Google+ Followers

petek, 12. oktober 2018

Učiteljica iz leta 1959







Vinko: ''Mene je učila Brigita Avguštinova, dobra je bila kot kruh. Bil sem hribovski, zato so me dolinci zviška gledali. Velikokrat sem bil bolj slabo oblečen. Spominjam se, da mi je z edine naramnice odletel poslednji gumb. Pojdi z menoj, je rekla, in mi ga je v zbornici prišila nazaj. Bila je edina učiteljica, ki smo jo videvali pri maši. K obhajilu je prišla skozi zakristijo, toda vsi smo vedeli, da tudi tega ne bi smela. Otroci smo trepetali zanjo in se bali, kdaj jo bodo prišli iskat miličniki in jo odpeljali s seboj. Moja mama je zmeraj govorila, da jo občuduje, ker je tako korajžna.''


Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo

Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo ''dvainpetdesetletniki''. Še zmeraj jo vidim, ko je prišla v razred. Največkrat je bila oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glas. Zdela se nam je ''zelo stara''.
Bolj natančno smo jo lahko opazovali v cerkvi. To so bili časi, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje. V šoli smo se učili eno, doma pa smo poslušali drugo plat resnice. Vedeli smo, da učitelji ne smejo obiskovati cerkve, ker enostavno ni šlo skupaj, da so nas učili, da Boga ni, potem pa bi jih videli pri molitvi.
Kar lasje so nam šli pokonci, ko smo videli, kako Brigita krši vsa pravila! Iz pogovorov odraslih smo lahko razbrali, da je oblast pri naši tršici zaradi njene starosti zamižala na obe očesi. Spominjam se je, kako je takrat, ko je bilo obhajilo, na hitrico smuknila iz zakristije. Otrokom nam je zastala sapa in samo čakali smo, kdaj bodo  prihrumeli miličniki, jo zagrabili, vklenili in odpeljali.
''Na začetku sem sedela v klopi nasproti oltarja,'' se vedro nasmehne Brigita, ko ji povem, kakšne misli so se nam, njenim učencem, pletle po glavi.
''Vsakič, ko sem vstala in šla mimo otrok k obhajilu, so se mi vljudno umikali in mi šepetali zdravo. Zdelo se mi je, da je ta pozdrav neprimeren za cerkveno ozračje.''
Ko je v povojnih letih učila v Žireh, je bilo v razredu v povprečju po 35 otrok. Bili so nadarjeni in delovni. Čudila se je petletnim deklicam, ki so se že učile klekljati. Še danes hrani prtičke, ki jih je dobila ob slovesu.
''Uživala sem, ne samo ob otrocih, temveč tudi v naravi. Skoraj vsako nedeljo sem hodila na Žirk. Samota mi ni pomenila bremena, temveč lepoto.''
Ko je imela roditeljske sestanke, je staršem rada pokazala mapo, kamor je zapisovala opombe o vedenju. Težko je prenašala krivico, zato ji je bilo vedenje zmeraj najtežje ocenjevati.
''Rekla sem otrokom: sedajle bomo pa redovali. Vsi skupaj, toda po pravici.
Zame je bila velika uteha, če sem mladež lahko učila razlikovati med pravico in krivico. Vsakemu, ki je dobil trikratni opomin, smo zapisali piko. Pike so slabšale oceno iz vedenja. Kakšno napaka, da so danes ocene iz vedenja črtane!
Zame je še zmeraj bolj pomembno, kakšen si, in ne, kaj znaš! Starše sem v tem duhu tudi dodatno izobraževala. Želela sem namreč, da se zavedajo, kakšen zaklad se skriva v lepo vzgojenem otroku. Učitelji smo morali vzgojiti dobre in poštene ljudi. Pred vrata ali v kot jih nisem pošiljala, to pa ne. Če kdo ni znal, sva se učila po šoli.''
Brigitin oče je bil mali trgovec. Hčerko je hotel poslati v trgovsko šolo. Toda Brigita ga je na pustila na cedilu, saj je bila trgovska šola v Ljubljani, ona pa ni želela oditi od doma. Učiteljišče je naredila v Škofji Loki, pri redovnicah, rada jih je imela. Spominja se, kako je enkrat prinesla v šolo klobasast zvezek, toda tudi za to so imele razumevanje.
Medtem ko je opisovala svoja učiteljska leta, so se ji utrnili marsikateri spomini tudi na mladost.
V prvem razredu jo je učil učitelj iz Koroške, ki je zelo rad kaznoval za vsako figo. Nekoč je neka sošolka Brigiti podtaknila smeti pod klop. Ko je učitelj opazil nemarnost, jo je za kazen hotel odvleči v klet. Na ves glas je začela kričati in prositi, naj tega ne naredi, tako da se jo je nazadnje usmilil in popustil. Tudi ta dogodek je bil eden izmed kamenčkov, ki so Brigito prepričali, da mora biti do svojih učencev pravična.
Zmeraj se je zavedala, kako se življenje pred kulisami razlikuje od tistega za njimi. V letih, napolnjenimi z bogatimi izkušnjami, je spoznala, da je veliko ljudi slepih in gluhih. Kot mnogim drugim vaškim učiteljem tudi njej ni zmeraj sijalo sonce. Bili so tudi dnevi polni težkega, viharnega ozračja, ki so učitelja tlačili k tlom.
Še novinko so jo najprej poslali v daljne, nedostopne hribovske kraje. Vse ji je bilo tuje in ni vedela, kako bi se pripravila na izkušnje, ki so sledile. Še, ko je s skromnim kovčkom v roki stala pred šolo, ni vedela, kje jo bodo vzeli pod streho in kje bo prosila za hrano. V takšnih trenutkih ji je domače ognjišče še z večjo močjo lebdelo pred očmi.
