JUTRI 2052

"Če je edina molitev, ki ste jo v življenju izrekli, "HVALA", to zadostuje." Zadnje dneve, kar vlada v Sloveniji obsedno stanje, imam pogosto vtis, da Slovenci ne znamo biti hvaležni. Pogrešam jo na vsakem koraku. Tudi pri tistih, ki jih Andrej Šter pripelje z vseh koncev sveta domov- pa v kamero ne slišim nobenega ''hvala''. Samo to, kaj je bilo narobe in kaj bi morali storiti drugače, da bi jim bilo bolj udobno. Škoda, da smo postali takšni- prav nemogoče zoprni. Ker imam čas, sem se lotila brskanja med starimi zapiski. Zanimalo me je, koliko je bilo te hvaležnosti nekoč- pri naših prednikih. Že pri prvih zgodbah, na katere sem naletela, mi je padlo v oči, kako pomembno mesto je imela beseda ''hvala''. Z njo niso opletali po dolgem in počez. Ko pa je bila izrečena, je imela veljavo! Zakaj je bila izrečena, pa nista pozabila ne tisti, ki mu je bila namenjena, ne oni, ki jo je izrekel. Lepo. Mimogrede. zelo podobno je se je

Za Nedelo sem prejšnji teden pisala o moški nečimrnosti. Škoda, da sem imela na voljo le 2400 znakov. Namreč: tudi o moški nečimrnosti bi se dalo marsikaj napisati! Anica me je po objavi v Nedelu poklicala in mi zaupala zgodbo svojega moža. Z leti je postajal plešast in to je bilo zanj nekaj strašnega. Tistih nekaj las, ki so mu še ostali, je pustil rasti in si potem- preden je odšel od doma- več kot uro urejal pričesko, žal pa se mu ni dalo dopovedati, da si je z drobnimi prevarami plešavost le še bolj poudarjal! Še v 70 -ih letih prejšnjega stoletja so mnogi moški prisegali, da jih daljši, lepo oblikovan noht na mezincu dela bolj seksapilne. Eden takšnih je bil tudi Evgen, ki se je celo postavil pred fotografa na način, da je desno roko držal v naročju, mezinec z daljšim nohtom pa mu je rahlo štrlel vstran. Da se je ''lepoto'' bolje videlo! Ciril je zelo rad skakal čez plot. V te namene je v avtu skrival nekaj spodnjic, s katerih je pozabil o

O mamah Mama je tista,   ki ima veliko srce,   v katerem je prostora zame,   za očka in za sestrico. Mama ima toplo dlan, ki mehko poboža, ko priteče solza na plan. Mama…kaj je še mama? Mama je droben nasmeh in poljub, ko me je strah teme,   ko se sence plazijo pod posteljo   in mi nagajajo. O, ja, mama je tudi nagrbančeno čelo, če sem poreden in če nagajam. Mama se ne boji zdravnika, in dimnikarja in policaja. Sploh so mame bolj korajžne kot očetje, res! Mama je tudi kuhinja,   ki diši po piškotih, čokoladnem pudingu. Mama je… no, ja: odnesi smeti in pospravi posteljo, vstani, pojdi spat, umij si ušesa in obraz. Včasih je res tečna mama! In kaj je še lahko mama? Ne boste verjeli! Mama sem lahko tudi jaz, če obujem njene čevlje, si nataknem na glavo klobuk in se namažem s pudrom po obrazu. Takrat se prava mama zasmeje in me vzdigne visoko v zrak. Ti moj ljubček, mi reče in me poljubi na obraz. Potem jo poljubim š

Včeraj sem predlagala, da bi tisti, ki želijo pomagati, prevzeli ''telefonsko skrb'' za enega od starejših- tistega, ki živi osamljeno življenje, brez pogostih obiskov. Strašno sem vesela, da je namig padel na zelo zelo plodna tla: kar nekaj vas je bilo, ki ste bili nad idejo navdušeni in ste jo danes že udejanjili. Jutri praznujejo mame svoj materinski dan. Verjetno bo to prvič, da bo praznik potekal brez prisrčnih objemov, brez stisk roke, brez dotikov. A toplino in ljubezen lahko izrazimo tudi na druge načine: recimo s pogovorom na daljavo! Starejši imajo v teh dneh, ko se držijo bolj zase, veliko časa tudi za razmišljanje. Prepričana sem- iz dolgoletnih izkušenj- da vam bodo z veseljem pripovedovali o tem, kaj so v življenju doživeli. Dovolite jim, da se izpovejo, boste videli, kako vam bodo hvaležni. Če se vam zdi, da bi vaše mame, tete ali babice želele prebirati zgodbe, ki so jih povedale druge ženske, jim posodite knjige Ogenj, rit in kač

