JUTRI 2052

  z Moniko Tavčar sva naredili tale pogovor. Ker ravno dežuje, bo morda koga zamikalo, da mu bo prisluhnil. intervju z moniko

  Živimo v dokaj krutem svetu, ko vsak gleda le nase, ko se te-isti trudijo, da nič ne vidijo in nič ne slišijo tudi takrat, ko nemočni posamezniki trpijo v njihovi neposredni bližini. Janika je živela v nasilnem zakonu. Skupaj z dvema sinovoma. Starejši (16 let), ki je bil iz njene prejšnje zveze, je po svojih najboljših močeh skrbel za polbrata (5 let). Janika sodi med tako imenovane ''mati terezije''. To so ženske, ki v sebi verjamejo, da so na Zemljo poslane zato, da bodo ''reševale'' moške, ki zabredejo v nasilje, alkohol in drogo. Takšna je bila že njena mama, teta, delno tudi babica (s tem, da je ta imela srečo, da je nasilni ded že po osmih letih zakona umrl) Janika je bila na svojega partnerja že tako ''navajena'', da ga tudi po letu dni v ''varni hiši'', ni (še) bila pripravljena zapustiti. Njen starejši sin mi je enkrat spomladi napisal mail, da bi rad prebral kakšno mojo knjigo, pa zanjo nima denarja. Z veselje

  O razširjenosti alkohola med ženskami se bolj redko pogovarjamo. A ta obstaja. In je zelo pereč problem. Kar nekaj mojih znank se je v preteklosti že poslovilo od življenja, kajti skrita žeja je bila premočna in se ji niso mogle upreti. Hudo je zlasti potem, ko ženske še zmeraj zanikajo, njihovo telo, obraz, barva kože, vonj ki pronica iz te kože, pa pripovedujejo čisto drugo zgodbo. Nekatere ženske so z alkoholom zaznamovane že gensko. Druge se mu v nemoči, osebnih razočaranjih neuspehih v življenju…vdajo same. Tretje so padle v družbo, ki se počasi, zakamuflirano naliva z različnimi koktajli, obveznim kozarčkom, in podobno. Žrtve so, žal, otroci, če jih imajo. Lahko pa tudi le partner. Biti ženska-pijanka je veliko bolj sramotno, kot biti moški- pijanec. Zato se žensko, ki pije- skriva tudi v okolju, kjer biva. Dokler, žal, ni prepozno. Nikoli ne bom pozabila: bila je luštna, zgovorna, zelo simpatična, zmeraj pripravljena tudi pomagati. Pa nas nekoč povabi k sebi na prigrizek. Čudn

V času mojega odraščanja so veljale precej drugačne vrednote kot danes. Kadar sem se izmikala delu, mi je mama zlajnala stokrat slišane verze iz Vodnikovega Dramila:«… lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.« Verjetno mi gredo lenuhi zato še danes precej na živce. Varčnost je bila vpeta v vsako poro našega družinskega življenja. Z denarjem smo se učili ravnati preudarno, celo stiskaško. Po drugi strani smo bili prepričani, da v osovraženi Ameriki leži po cesti, zato smo pogosto na skrivaj sanjali, kako lepo bi bilo, če bi se znašli tam, čez lužo, sedeli v naslonjaču, gledali televizijo, denar pa bi nam kar sam letel v naročje. Šparat, šparat, šparat! V letih, ko sem potem na terenu zbirala zgodbe, sem slišala marsikakšno tudi na račun denarja. Točneje: bolj na račun skoposti kot razsipnosti. Marsikdo, ki ni imel čisto nič, si je vseeno prihranil vsaj toliko, da ga niso pokopali na državne stroške. Našli so se tudi takšni, ki jih je bila sama kost in koža, ker si, zaradi