Šele ko je prvič stopila v razred, je končno spoznala, da je našla svoje poslanstvo, da je doživela nekaj posebnega. Učitelj je, po njenem, delavec svoje vrste. Ni podoben sotrpinu za strojem, ali uradniku ob številkah ali trgovcu, ki mešetari z mešanim blagom, obrtniku, ki upogiba les ali si pokorava kamen. Učiteljevo blago so ljudje: mladi, neizkušeni, nežni in globoko čuteči otroci, ki so postavljeni v šolske klopi kot še neobdelani vrči, ki jih je treba napolniti in mojstrsko obdelati.
Prav ob tem visokem cilju je zmeraj občutila veliko težo učiteljskega poklica. Nikoli ne bo pozabila prvega dne pouka.
Pred njo je sedelo kar 72 otrok drugega razreda. Bili so različnih starosti. Ker med vojno niso imeli slovenskega pouka, so vsi obtičali v enem razredu. Med njimi so bili prijetni otroci, pa tudi takšni, ki so bili pripravljeni na vsakršno hudobijo. Sama pri sebi se je zgrozila ob spoznanju, da morda ne bo zmogla dobro opraviti naloženega dela. Še nikoli poprej ni tako bridko zajokala kot na večer tega dne.
Vseskozi se je zavedala, da se mora učiti tudi sama. Ni se mogla zadovoljiti s površnim in povprečnim delom.
''Otroci svojega učitelja dobro poznajo. Na njem radi odkrijejo točke, ki se jih da izkoriščati in potem to tudi radi počnejo,'' se spominja Brigita. 
"Zmeraj sem bila pri delu budna. Če sem kdaj popustila, se mi je maščevalo. Ko sem stopala v razred, sem morala pozabiti na zasebnost, na preteklost. Obleči sem se morala v dobro voljo in otroškost, da sem bila lahko blizu mojim malčkom. Nikoli nisem pozabljala na dobroto. Ne učimo samo z glavo in rokami, temveč tudi s srcem. Kar sem zahtevala od drugih, sem morala najprej doseči sama.  Skušala sem jim biti vzor in luč, ki jim sveti na poti.''
Toda biti dober učitelj je včasih zelo težko.
Kakšen napor zahteva samo opomin trmastemu otroku, ki predrzno izziva pest!
Koliko potrpežljivosti zahteva učenje nenadarjenih in zaostalih otrok! Koliko lažja bi bila marsikdaj surova kletev kot prijazna beseda! Kako težko jim je poklanjati smehljaj, ko bi najraje glasno zajokal med njimi.
Brigita je prepričana, da mora imeti vsak učitelj, ki želi opravljati svoje delo, tudi primeren značaj. Ne sme biti prehiter, ne prepočasen, v sebi ne sme nositi nagle jeze, ne divjega razburjenja. Mora biti umirjen, s čim višjo mero dobrih lastnosti.
Tudi izven šole učitelja čakajo marsikatere težave. Glava je velikokrat prepolna, živci razdraženi, toda kljub temu je treba misliti na naslednji dan, popravljati naloge in še marsikaj. Marsikateri učitelj je v povojnih časih na vasi pogrešal primerno zabavo in družbo, kajti mnogi so težko prenašali samoto. Razumela je mlade kolegice, ki so iz mesta prišle na vas in prejokale vse noči zaradi samote.
Toda pri vseh težavah je Brigita zmeraj občutila notranje zadovoljstvo, ko je stopila v razred. Otroci so se ji zdeli kot velika, nezorana njiva, po kateri je stopala kot sejalec, ki meče semena.
Zmeraj, ko so se jo otroci spomnili s kakšnimi pozdravi, je bila neskončno vesela. Vezi, ki so nastajale, so ji dajale moč in spodbudo.
Prepričana je, da se učiteljski poklic prilega zlasti ženskemu spolu.
 ''Od vseh poklicev je ravno učiteljski tisti, v katerem vse življenje hodimo v šolo. Tudi otroci lahko dajo učitelju marsikakšno dragoceno izkušnjo.''
Enajst let, ki jih je preživela v Žireh, ji je ostalo v nepozabnem spominu. Na začetku je stanovala pri Deklovih, potem se je preselila v blok zraven šole.
Ko sem jo vprašala, katerega učenca si je najbolj zapomnila, je takoj povedala, da Ido Filipič.
''Zaupala sem ji, da me ne bo pustila na cedilu, ko bo prišel nadzornik, saj je bila pridna in vestna učenka.''
Nadzornika se je zmeraj bala. Nekoč je  potrkal na njena vrata nek možakar s črno aktovko. Že od daleč mu je vpila, da ne bo nič kupila, naj kar gre, ker je mislila, da spet nekdo nekaj prodaja po hišah.
''O, majne, kako sem se ustrašila, ko mi je povedal, kdo je! Ravno sem si pripravila malo polente za kosilo, kajti pouk sem imela ves dan in tek me je dobesedno minil. Toda potem je bil zelo uvideven.''
Ob koncu najinega pogovora je še dodala: ''Poučevala sem v času komunizma. Spominjam se, da sem imela v omari revijo Bogoljub. V njej je bil krasen članek o domovini. Toda če bi Bogoljuba odkril nadzornik, bi to bil velik škandal. Obravnavali bi me na konferenci in še marsikje drugje. Šibila so se mi kolena, ko je nadzornik brskal po polici. Mislim, da me je sam Bog obvaroval, da ni opazil vsega, kar sem tam hranila.''

