Ko se zgodijo strašne stvari....

 Zgodba, ki me je pretresla. Četudi pripovedovalec ni šel v podrobnosti, si jih vseeno lahko predstavljamo...V spremni besedi mi je napisal: 'Morda ni slovensko, a tudi mi imamo dušo in poznamo trpljenje. Prosim, vsaj preberi''

V Zbornični dvorani, 2.nadstropje Univerze v Ljubljani je zavladala tišina. Čakali so na podelitev diplom.

V srednji vrsti je sedel nenavaden par.

Ona velika in močna, on malo manjši, zgrbljen, sivih gostih las. Ona je imela na glavi ruto po muslimanskem običaju, on je že na daleč deloval drugačen. Sedela sta tako blizu, da bi se lahko dotikala, a oba sta pazila, da se nista. Skupen jima je bil le pogled. Zrla sta v fanta z očali, moderno oblečenega, nasmejanega, morda je deloval malo zmeden. Diplomo pravne fakultete je prevzel N., njun sin. Mati še zmeraj živi v BIH, oče v Ljubljani.

Starša sta mu čestitala, potem so se vsi trije molče odpravili po stopnicah navzdol proti izhodu na Vegovi. Oče je sina objel in zavil na levo, mati je stopila na desno in čakala. Po licih so ji tekle solze, želela je reči sinovemu očetu, da mu odpušča. A jo je prekinil sin, ko se je veselo zasmejal zraven nje:« Končno vsi skupaj,« je rekel in dodal: »končno imam tudi jaz družino, četudi le za trenutek.«

Njegova starša sta pred bratomorno vojno v Bih želela postati par. Njen oče je dobro vedel kaj se pripravlja, v kasarni je bil zaposlen kot vzdrževalec telekomunikacijskih naprav. Hčerko je razumel, jo imel rad, navkljub ortodoksnemu prepričanju, da se hčere možijo po nasvetu staršev, je deloval prijazno in dobronamerno.. Ne iz predsodkov - iz strahu in ljubezni ji je dopovedoval, da zveza s sinom kolege nima prihodnosti, druženju pa ni nasprotoval. Mlada dva sta se občasno srečala, poklepetala, a dekle mu ni dovolila, da bi prišel preblizu.

»Ko me vzameš, bova vse, kar hočeš,« mu je dopovedovala. Fant je bil hudo užaljen, saj se ga do sedaj ni še nobena branila. Jo že najdem je razmišljal.

Nastopili so kritični časi, ljudje se niso upali iz svojih hiš še po mleko ne.

Dekle je stala pri oknu in na cesti opazila premikanje.

»Kaj se dogaja?!«

Mimo je pripeljal SMB golf in sunkovito zavrl. Moški jo je s svojim ravnanjem ujezil, zgrabila je kamen, ter ga zalučala v avto. Počilo je. Takoj zatem ga je spoznala- bil je on, njen ljubljeni fant!

Stopil je iz avta, jo zgrabil in potisnil na zadnji sedež. Oddrvela sta v neznano. Ko sta prišla iz naselja je zaustavil in se zarežal: »Sedaj si bom končno vzel, kar mi pripada.«

Ona je bila močna in se je branila, a premalo. On je zmagal ter dosegel, kar je že dolgo nameraval. Od sramu in ponižanja je stekla na cesto, četudi je vedela, če kdo pripelje, se ji ne bo zgodilo nič lepega Vojaki vseh treh sprtih strani so streljali na vse, kar se premikalo...Da bi si ohranila življenje, mu je dovolila, da jo je odpeljal domov.

Staršema je vse zaupala. Kljub temu, da so se posilstva na področju Viteza in Travnika v tistih časih pogosto dogajala, je bilo vsem zelo težko. Spodbujali in prosili so jo, da pove kdo je bil, a ni ga izdala.

Njeno sovraštvo se je mešalo z ostankom velike ljubezni. Neznanec, je zatrjevala.

Kot begunka je rodila sina že v Domžalah. Nudili so ji pomoč in podporo, kljub temu je izjavljala, da je bil vojak… Saj je v resnici bil. Zaupala se je le bratu…

Po vojni jo je izsledil tudi on…. Opravičeval se je, da je silo storil iz ljubezni in da želi skrbeti za sina. Ona je vse odklanjala, le sinu ni mogla preprečiti kontaktov z očetom.

Sin ju ni razumel, odnosi med starši so mu bili nerazumljivi.

Bil je odličen dijak in dober športnik in študent. Diploma mu ni pomenila le osebnega uspeha, bila je iztočnica za poklic. Želel se je ukvarjati z zločini izpred 20 let na področjih, od koder je izviral njegov rod.

Vesel je bil, da je ob podelitvi diplome imel ob sebi oba starša. Srečen, da so vsaj nekaj trenutkov sedeli skupaj. Da je lahko občutil, kaj pomeni družina, ki jo je že od majhnih nog pogrešal.

A družina je bila le kratek preblisk. Odpuščanje in združitev niso mogoči, prehudo je bilo.