le kakšen tegelček bi

 

fotka

Med mojimi FB – prijatelji je kar nekaj generacij, vsakdo od nas pa je mladost doživljal na malo drugačen način.

Rojena sem leta 1952, v srednjo šolo /Pedagoško gimnazijo/ 1967.

Spominjam se, da kako sem uživala v škrniclu s ponfrijem, malo kasneje tudi ob hot dogu, pa poslušanju Belih vranin Slakov. Zelo popularna je bila pesem Titanik.

Posedali smo ob kavi s smetano v Petričku po kino predstavi v Komuni. Pa ob igralskih stvaritvah Staneta Severja. Hodili smo se vozit po tekočih stopnicah v Namo. Se v gručah sprehajale po ulicah in občudovale lepo oblečene tovarišice. Avtobusi so bili zmeraj nabito polni, takrat smo imeli še sprevodnika.

Marsikatera cesta je bila še makadamska. Po poletnem deževju so se nabrale luže, v katerih je bilo, ker so bile polne tople vode, lepo čofotati.

Poleti sem dopoldne delala v Alpini, popoldne nabirala borovnice. Pri nas se lenuhov, ki bi posedali, ni dobro prenašalo.

Do danes se je marsikaj spremenilo, le ljubljanska avtobusna postaja moje mladosti je enaka nekoč kot danes.

Antonova mladost je bila čisto drugačna. S časovnim zamikom se njegova pripoved bere kot prava pustolovščina!

Anton (…)

»Otroštvo sem preživljal na paši. Moja edina spolna vzgoja je bil kozji prsk. Pasel sem Belko, jo napajal, molzel, čistil. K dolžnostim je spadalo tudi druženje z vaškim kozlom. To, slednje, ni bilo tako preprosto. Kozla so vzgajali v zaselku, ki smo mu po domače rekli Kitajska. Do tja sem vodil kozo na povodcu, če pa se ji je preveč mudilo, je ona vodila mene. Mularija, ki je postopala po vasi, se mi je pogosto smejala in se iz moje dolžnosti norčevala. Pred cerkvijo se je bilo treba pokrižati, vendar moja koza ni imela posluha za te pobožnosti. Vlekla me je naprej, zato sem imel pogosto slabo vest, ker sem na račun njene pohote zanemaril krščansko obnašanje.

Za povrh se je zgodilo, da Belka ni bila pripravljena na kozlov naskok. Če se je revež še tako trudil, je ona vztrajno pokrivala špranjo s svojim repom. Kozel pa se je moral zadovoljiti le z ovohavanjem.

Kadar ni šlo drugače, si je oče moral kozla izposoditi, da sta se z Belko nekaj časa družila na paši ali v hlevu. Slaba stran tega druženja je bila, da je kozel odžiral Belki še tisto malo hrane, ki jo je imela.

Še malo poduka o kozjem prsku: ob malem šmarnu, 8. septembra, se kozel začne pripravljati na kozji prsk, na račun gonjenja mu diši tudi urin, oktober, ko je šlo zares, pa smo pri nas imenovali Kozoprsk. Seveda smo o teh rečeh otroci vedeli le tisto, kar je bilo nujno.

Ne spomnim se, da bi starši kdaj govorili o spolnosti. Rekel bi, da je v času moje mladosti (v tridesetih letih 20. stoletja), ko sem že kaj povlekel na ušesa, nisem nikoli slišal.

Spominjam pa se, da se je tudi pri živalih kdaj pokazal kakšen šamor.

Zanimivo pa je, da sem si kot mlad fantič o teh rečeh v glavi ustvaril čisto svoje podobe, ne le o fuku, tudi o rojevanju, spočetju, vsem pravzaprav, kar sodi zraven. Takratna domišljija mi je govorila, da ženska pri fuku ne igra nobene posebne vloge, je le nekakšen tegelček, kamor dedec naflanca svoje naslednike. Za spolne odnose se je uporabljala beseda zabokat. Sklepam, da je bila ta beseda – že kako – povezana z oglarji, ki so žgali oglje. Moj oče je pogosto govoril, da gre zabokat oglarsko kopo. Oče je na vrhu kopo odprl in v tleči ogenj stresel košaro nasekanih polen. Pri ženski je bilo podobno: le da je ona namesto košare dobila le eno polence.

S takšnim znanjem sem se kot petnajstleten fantič odpravil po svetu. Pa ne v sosednjo vas, temveč kar v Trst.

Pastirji, dekle, hlapci, dninarji (žornadarji) so bili tudi pri nas, vendar brez velikega maltretiranja, praviloma za dostojno plačilo v denarju ali naturi.