torek, 02. oktober 2018

Kdo je Milena M.?!




Milena Miklavčič je raziskovalka in zapisovalka resničnih zgodb, avtorica uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače (prvi in drugi del), ki že peto leto zapored vztraja na prvih mestih po branosti v knjižnicah.
O knjigi je bil za TV Slovenija posnet dokumentarni film z enakim naslovom.
Njen življenjski moto se glasi:''Vsaka, še tako slaba stvar, je za nekaj dobra.'' Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo veselje, radoživosti, dobro voljo in veselje do življenja.
Milena Miklavčič je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma.
Spodbuja pa tudi druge, da raziskujejo skrito življenje lastnih prednikov, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še med nami.
Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, jim je najprej prisluhnila zaradi svoje lastne duše. Šele kasneje je spoznala, da te tematike pred njo še nihče ni raziskoval, niti ni o njej pisal.
Pripovedi, ki odgrinjajo tančice skrivnosti o spolnosti naših prednikov, so postale njena življenjska ''pot'', njena strast.
Milena je neizmerno vesela, ker ji je uspelo, da so zapisane zgodbe iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov, obenem pa tankočutne in korektne in se zato dotaknejo bralca.
Knjiga je prva te vrste v slovenskem prostoru in zato orje ledino, doživela je že več dotisov in sodi, kot že rečeno, med najbolj priljubljene in brane od izida pa vse do danes.

