Šola nekoč in danes- kot noč in dan

 

V 60-70 letih, ko sem obiskovala OŠ, je v njej vladala diktatura učitelja. Ne učenci ne starši nismo imeli čisto nobenih pravic.

Če je učitelj rekel, da bomo pisali snov, ki bo zajemala čas enega leta ali čas zadnjih nekaj let, ni nihče upal ugovarjati. Niti kasneje, na gimnaziji, ni bilo najavljenih spraševanj, nič. Pisno preverjanje je bilo najavljeno le z '' v kratkem'' ali pa ''enkrat v naslednjih dneh''.

Starši (na splošno) niti približno niso sledili ocenam, še manj snovi, ki smo jo obravnavali. V razredu sta bila 1 ali dva odlična, ravno toliko prav dobrih, drugi dobri ali zadostni, 3-4 so ponavljali.

A slednje ni veliko pomenilo: med ponavljalci je bil tudi sošolec, ki ima edini iz našega OŠ- razreda - doktorat.

Če je bil učitelj slabe volje in je vse križem metal krede v glave, kričal, zmerjal, poniževal, smo bili tiho in gledali v klop. Kaj smo hoteli drugega?

Če je v 8. razredu razredničarka menila, da je bil kdo dober ''le'' za šolo za šivilje  ali za mehanika, se je vpisal pač tja. Godilo se jim je bolje kot sošolcem, ki so bili ''dobri'' le za ''iti delat''.

*

Danes je drugače. V marsičem veliko, veliko, veliko bolje kot nekoč.

Žal pa (pogosto) šole ne ''obiskuje'' le otrok, ''skupaj z njim  jo obiskujejo tudi starši, stari starši, različne porote na družabnih omrežjih, celo odvetniki….

In ker se vsi nenehno vtikamo v učenje, so otroci vedno bolj nesamostojni, nenehno iščejo v nas- odraslih oporo, namesto da bi prevzeli tveganje….

Na srečo so tudi izjeme. In hvala Bogu zanje!

*

Jože: »Prvi razred sem obiskoval še v gasilskem domu, kjer je bila nastanjena šola. Za malico smo dobili trumanova jajca in mleko. Torba je bila narejena iz starega in na več mestih obrabljenega blaga. V razredu sem hitro opazil, da je bil le še en sošolec bolj bedno opremljen od mene, saj je zvezke prinesel kar v roki. Do četrtega mi je še kar šlo, potem sem dvakrat padel. Učitelji so nas večkrat kaznovali. Moja naloga je bila, da učitelju odpiram vrata. Ko sem šel nekoč na stranišče in nisem bil pravočasno nazaj, sem jih zato dobil okoli ušes. Velikokrat smo se otroci, ki smo bili doma na različnih koncih vasi, stepli med seboj. Imeli smo borbe s puščicami, ki so imele na koncu šila. V nedeljo smo šli obvezno k maši. Bil sem ministrant pri župniku, ki se je pisal Starman. Vstajal sem že ob petih, le malo sem se ogrel pri električni pečici, ki jo je imel župnik pri sebi, med mašo. Kot mi je znano, je to bila tudi prva tovrstna pečica v Žireh. Do nas, otrok, je bil zelo grob, velikokrat pa smo ga slišali, ko je pripovedoval smešnice.«

Sogovorniki so pomnili zgodbe o učitelju petja, ki je stanoval pri družini z desetimi otroki. Ob večerih je rad posedal ob harmoniju in igral. Ko ni bilo nikogar doma, so se harmonija lotili domači otroci. Ker niso našli ključa, so gonili le meh, dokler ni počil. Seveda so se zelo prestrašili in se kot miške zavlekli na peč, kjer so počakali na starše. Oče je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Šele prihod učitelja je pojasnil, kaj se je v resnici zgodilo. Oče se je postavil na sredo hiše, učitelj mu je podajal otroke s peči in vsi, brez razlike, so bili tisti dan tepeni …«

 

 

*

 

 

Ladka:« Takoj po vojni je na eno od osnovnih šol prišel poučevat učitelj, ki ni znal niti besedice slovensko. Ker je bila šola podeželska, si nihče od staršev ni drznil črhniti, ko so pričeli malčki čebljati v tujem srbohrvaškem jeziku tudi pod domačo streho.

Potem pa se jim je nasmehnila sreča. Učitelj je zelo rad pogledal v kozarec, in ker so imeli otroci vedno pogosteje po ves teden počitnice, se je zganila tudi šolska oblast. Prezaposlili so ga kot vratarja v tovarni, namesto njega pa so zaposlili mlado nadobudno učiteljico.