Za pastirja je veljalo: vse po dvoje in za šagro domov. To je pomenilo, da je pastirček dobil dvoje spodnjih oblačil in prvo nedeljo v septembru, na šagro (semenj) je moral biti doma. Naša dekleta so hodile služit predvsem v Trst in Gorico, pa tudi v Egipt – Aleksandrinke.

Ob šolskih počitnicah leta 1941 sem šel za pastirja, bolje rečeno – v varstvo k stricu po mami. Sicer bi ostal doma sam. Starejši bratje so hodili na sezonska dela, oče vdovec je bil na delu na Reki. Mama mi je umrla, ko sem bil še majhen.

Stric Pepe in njegova žena Vika sta me vzela v varstvo. Za lon pa naj bi pasel njihova živinčeta in tudi mojo kozo. Bila je vojna in živeli smo v pomanjkanju. Vse je bilo na tessere (karte-pike), pa še te so nam italijanske oblasti trgale, ker so naše kraje razglasili za terra dei ribelli (ozemlje banditov). Bilo pa je vseeno lepo in včasih tudi zabavno. Stric je delal v gozdu. Ob ponedeljkih je odšel, v soboto se je vračal. Oblačil ali blaga ni bilo mogoče kupiti, ker je bilo tudi to na tessere (karte). Teta Vika je nekje staknila kos lanenega platna in iz tega kosa sešila možu delovne hlače. Potem je vse skupaj skuhala v barvni brozgi in hlače so dobile barvo, ki je ni mogoče opisati v nobenem barvnem odtenku. Ko se je stric Pepe v soboto vrnil, je že na pragu naznanil: 'Moja Vika, dobil sem perjodo.' V gozdu ga je oplajhal dež, barva na hlačah je odstopila in stric je imel vijoličasto-rdeča stegna in zadnjo plat. Še sreča, da čez poletje ni nikoli nosil gat. Oprati in očistiti strica posledic njegove perjode ni bilo enostavno. Voda kapnica, ki jo je bilo treba nakalati iz vodnjaka – štirne s posebnim vedrom – kalalo, je bila mrzla in jo je bilo treba segreti na štedilniku. Če so bile pri vodnjaku polavtomatske naprave za dviganje vode – dolga ranta na drogu, na enem koncu vedro, na drugem otežena s kamnom, je zajeta voda brez truda na vzvod – kontrapes prišla iz vodnjaka. Sicer je bilo treba vodo na roke zajeti v vedro in z verigo ali jekleno vrvjo potegniti navzgor iz več metrov globokega vodnjaka. Vsa ta opravila sta stric in teta opravila vešče in z združenimi močmi. Ko je bila vroča kopel v velikem čebru pripravljena in se je stric začel slačiti, teta pa je prinašala razna čistila – domače milo, krpe in tudi ribarico, sem se umaknil v štalo k moji kozi, ker ni bilo zaželeno, da bi prisostvoval tej torturi, ki je sledila. O uspehu čistilne akcije se nisem zanimal. Vem le to, da je bila voda, zlita iz čebra, nekam čudne barve. Vem tudi to, da sem se tudi pozneje v vseh kritičnih okoliščinah zatekel na pogovor h kozi Belki, ki je edina razumela moje stiske in zadrege.

Avgusta, na veliki šmaren 1941, smo šli na Sveto Goro. Jaz, teta Vika, bratranec Boris in sestrična Cvetka. Ali je bil še kdo, se ne spominjam. Zgodaj zjutraj peš – hnogam, smo rjekli. Od doma z Otlice na Predmejo, čez Trnovski gozd, Banjško planoto na Sveto Goro. Med potjo smo nekje v Trnovskem gozdu zašli in se okoli poldneva ponovno znašli na Predmeji. Pozno zvečer smo le prišli k Mariji, pojedli nekaj malega, kar smo imeli s seboj. Teta je kupila vsakemu eno pašereto – gazirano pijačo, pospali smo na klopeh kar pred cerkvijo. Drugi dan smo bili pri maši in tudi druge verske dolžnosti smo opravili dostojno in z vso pobožnostjo.

Vrniti se je bilo treba domov. Teta nam je obljubila, da se bomo vračali s teleferiko – žičnico do Solkana, naprej do Ajdovščine pa z litorino – motornim vlakom. To je bil glavni in edini čar romanja! V kabino teleferike se je bilo treba poflisat – potruditi. Bratranec Boris je bil že dokaj velike postave, močan in robusten. Imel je nahrbtnik in za njim počez zataknjeno marelo-mreno-dežnik. Z vso silo je planil na vrata kabine, da bi nam rezerviral prostor, pa se je na ozkih vratih zataknil za dežnik. Boris ni popustil, popustil pa je dežnik, ki se je prelomil na dvoje in bratranec je pristal sredi kabine, dragoceni dežnik pa na njem. Tudi prevoz z vlakom do Ajdovščine je bil posebno doživetje – tega človek ne doživi vsak dan.

