, da čudni, pritajeni glasovi prihajajo z dvorišča, malo sem počakal, napel ušesa, nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa se je cviljenje ponovilo. Stopil sem do vrat in jih, ne da bi kaj pomislil, sunkovito odprl. Ko sem na pragu zagledal majhno kepico s povito tačko, me je stisnilo v prsih, nekaj toplega in vlažnega se je razlilo po duši, hrepeneče, pravzaprav celo smešno ljubeče, nenazadnje sem imel že več kot petdeset let, živel sem sam, všeč mi je bila slovenska domoljubna stranka, nizozemski slikarji in kurja juhica, ki mi jo je kuhala mama.
Oprezno sem poškilil na vse strani, nikjer ni bilo nikogar, le pri sosedu se je kot po navadi drl njihov paglavec, enkrat mu bom navil ušesa, ker mi s kredo riše po vratih, bom, ja, prisežem, mater mu bosansko.
Ponovno sem dvakrat obrnil ključ v ključavnici, položil psa na kavč, nežno in previdno, toda ni bilo videti, da bi mu bilo kaj hudega. Naslonil je smrček na mojo dlan, dotik me je presenetil in vznemiril, bil je hladen in vlažen, nisem ga bil navajen, pravzaprav mi ni nihče hodil blizu, le mama, sem in tja, kadar sem prišel k njej in sem se lahko odpočil v njenem predpasniku.
Mlečna svetloba, ki je pronicala skozi žaluzije me je zalotila ravno v trenutku, ko sem telefoniral v službo.
Ja, ja, točno tako, danes me ne bo, se zgodi, kakopak, nič hudega, brez skrbi, ja, ja, jutri se vidimo.
In sem prekinil zvezo.
Prisluhnil sem vlaku, ki je ravno tisti trenutek peljal mimo, psiček, ki je spal na kavču, se je zdrsnil, vendar je le za trenutek odprl oči, me pogledal in se vnovič pogreznil v sen. Vode, ki sem mu jo nalil v modro skodelico z zlatim robom, je bilo še komaj kaj.
Čutil sem, da bo fant preživel. Mora. Zato, da se to zgodi, sem bil pripravljen storiti vse.
Potem se je izkazalo, da ni fant, ampak punčka.
Luštna, majhna punčka, živahna, poskakujoča, dirjajoča, razmetajoča, požrešna, crkljajoča in še in še.
Stanovanje mi je spremenila v kaos. Če bi slučajno prišla mama na obisk, še sreča, da tega ne bi nikoli naredila, bi se prijela za glavo in prej kot bi si slekla plašč, bi vzela v roke omelo in pometla bruhanje, drekce, dlako, raztrgane časopise in smrdeče kosti v smetišnico, ter vse skupaj odnesla pred blok, v kanto za smeti.
Ko sem jo gledal, kako je lovila lasten rep, sem razmišljal o v tem, s kakšnimi  nameni smo vrženi v ta svet, v katerem je vse brez smisla, povsod je nekdo in nekaj, ki nam določa, kako se obnašamo, kdaj hodimo spat in kdaj spustimo prdec na stranišču, kdaj umremo.
Poslej me je le redkokdaj kaj, tu mislim na bifeje, beznice ali njim podobna mesta, zvabilo v svoje prostore, preprosto nisem mogel oditi od doma, kajti Zala je stopila do vrat, me gledala naravnost v oči, kot da bi mi očitala ne vem kakšen greh. Takrat pa, ko sem ji rekel, bodi lepo pri miru, grem pogledat, kaj počne mama, se je ubogljivo ulegla na odejo kraj kavča, položila smrček na tačke in niti trznila ni, ko sem odprl vrata in ji pomahal v pozdrav.
Saj, kaj bi razpravljal in ovinkaril, v tistih letih, ki so sledila, sva se imela zelo lepo. Skupaj sva odhajala na obalo, kjer sva opazovala ribiče, ki so čistili svoje mreže, preklinjali, pošiljali politiko, vreme in onesnaženje morja v maloro, a ko je ura odbila osmo, so se počohali po golih trebuhih, zagorelih od pripekajočega sonca, odprli hladilnik, pokanje zamaškov konzerv s pivom, pa se je slišalo kot oddaljeni rafali. Takrat je Zala tiho zarenčala in se podrgnila ob moje koleno, no, no, no, saj ni nič narobe, sem ji zašepetal ter jo pogladil po glavi.
Potem pa se je zgodilo, da je tistemu bedaku Alojzu žena pozabila skriti avtomobilske ključe, kajti ves dan je popival ni vedel, kaj dela. ''Pri Luci'' je zagonil še zadnje evre za travarico. Bilo je res bedasto, prazno in otročje, kako so gostilničarji gledali vstran, ko se je majavih nog basal v katrco, vmes je še nekajkrat salutiral, nihče ni vedel ali Titu ali Mussoliniju, vpil je nemogoča gesla, malo v nemščini, malo v srbščini in nemščini, a ko je pritisnil na plin, so se vsi razbežali, le Zala, uboga rakava stvarca, je še kar naprej stala kraj ceste, bog mi je priča, da še danes ne vem, zakaj je nisem še močneje potegnil za vrvico, da bi mi sledila na varno.