Deseti dan, 22. marec 2020 Mnogi so se že zarana prebudili zaradi potresa, ki je sicer še najbolj prizadel Zagreb, čutili pa smo ga tudi v Sloveniji. Ponoči sem se, pa ne vem, zakaj, večkrat prebudila. Morda zaradi nič kaj prijetnih sanj, ki so bile kot nočna mora? Strah, kaj bo, če nas bodo doletele tudi italijanske razmere, je, žal, nenehno prisoten. Iz vsega srca sem hvaležna vsem tistim, ki se trudijo, da bi omilili situacijo, v kateri smo se znašli. Po zajtrku (nisem se še naveličala ovsenih kosmičev v kombinaciji s sadjem) pokličem Ljerko, mojo 97-letno prijateljico. Ni ji hudega, pravi. Uživa življenje in se veseli vsakega jutra, ko lahko vstane, pomiga s prsti, se obleče ter se potem usede k svojim knjigam ter h kartam, ki jih igrata z Natalijo. Včeraj sem malo bolj sistematično iskala zgodbe o strahu. Tudi naši predniki so ga neštetokrat občutili. Še več: po težkih izkušnjah se jim je tako močno zasidral v kosti, da se ga mnogi niso znebili do svojega lastnega dne.

* Zame, ker so mi pač pomembne človeške usode in zgodbe, je v teh ključnih dneh polno dela. Po eni strani je vedno več takšnih, ki se želijo pogovarjati, po drugi strani pa spoznavam, kako, žal, mnogi malo vedo celo o bližnji preteklosti prednikov. Še živeči rodovi marsikje in marsikdaj nimajo pojma niti o tem, kako so živeli stari starši. Pred nami je obdobje, ko smo bolj ali manj zaprti med štiri stene. Kaj, ko bi začeli pisati lastne, družinske zgodbe? Babice in dedki, tudi starši, bodo veseli poslušalcev, četudi le preko Skypa ali telefona! Danes je Janez Jereb objavil v Pismih bralcev v Gorenjskem Glasu zapis o epidemijah na Žirovskem. Od srca mu hvala zanj!   Marsikatera zgodba iz mojih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače je dobila piko na i! Začel je s prvo svetovno vojno, ko je več kot 150 fantov umrlo na frontah. 49 mož je pustilo doma vdove in 250 sirot! 22.10.2018 je začela kositi tako imenovana ''Španska gripa''. V letu in p

NAŠIM SOPOTNIKOM Kar se zavedam, ste nekje blizu mene. Od takrat naprej, ko mi je Franci iz čiste razposajenosti v 1. razredu skrival torbo in stresal vsebino puščice po tleh. Dekleta smo opazovale, ko so vam začele poganjati po obrazu kocine, ko se je začel spreminjati glas. Ko ste se ga prvič napili, sedli za volan. ko ste šli na ''šrango''. Se poročili. Imeli otroke, Ko ste dobili dobro, lahko pa tudi sitno in nemogočo življenjsko sopotnico. Ko ste prišli v srednja leta, zboleli, se postarali. Ko ste zabavali družbo s svojimi donžuanovskimi dogodivščinami- resničnimi ali izmišljenimi. Ko ste dobili prvega vnuka, se spremenili, raznežili, postali bolj čustveni, odprti, morda tudi zagrenjeni ob zavedanju, kako čas teče in neizkoriščene priložnosti polzijo med prsti. Bolelo nas je srce, ko ste tudi vi ''padli po stopnicah'', pa ste se lagali, da ni bilo ''nič''. Hudo je bilo, četudi nismo imeli tesnejših stikov, ko ste zboleli in ko

