JUTRI 2052

  I mela sem velikansko srečo, da sem imela - in imam še- veliko učiteljev. Velika sreča je tudi bila, da sem jim, žal ne takoj, šele z leti- tudi prisluhnila. Tudi mene je pred davnimi leti ''nosilo'' obdobje, ko sem bila prepričana, da ''vse vem''. Pogosto povem, da ima lahko 3. življenjsko obdobje eno veliko dodano vrednost. Več kot pol stoletja nam leži kot na dlani in če premoremo vsaj ščepec empatije in razuma, potem lahko primerjamo med seboj različna obdobja, primerjamo ljudi, ki so živeli nekoč in danes, medsebojne odnose in ne nazadnje primerjamo tudi sebe pri desetih, petdesetih ali stotih. V več kot pol stoletja doživimo na tisoče sprememb! Upam in želim, da so na novo pridobljene izkušnje takšne, ki nas delajo boljše! Tudi zase vem, da sem bila pri 20, 40, 60….drugačna, kot sem danes. Kar je logično, saj pri dvajsetih nisem imela niti približno toliko izkušenj kot potem pri štiridesetih ali danes pri 71-ih. Tudi odnos do lastnih otrok je bi

  Knjige, ki bi jih morali brati tudi zato, da bi razumeli, od kod pregovor:  JABOLKO NE PADE DALEČ OD DREVESA! J e ni zgodbe, ki ne bi bila vredna naše pozornosti in ga ni slehernika, ki mu ne bi z veseljem prisluhnili, ga tudi slišali in se od njega tudi česa naučili. Več kot 4000 zgodb na več kot 1400 straneh je našlo mesto v štirilogiji  Ogenj, rit in kače niso za igrače. Če hočemo in želimo poznati sebe, moramo spoznati korenine. Najlažje jih spoznamo ob pomoči zbirke  OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE , ki bi jo morali imeti na vsaki knjižni polici. Ne nazadnje tudi zato, da se ob zgodbah prednikov pogovarjamo s svojimi otroki in vnuki! ❤️ Po ponovnem dotisu so ponovno na voljo vse štiri knjige iz zbirke  Ogenj, rit in kače niso za igrače.    Posamezna knjiga je znižana na 20 evrov.  Priporočam pa tudi, da preberete roman  KJE JE OTROK?  ki govori o dveh izginulih otrocih. V Sloveniji vsako leto izgine več kot 500 oseb.  Knjiga stane 20 evrov .   Ponovno so na voljo tudi zgodbe z

  Pogosto se sprašujem, se je radovednost v zvezi s tabuji o spolnosti začela prebujati že v mojem otroštvu, ki ni bilo najlepše? Morda nekaj let kasneje, ko sem vsak ponedeljek polnila z resničnimi zgodbami sogovornikov radijsko oddajo na Sori »Zanimivi ljudje živijo med nami«? Je bil storjen odločilni korak v nočnem programu SNOP-a, ko smo o teh rečeh v živo kramljali s Frančeki, Janezi, Lizikami, Jolando, Terezo, Milanom in še marsikom? Morda takrat, ko je nastal podlistek Usode v Gorenjskem glasu, ki ga pišem še danes? Sprašujem se, kaj pa, če so bile zgodbe, ki sem jih tako vneto poslušala in zapisovala, predvsem samo -terapevtske ? Sem z njimi celila lastne rane, ki jih ni bilo malo? Ko sem spraševala o spolnosti, o intimi nasploh, so mi rekli:«Pred vami tega ni nikogar zanimalo.« Pogosto so se mi starejši, ki niso imeli nikogar, da bi jim prisluhnil, smilili. Domačim so se zdeli sitni, drugih pa tisto, kar so doživeli, ni brigalo. Ur, ki sem jih preživela ob posluša

  "Najbolj nenavadna stvar na svetu sta navaden moški in običajna ženska ter njuni običajni otroci" G.K. Chesterton Zmeraj, ko berem, kako ''lepo'' je bilo ''nekoč'', tudi v povojnih časih, me stisne pri srcu. Zavem se, kako malo poznamo te ''pretekle čase''. Ženska je bila manjvredno bitje. Tudi v t. i. ''socializmu''. Papir, žal, vse prenese, realnost je bila nekaj drugega…. Prvič: že otroci smo vedeli, da bodo dečki zasmehovani, če bodo nosili jopice, na kateri se bodo gumbi zapenjali z ''ženske'' strani. Enako sramotno je bilo voziti žensko kolo, nositi žensko spodnje perilo, si česati lase na ''žensko stran''. Kaj hujšega, kot reči dečku, da je videti kot ''baba''!   Drugič: pred vojno so tudi splave v glavnem opravljale ženske. Pred časom sem že pisala o ''rancalah'', za katere so mi najprej povedali na lit. večeru v Rogaški Slati

    VČERAJ... Pred dnevi sem po dolgih letih srečala vrstnico Karmen (izmišljeno ime) iz dijaških let. Po videzu je nisem prepoznala, sem jo pa po glasu. Potem sva šli na kavo in se spominjali najinih druženj, poklepetali pa sva tudi o letih, ki so že za nama. Spomnila sem se, kako nevoščljiva sem ji bila! Njeni starši – oče je bil oficir- so imeli vsega na pretek. Včasih, ko sem pri njej prespala, so me povabili tudi na kosilo. Mesa je bilo, kolikor hočeš. Kar nismo pojedli, je služkinja, ki so jo imeli, vrgla v – smeti. Ko sem ji povedala, da bi se moja mama raje udrla v tla, kot naredila kaj podobnega, se mi je takrat smejala. Ni razumela, da smo imeli meso le ob nedeljah, če se je tisti ''žveravni'', iz katere se je skuhala juha, sploh lahko tako reklo. Oblačila, torbice, čevlje….vse to so kupovali v Trstu. Na steni, v njeni sobi, so visele povečane uokvirjene fotografije njenih idolov in ne izrezane iz revij, kot pri meni. Pogosto mi je rekla, naj shujš

  vir fotke Naši pradavni predniki so živeli v jamah in pod skalnimi previsi. Preživljali so se z lovom in nabiralništvom. Zaradi boljših pogojev za preživetje, so se začeli družiti v večje skupine, imenovane horde. Počlovečili pa so se takrat, ko so začeli pokopavati svoje mrtve in ne, da so jih še naprej puščali na voljo zverem, ki so jih raztrgale, in požrle. Skozi človekov odnos do mrtvih- ljubljenih ali sovražnikov, ni pomembno - se meri stopnja civilizacije tudi v 21. stoletju. Žal je barbarski duh tistih, ki nasprotnikom ne dovoljujejo spodobnega groba, še zmeraj ali celo vedno bolj- živ. * S tako imenovanimi ''neoznačenimi grobi'', sem se skozi desetletja poslušanja in zapisovanja zgodb, srečevala bolj ali manj pogosto. Ne nazadnje je bil nekoč pogreb tudi družaben dogodek in bilo bi čudno, če ga pripovedovalci ne bi omenili. * Ko je odbila zadnja ura, je bila prva pot domačih do mežnarja, ki je potem zazvonil. Če je umrl otrok, je zazvonil z malim zvonom, za po