Zaril se je naravnost vanjo, zapel jo je z desnim blatnikom, odvlekel jo je za seboj in medtem ko je divje trobil in kričal skozi odprto okno, je Zala umirala, za njo se je vlekla krvava sled, katero so smetarji že čez dobro uro postrgali v plastično vrečko in vse skupaj vrgli v smeti.
Saj je samo pes, je pijano zamomljal Alojz, ko sem ves zasopel pritekel bliže, oči sem imel zamegljene od solz  in besa, v tistem trenutku bi ga lahko ubil, če me ne bi nekdo prijel od zadaj, držal me je le nekaj trenutkov, bilo je dovolj, da sem prišel k sebi, dvignil sem Zalo v naročje, še je hropla, prsi so se ji neenakomerno dvigale  in spuščale, stisnil sem jo k sebi, da mi ni bilo treba gledati oči, ki so počasi ugašale.
Nisem vedel, kaj naj naredim, upal sem, da bo kdo poklical policijo, a je oštir preglasil vse, ki so stali okoli mene, ponovil je za Alojzom kot bi bila dogovorjena, da to ni treba, da je bil navsezadnje samo pes.
Nisem čutil ne vročine, ne žeje, še tega nisem vedel, sem živ ali mrtev. Samo to sem zaznal, da sva z Zalo ostala sama, vsi so se nekam porazgubili. Moje grlo je bilo požgano od bolečine, počasi sem se dvignil, vame se je naselil starec, betežen, osamljen, ki je želel umreti.
Ne vem več, koliko časa sem sedel na kavču, v stanovanju, niti se ne spomnim, kako sem do tja privlekel Zalo. Spominjam se le, da so  se nekega lepega dne na hodniku pričeli oglašati čudni glasovi, ki so bili zamolkli in tuji, nikoli poprej jih še nisem slišal.
Smrdi, so govorili, iz tega stanovanja smrdi po crkovini.
Potem so sneli vrata s tečajev in ko sem zagledal njihove obraze, oblite z nepopisno grozo, sem Zalo še tesneje stisnil k sebi in prvič, kar sem jo izgubil, bridko zajokal.
Bodite pri miru, da vam lahko dam injekcijo, mi je grozil moški v beli halji, kurac pa injekcija, pustite me pri miru, sem zakričal in se mu strgal iz rok.
Z krvavo podplutimi očmi sem iskal Zalo, hotel sem jo še zadnjič poljubiti na smrček, pa so jo že odnesli. Skrili pred menoj, pravzaprav. Kar naenkrat sem se znašel v kopalnici, na zlato rumenih ploščicah, na polici sem zagrabil žiletko in zarezal. Ničesar nisem čutil, ne bolečine, ne žalosti, ne zmagoslavja. Kri, ki je bruhala iz rane, me je zaslepila, stisnil sem pest, povsem nagonsko, spomnil sem se, da to pomaga, da prej umreš.
…..
Sedaj tiho in mirno čakam, da pride mama, me objame in morda odpelje s seboj. Ne, ne, ne bom ji pokazal roke,niti brazgotine. Ne gre, da bi me spraševala o stvareh, o katerih ji nimam kaj pripovedovati.
Še nikoli poprej si nisem s tako močjo želel spiti kozarca vina kot ravno tisti trenutek. Upal sem, da bo tresavica minila, da bo nemir, ki je pričel lesti iz trebuha, ukročen z nekaj požirki, ki bodo pregnali Zalo iz mojih misli, pravzaprav tudi iz srca.
Svet je izgubil barve, postal je tak kot mamin predpasnik. Črn, smrdeč po repi in zelju.
Potem jo zagledam na vratih. Bila je drugačna, čudna pravzaprav. Strmel sem vanjo in nisem vedel, kaj je tisto, zaradi česar jo še komaj prepoznam.
Predpasnika nima, me je prešinilo.
Izdajalka nesrečna, nimaš predpasnika, sem zakričal nanjo, ko je v silni zbeganosti izpustila vrečko na tla, da so se sončkaste pomaranče razletele po bolniški sobi na vse strani.
Izgini, izdajalka, pojdi stran od mene, pojdi, so v krču šepetale ustnice.
Kaj pa mu je, ljudje, kaj ste storili z njim? je jokala in si hotela z vajeno kretnjo dvigniti rob predpasnika, ter si z njim obrisati oči.
Seveda, ni ji uspelo, kajti brez njega je bila gola. Popolnoma gola.
V sebi sem čutim eno samo razraščujoče sovraštvo. Brez predpasnika ni bilo ničesar, kamor bi lahko naslonil trudno glavo in počakal, da mi njena dlan skuštra lase.