LETETI ZNAMO SAME! 8. marec je bil že od nekdaj dan - poln tudi političnega leporečja, ko govorci potegnejo iz zaprašenega predala Claro Zetkin, volilno pravico, emancipacijo, osvoboditev žensk, itd. itd. itd. V bistvu pa ženske - vsaj tiste, ki jih poznam, pa jih poznam veliko - za srečo, uspešno kariero, zadovoljstvo, pokončno držo, itd. itd. - potrebujemo zelo malo: imeti ob sebi nekoga, ki nas objame, nas spodbuja, stoji ob strani, nudi varno zavetje, v katerem lahko rast emo in uporabljamo krila, kolikor si le želimo.... Ob današnjem dnevu vsaki iz vsega srca želim, da bi potrkal na tvoje srce vsaj eden, ki te bo potem tudi objel in stisnil k sebi. Samo človeški dotik in toplina delata čudeže! ❤️ ❤️ Zato naj se današnji dan razpotegne na vseh 365 dni!

Milka je imela zelo žalostno mladost. Zaradi pomanjkanja fantov (padli so v vojni ali se po njej preselili iz vasi v mesto) je ostala sama. Na manjši kmetiji so jo imeli zaradi tega za ničvredno. Tako starši kot brat pa so budno pazili, da je garala od jutra do večera. Potem se je brat odločil, da bo začel graditi novo hišo. ''Milka, poišči si šiht, da mu boš pomagala!'' se je odločil oče. Že zarana je ''povardjala'' v hlevu, se na hitrico umila, odhitela na vlak, ki jo je odpeljal v eno od tovarn v Kranju. Mesto je počasi, a vztrajno spreminjalo svojo podobo, saj so delavski bloki rasli kot gobe po dežju. Prišlo ji je na ušesa, da je direktor pri dodelitvi stanovanj še posebej naklonjen samohranilkam. Nekoč je že doma spila nekaj kozarčkov slivovke in pogumno stopila v zgornje nadstropje, kjer so bile strah vzbujajoče pisarne. ''Tudi jaz sem noseča, rada bi dobila stanovanje!'' je odločno zinila, ko je stopila v prvo. Imela je s

Živimo v času, za katerega so, med drugim, značilni osamljenost, zaprtost med štiri stene, prijateljevanje z internetom in številne druge odtujenosti, zaradi katerih so mnogi med nami nesrečni, pa tega niti ne vemo, ker se ne pogovarjamo. Bližajo se zelo intimni prazniki, ki jim- nekateri bolj, drugi malo manj- na srečo še zmeraj posvečamo kar nekaj pozornosti. Na vrata že trka Dan žena (8. 3.), Gregorjevo (12. 3), ko se ''ptički ženijo'', 40 mučenikov (10.3.), Materinski dan (25. 3.) Pogosto ne vemo, kaj bi podarili. Včasih se celo zdi, da smo se pri izbiranju daril- izpeli. Želimo si, da bi bilo letos drugače. Kaj, ko bi z bližino in s pogovorom ob knjigi dali bližnjemu največje darilo, ki ga lahko? Predlagamo vam, da bi posegli po eni od knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V njih so resnične zgodbe, ki so se zbirale več kot 35 let in so unikatne v slovenskem prostoru!   Prva knjiga je zelo primerna za tiste, ki jih zanima preteklost, za tis

https://www.mojpes.com/zivljenje-s-psom/poclovecenje-je-za-psa-ponizujoce-neprijazno-in-neposteno/ Moja prijateljica Johanna je bivala v istem kraju, v Strasshofu, v katerem je Priklopil leta 1998 ugrabil Kampuschevo in jo imel potem zaprto v kleti, v svoji hiši. V tistem času, ko se je Johanna ravno upokojila, sem jo velikokrat obiskala. Strasshof je (bil) precej dolgočasen kraj, malodane mesto duhov. Šolo, ki jo je nekoč obiskovalo več kot 800 otrok, so zaradi pomanjkanja podmladka zaprli, v ličnih hišicah, okoli katerih so stale visoke ograje, pa so živeli starejši- podobni Hanni. Zmeraj, ko sem jo obiskala, sem imela veliko srečo, da je bilo lepo vreme. S kolesom sem tako naredila na desetine kilometrov. Tudi mimo hiše, v kateri je živel Priklopil. Zakaj ga tako dolgo niso odkrili? Zato, ker so prebivalci tega kraja živeli drug mimo drugega. Niso se družili, še pozdravljali se niso, ko so vsako jutro vodili na sprehod svoje hišne ljubljenčke. Teh- slednjih pa je bilo ogro