A tudi z njo niso imeli sreče. Nekoč je eden od otrok prinesel v šolo dedkovo fotografijo, na kateri je bil v domobranski uniformi. Otrok se je z njo hvalil naokoli, češ poglejte ga, junaka, ki se je boril za domovino. Ker mu učiteljica te samohvale ni preprečila, so jo – na podlagi prijave – po hitrem postopku odstranili s šole z utemeljitvijo, da s svojo toleranco hoče zastrupiti socialistični razvoj mladega človeka…«

*

 

Marta (1950): »Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali. Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama prav zaradi težav z vodo nenehno nesrečna. Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje perilo. S seboj sem imela troje spodnje hlače, menjala sem jih vsak drugi, lahko tudi vsak tretji dan. V tretjem letniku, ko sem se med počitnicami zaposlila, sem si kupila nekaj dodatnih kosov perila. Leta 1968 se je naša družina preselila v blok, ki je bil zgrajen po vojni. Stanovanje je bilo brez kopalnice. Mama je vztrajala, da jo naredimo sami, zato smo zanjo žrtvovali otroško sobo. Na srečo smo bili vajeni skromnega življenja, tudi brat je molče privolil, da bo tudi v novem stanovanju spal v kuhinji.

Spominjam se otrok, ki sem jih učila. Še v poznih sedemdesetih letih so hodili v šolo umazani, z raztrganim spodnjim perilom, pri telovadbi sem hitro opazila, da so ga poredko menjali. Tudi v tako imenovanih boljših družinah otrok niso navajali na vsakodnevno čistočo. Dekleta so si sicer že lakirala nohte, tudi našminkane so prihajale v šolo, kljub temu pa smo imeli večkrat na leto težave z ušmi, z neznosnim vonjem po neumitih telesih, ki mi zlasti v zimskih mesecih ni dal dihati. O tem, kakšno svinjarijo mladi puščajo za seboj, zlasti v straniščih, še danes, ne bi izgubljala besed. Pogled na poscane školjke, na z blatom pomazane stene, na že uporabljen toaletni papir na tleh, na vložke, ki ležijo vsepovsod, samo tam ne, kjer je njihovo mesto, je bolj zgovoren kot tisoč besed. Civilizacija pa taka!«

 *

Lucija:"'' Moj najbolj zanimiv spomin na 8. razred je, ko sta se dva učitelja pred tablo stepla. Sredi ure privihra v razred učitelj K. in napade našega učitelja matematike, da mu f*ka ženo. Uporabil je točno ta izraz. Matematkar jer zardel in ni vedel kaj bi, v tistem pa ga je učitelj K že zbil na tla in začel s pestmi tolči po njem. Nas so bila ena sama ušesa!« Eni so celo vstali v klopi, da so bolje slišali, kako je matematkar f*kal tisto žensko, saj sta med pretepom in zmerjanjem govorila tudi o podrobnostih. Matematkar je jeseni odšel na drugo šolo, kadarkoli pa smo srečali učitelja K., smo se za njegovim hrbtom smejali. Bili pa smo mu tudi hvaležni, ker nam je dal prvo lekcijo o f*ku."

*

Silva: ''Najbolj mi je ostalo v spominu v prvem letniku gimnazije, ko smo bili klepetavi, ko je profesorica stopila v razred. Samo liste na mizo , pa preverjanje zadnjih snovi. 10 % ni bilo pozitivnih, pa je vpisala. Na dobri 4 sen bila pred tem, a sem morala na koncu zagovarjat, da mi je zaključila pozitivno....''

*

Andreja:'' A se kdo spomni pokojnega prof. Šilinga? Samoupravljanje s temeljni marksizma. Vse na pamet, brez pameti, saj nismo nič razumeli. Temu primerno nas je tudi ocenjeval.''

*

Eva:'' No, na Poljanski gimnaziji, tik pred 2000, sem imela profesorja Šengelajo, izjemno dobrega učitelja zgodovine, hkrati pa bivšega boksarja, vzkipljivega in srboritega človeka. Vsakič, ko je prišel v razred, je koga užalil. Pri meni je v četrtem letniku, ko je bilo zelo pomembno za vpis na faks, celo leto ocenjeval esejske odgovore z 2. Pa sem napisala skoraj dobesedno isto kot moja najboljša prijateljica, ki je imela 4 ali 5. Pri zadnjem spraševanju v gimnaziji pa je razkril svoje barve: "Bertok, ti si tako lena, da se ne bi več učila, če bi ti dal dobr oceno, pa sem te zanalašč slabo ocenjeval" in po dvojkah in trojkah zaključil 4!''

2

... Na notranjskem pa je pred nekaj leti luštna učiteljica kupila nov avto. Vse lepo in prav, če ne bi bil japonski "kaskaj". "Zlobni" ljudje so ji tako dolgo lepili na avto črki FU, da je zamenjala šolo....

* 

Drago:'' Na OŠ Brezovica je učil srbohrvaščino upokojeni oficir Štante. Vedno, ko me je vprašal, me je hvalil: "Dobro, vidim, da si učio dečko. Neka ti bude, neka ti bude jedan! Tako so se v šolskem letu nabrale 4 enke. Pri zaključevanju pa jih je seštel....''

*

Vse o fotografiji:

http://muzej-ziri.si/portfolio/ziri-skozi-stoletja/