Milena se- če se le more- odzove vsakemu povabilu. To pa zato, ker si iskreno želi, da se povsod, kamor pride, ljudje pričnejo pogovarjati tudi o sebi, o svojih prednikih, o dogodkih, ki so zaznamovali njihovo družino.
Zdi se ji pomembno, da se izkušnje prednikov prenašajo tudi na mlajše rodove. Slovenci vse preradi pometamo pod preprogo tisto, kar nam ni všeč.
Njenim resničnim zgodbam obiskovalci zelo radi prisluhnejo ne nazadnje tudi zato, ker je pripovedovanje zelo živahno, prijetno, prepleteno z veliko spoštovanja do ženskih usod 20. Stoletja. Do tistih usod, o katerih danes vemo komaj kaj.
















Milena Miklavčič
Milena se je rodila 1952 leta v Žireh. Osnovno šolo je obiskovala z generacijo, v kateri so bili Miha Naglič, Milka Bokal, Franc Temelj, Nace Naglič in drugi, ki še zmeraj tako ali drugače tkejo kulturno obarvane niti žirovskega vsakdana.
Želela je študirati novinarstvo, a se to potem po spletu okoliščin ni zgodilo. Pritegnil jo je študij slovenskega jezika, bila je prepričana, da jo bo ''nadomestek'' na poklicni poti prav tako lahko osrečeval. Po dveh letih se je zaposlila na banki, v prostem času pa je nenehno iskala priložnosti za novinarsko delo.
Dobila je življenjski izziv: na radiu Žiri je pričela delati z vso zagnanostjo. Z blagoslovom takratne glavne urednice Jelke Mlakar je, med drugim, na noge postavila otroški in kulturni program, kasneje pa tudi oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Leta 1999 je za našteto radijsko delo v tednu vseživljenjskega učenja prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.
Povabili so jo tudi k televiziji. Za oddajo Pomagajmo si na TV Koper se je več let podpisovala pod prispevke o socialno ogroženih posameznikih
Nepretrgoma že skoraj trideset let, piše resnične zgodbe, imenovane Usode za Gorenjski glas. Občasno objavlja tudi v Žirovskem občasniku. Njena strast so intervjuji, ki so našli mesto v Vzajemnosti, Utripu, Naši ženi, Idrijskih novicah, Ločanki in na upokojenskem portalu Moja leta. Za Nedelo že več let piše odgovore v popularni rubriki ''Milena svetuje''. V oddaji ''Pravljica za lahko noč'', na Radiu SLO 1, pa sem in tja zavrtijo njene pravljice.
Uredila je številne zbornike različnih društev in organizacij, tudi žirovskih.
Več kot deset let je v Kašči v Škofji Loki vodila tako imenovane Sredine večere, kulturno – pogovorne večere z znanimi osebnostmi iz sveta kulture. Šest let je pomagala žirovskim klekljaricam pri organizaciji slovenskih klekljarskih dni. Ob tej priložnosti je organizirala tudi literarne natečaje, ki so bili zmeraj zelo dobro obiskani.
Ob vsem, kar počne, ji je najpomembnejša družina. Pisanje je bilo in je še njena velika ljubezen, ki jo spremlja že vse življenje. 




Knjige za otroke:
Glavni razlog za nastanek prve zbirke črkastih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je izšla leta 1995 pri časopisno - založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila hči, ki ni hotela brati.
Razlog za izid knjige pravljic Pri hrastu na levo je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki jo je zelo potrla. Knjigo so na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v oktobru 2007 razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006.
Konec leta 2008 je v samozaložbi izšla otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku. Detektivska pustolovka nekega Blaža M. je bila pri mladih bralcih zelo dobro sprejeta, Denis Poniž pa je napisal zelo navdušujočo uvodno besedo.
Na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, na katerem sodelujejo pisoči iz Avstrije, Nemčije, Italije in Slovenije, je slikanica Šnitka med več kot sto sodelujočimi, 2009 dobila posebno priznanje žirije, 2010 pa je bila enake pozornosti deležna slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju je bila leta 2012 z nagrado ozaljšana slikanica Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, 2014 pa slikanica Gal in zrele hruške.
Leto 2018 sta zaznamovali slikanici Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi, Julia iz Zakajčkove ulice…..





