JUTRI 2052

  Ni lepšega, kot si na Silvestrovo, ko hiša diši po potici, privoščiti kapučino! Časa za razmišljanje je bilo čez dan dovolj! Kadar delajo roke, lahko gredo sive celice malo po svoje!   Prepričana sem, da v teh dneh domala vsi- če ne na glas, pa v srcu- delamo ''inventuro'' minulega leta.   Zgodilo se je marsikaj, tako na osebni ravni kot v družbi, katere del smo.   Marsikaj dobrega ali slabega, kar nas je zaznamovalo spomladi ali čez poletje, smo že pozabili. Marsikaj od tega, kar doživljamo decembra, bo izginilo iz spomina prej kot čez leto ali dve.   Srčno si želim, da si bomo zapomnili vsaj izkušnje, ki smo jih v težkih trenutkih nabrali. Nikar se ne jezimo, če nam jih je življenje poslalo na pot! Pomagale nam bodo vsakič znova, ko se bo ''zgodovina ponavljala''.   Upam, da smo se iz njih marsičesa naučili. Predvsem pa tega, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.   Vsak od nas je spoznal, kje so njegove meje,

  Še zmeraj je snežilo in ko sem pri poročilih ob pol šestih ujela, da bo tako do večera, me je zaskrbelo. Hči se je že zarana odpravila od doma v Ljubljano, zdelo se mi je, da jo moram čim prej poklicati, da ne bi hitela in bi se ji zato kaj zgodilo. Kar sva ostali sami, me je nenehno skrbelo zanjo. Za trenutek sem zaprla oči in misli so mi splavale v čas njenega odraščanja. Bila je trmasto in svojeglavo dekle, ki ni nikoli dovolilo, da bi ji drugi solili pamet. Le sem in tja, ko so bila njena doživetja boleča in nerešljiva, se je prikradla v mojo posteljo, se zvila v klobčič, občemela in mirno dovolila, da sem jo božala po hrbtu in jo stiskala k sebi. Ko sem se prebudila, je že ni bilo več, le v kuhinji me je na mizi čakalo sporočilce, preprosto, a vseeno zgovorno. Na list papirja je narisala sonček, brez kakršnih koli drugih odvečnih besed. Nasmehnila sem se. Še zmeraj sem čutila duh njenih las, ki so bili za spoznanje bolj vihravi kot ona sama. Pravzaprav ji ni nikoli padlo n

Dragi prijatelji, že stoletja se na ta dan življenje počasi umiri. Ljudje zakopljejo sekire, si podajo roke, veseli, da se bodo lahko v miru in v ljubezni posvečali bližnjim. Naj bo tako tudi letos. Srčno si želim, da bi se tudi največji nasprotniki pogledali vsak v svoje zrcalo in se vprašali: ''Ali je vredno''? Imeti mir v srcu in topel objem za vsakega, je nekaj najlepšega... Vsem dobrim ljudem želim lep Božič! https://www.youtube.com/watch?v=q4pNNmz_gdY avtorica teh prečudovitih jaslic je Klavdija Simler

  zanimivo je bilo, da je bila v kuhinji (č e so živeli ta stari in ta mladi skupaj ) tašča (mama) vse do zadnjega dne - edina šefica. Ta mlada je bila samo pomočnica. Se pa na fotografiji dobro vidi, da ženske še niso nosile modrcev, prve ''kmečke'' so si ga nadele šele malo pred vojno, okoli leta 1938. Pa še to le, če so kam šle. Tudi oblačila ''izdajajo'' tri različne generacije: mama ima na glavi ruto, hčerka je nima več, vnukinja pa je že precej sodobno oblečena (jopica) . Posoda je klasična: lonec, v katerem se je kuhal krompir, nizka posoda je bila za meso, svetlejša skodelica za gretje mleka in ''ta mlada'' je v ponvi verjetno cvrla ocvirke. Kuhinja sodi med sodobnejše, saj je štedilnik obložen s podobnimi ploščicami kot stena okoli njega. Pruštof, ki ga ima na sebi oča, mu je verjetno služil tudi kot ''pregrinjalo'', ko se je ulegel na peč. Na začetku, ko sem obiskovala svoje prve sogovornike, sem jim velikokrat p