Bližala se je jesen, ko je bilo treba nazaj v šolo, in takrat je prišla k nam žena mojega starejšega brata, svakinja Ivanka, ki je prevzela gospodinjstvo na našem domu.

Čistoča, umivanje, pranje, ribanje lesenega poda v hiši je bilo na stranskem tiru. Ne samo zaradi nazadnjaštva in pomanjkljivih higienskih navad, tudi zaradi vode. Celotna planota, ki se imenuje Gora in se razteza med Čavnom in Nanosom, je bila brez izvirne vode. Hiše so imele vodnjake – štirne s kapnico od streh, ki so bile v pretežni meri slamnate. Zato je imela voda običajno barvo čaja. Ko smo se otroci zjutraj umivali vsi v eni vodi v lavorju, je oče pogosto kričal, naj ne uporabljamo mila – žajfe, ker bo potem to vodo popila žejna domača koza.

Če že vode nismo imeli v izobilju, smo pa imeli solidno zobozdravstvo. V vasi je živel mojster Tone, ki je domačinom zdravil zobovje. To delo je opravljal pretežno s puljenjem obolelega zoba. Ruval je v živo. Le šilce žganja – vipavski tropinjevec je služil za lokalno anestezijo. Meni tudi tega ni privoščil. 'Le dobro se primi za stolček,' je dejal, ko me je posedel na trinožnik. 'Kiri te bli?' je vprašal, medtem pa je s kleščami posegel po bolečem zobu in ga izpulil. Mislim, da je bila žrtev šestica zgoraj desno.

Kronknkasa – zdravstveno zavarovanje za zobovje ni bila v veljavi. Vem pa, da ni bilo čakalnih vrst in da se je mojster Tone za plačilo zadovoljil z buh luoni – bog lonaj. Odrasli so mu stisnili kakšno liro za stroške lokalne anestezije.

'Delo s puljenjem zob pa ni, da bi računal, ker se ne spodobi, da bi človeku, ki si ga trpinčil, potem še zaračunal.'

Ja in srečo smo imeli tisti, ki smo prišli v roke mojstru Tonetu. Moj stari oče po mami Alojz Punfata po domače si je zaradi zobobola privoščil pravo grozodejstvo. K mojstru Tonetu ni upal. Zato je na domačem vrtu pripognil močno drevesno vejo, nanjo privezal konec vrvice, drugi konec vrvice pa za boleč zob. Pripognjeno vejo je držal v roki in ležal pod drevesom. Ko bi vejo spustil, bi sunek izruval boleč zob. Od tu dalje smo otroci pobegnili, ker nas je bila groza dogodkov, ki so sledili. Med begom smo še nekaj časa poslušali tuljenje starega očeta, ležečega pod drevesom.

Starejši so gate nosili le pozimi. Otroci pa nikoli. Če je bil hud mraz, smo oblekli dvoje hlače (če smo jih imeli). Majhni otroci, ko so zlezli iz plenic, so nosili urha. To je bilo oblačilo vse v enem – majica in hlače. Danes bi temu rekli enoprostorec. Bilo pa je zelo praktično, ker je imelo prerez zadaj in spredaj na brzo palbo so rekli. Zlasti, če je bila sila in malček ni dohitel stranišča – lajbn so mu rekli, običajno je bil kje za hišo, je lahko odložil kar med potjo. Kadar se je otrokom vnela ritka, so za posip uporabljali črvojedino, ki se je nabirala v trhlečem lesu. Za borotalco in druge blažilne otroške posipe ni bilo denarja. Zato je bilo priporočljivo, da je bila zmeraj na dosegu kakšna od lesnih črvov najedena deska, tram ali kar hišni podboj – rožanc.

Tudi berače smo imeli. Posebno znan je bil Drečko, ki je hodil po številkah, kakor mu je bilo določeno, da je pri premožnejših družinah dobil hrano. Na prenočišče ga nihče ni hotel, ker je imel uši. Ob toplih dneh se je kam na samo zavlekel, se slekel in jih obiral. Otroci smo ga opazovali na skrivaj – na sakrivšno. Uši je pobijal med nohti obeh palcev. Tiste, ki so se zavlekle med šive na oblačilu in jih ni mogel izbezati na prosto, je pobijal kar s kamenčkom. Rob oblačila, ki je bil nasejan z ušmi in so jim s krvjo napiti zadki gledali izza šivov, je položil na gladek predmet (kamen) in z manjšim kamenčkom tolkel po tej mrgolazni, da je kar škropilo. Včasih si je kakšno posebej rejeno uško ogledoval in sam sebi v brk govoril: 'Ko bi bila vsaj tako velika kakor jagnje.'