  Torek, 15. december 2020 V 2. del knjige Babice, hčere in vnukinje, sem v iskalnik vnesla besedo ''smeh''. Dobila sem čez 100 rezultatov. nekaj jih objavljam.... https://sladostrastnica.blogspot.com/.../ogenj-rit-in... ** Leta 1973 sem diplomirala in se zaposlila na osnovni šoli v bližini bloka, kjer smo stanovali. Kolegice so me posvarile, da je ravnatelj znan babjak, da podere vse, kar pride na novo. Ker se nisem primerno odzvala na njegova vabila v pisarno, me je začel zasmehovati in poniževati. Želel me je spraviti tudi v ZK, zato mi je vsak dan postavljal precej osebne pogoje za vpis. Enkrat, ko smo šli na sindikalni izlet, se je obnašal skrajno razuzdano. Tako in tako so se ga učitelji in nekatere učiteljice napili, potem pa so se šli igrico, da so kandidatki zavezali oči z ruto, nakar je morala s tipanjem ugotavljati, komu pripada mednožje. Smeha je bilo toliko, da ne morem povedati, meni pa se je obračal želodec. ** Nekoč sem bila nesramna in sem eni od najhuj

   nedelja, 13. decembra 202o Življenje je pa res nepredvidljivo, včasih se celo zdi, da nas nenehno preizkuša.... Če smo lačni, si ne želimo drugega, kot koščka kruha. Magari staro skorjo. Če smo vsega presiti, se lahko celo zgodi, da stojimo pred polnim hladilnikom, a ker v njem ni tistega, kar smo si zaželeli, sikamo, jebelacesta, spet ni nič za žret! * ko se že pod večer na smrt utrujeni vračamo iz službe, sanjamo o dnevih, ko bi lahko ležali na plaži in počeli čisto nič. Samo uživali. Ko potem res ležimo na plaži, začnemo že naslednji dan pogrešati službo, delo, adrenalin. * Janja je poročena z Mirkom, ki jo nosi po rokah, streže na vsakem koraku. Skrbi za otroke si delita, vse je tako, kot malokje. A Janja ni zadovoljna. V odnosu pogreša več živahnosti, več romantičnih trenutkov, o katerih bere v ženskih revijah. Redkokdaj jo vidimo dobre volje. * Ko je bil Jure majhen, si je strašno želel ''skirce''. Ko je začel obiskovati OŠ, je vsak dan prepešačil več kot 4,

  Žirovci smo znani po tem, da ne jamramo- raje ukrepamo, a če bi nas vprašali, koliko kulture v takšni ali drugačni obliki, smo pripravljeni spustiti v svoje domove, bi težko dobili enoznačen odgovor. Vsak od nas ima svoje ''oči'', svojo ''dušo'', svoj odnos do nje. In tudi na svoj način odrto dlan zanjo. Četudi se včasih zdi, kot da je predniki ne bi cenili (češ, kmetavzarji, prostaki in to), pa je bilo kulture na vsakem koraku zelo veliko. Tudi med preprostimi ljudmi. Recimo v našem kraju: dolina, na koncu katere smo, je bila že od nekdaj znana po slikarjih, kiparjih, pisateljih. Če ne bi ''dali'' Ljubljani Ivana Zajca iz Sovodnja, ne bi imeli Prešernovega kipa na Tromostovju Bilo je kar nekaj podeželskih umetnikov, ki so izdelovali freske, kipe Sv. Florjana, različne lesene skulpture. Eden takšnih samoukov - še živečih- je daleč po Evropi znan Peter Jovanovič (1938). Mimogrede: tudi z zelo zanimivo osebno- družinsko zgodbo. V Žireh s