Knjige za odrasle:
2003 - Usode, zbirka kratkih zgodb
2011- Ženske, zbirka 52 zgodb o sodobni ženski
2013- Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, raziskava intimne preteklosti Slovenk
2017 – Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2.del, raziskava spolnosti preko osebnih pričevanj20. In 21. stoletja






Še nekaj drugih podatkov:
V maju 2012 je Milena Miklavčič prejela prvo nagrado na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija je bila povsem soglasna: Milenina zgodba Plašč je najboljša. Na literarnem natečaju DPM Beltinci pa so soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.
Pravljice so se uvrstile med najboljše na literarnem natečaju založbe Eno in na portalu www.pravljica.si ter pri reviji za najmlajše - Zmajček. Leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 pa je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. Na finalni prireditvi založbe Pivec iz Maribora, 18. aprila 2015, na najbolj prestižnem pesniškem natečaju v Sloveniji, je naslov viteza poezije pripadel Željku Peroviću, pesniku iz Maribora, ki je žirijo prepričal s svojo pesmijo Žetev, nagrada občinstva pa je pripadla Mileni Miklavčič za pesem Kdor bo tukaj umrl zadnji.


Nekaj utrinkov z literarnih večerov:
 












sreda, 05. september 2018

NA MEJI VERJETNEGA!


Zakaj sodita knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače 1. in 2. del med največje uspešnice zadnjih let?
MED NAJVEČJIMI USPEŠNICAMI 2017 

druga najbolj rezervirana knjiga 2018 


Mnogi- tudi strokovnjaki – se že štiri leta sprašujejo, a odgovor je preprost: zato, ker je v njima tisto prav življenje, o katerem se je nekoč in tudi danes največkrat le - molčalo!


Resnične zgodbe - zapisane po pripovedovanju, upravičeno burijo duhove.

Mnogi ob branju (tudi v terapevtskem smislu) spoznavajo (največkrat) negativne vzorce, ki so se prenašali iz roda v rod. 


Četudi se z napisanim ne strinjamo, je prav, da se o medsebojnih odnosih prednikov in sodobnikov – pogovarjamo! Morda nas knjigi nagovorita, da raziščemo tudi preteklost lastne družine? Čudovito!
Za knjigi, ki sta izšli v samozaložbi, je takšen uspeh na meji verjetnega! 
Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi:

Hvala vam, da ste jo prebrali!




sobota, 01. september 2018

Pa toliko zgodb bi mi še lahko povedala....









Pred dnevi je umrla Anica. Stara 92 let.
Bila je pokončna, odločna in vztrajna ženska.
Po drugi svetovni vojni, potem ko je njen mož neznano kje izginil ob vračanju ujetnikov s Koroškega, je sama vzgojila pet otrok. Danes so sicer že skoraj vsi upokojeni, a so, kljub temu da so bili med študijem pogosto lačni, dosegli najvišjo izobrazbo.
Anica mi je pripovedovala, da nikoli v življenju ni vrgla stran niti koščka kruha.

Kruh ji je namreč pomenil blagostanje, ki je večkrat zaobšlo njen skromni dom.
Boli me srce ob misli nanjo. Generacije, ki so še kako občutile, kaj je to lakota, počasi odhajajo.
Na policah za njimi sicer ostajajo škatle polne posušenih šnitk kruha, žal pa njihovi bližnji pogosto niso izkoristili priložnosti, da bi jim prisluhnili in se iz njihovih izkušenj naučili tudi kaj zase.
S svojo lepo in zelo enakomerno pisavo (imela je komaj štiri razrede OŠ) je zapisovala spomine.
Od tega, kdaj je na vasi kam treščilo, do tega, koliko je bilo gasilskih veselic. Kdo je prvi kupil električni štedilnik. Kdo ni lepo ravnal z živalmi. Koga so miličniki zaprli, ker je javno razglašal, da so volitve farsa.
Hvaležna sem, da sem zvezek lahko dobila v branje.

(fotka je simbolična)

petek, 10. avgust 2018

Čas za branje

 
 
 
Poleti je čas tudi za branje. Upam, da boste našli piložnosti tudi za Ogenj, rit in kače niso za igrače (1. + 2. del)
Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi: 
 
 

četrtek, 09. avgust 2018

Hudič v človeški podobi, 1. del




Brazgotine
Milka živi v manjšem gorenjskem kraju. Zakoračila je v srednja leta. Zdi se ji, da je to čas, ko nisi več toliko neumen, ko imaš že izkušnje in tudi pogled na življenje je dozorel. Kljub temu, da nikomur nič noče, pa ugotavlja, da je okoli nje vedno več zelo agresivnih ljudi, ki se jih boji. Zdi se ji, da nimajo nobenega občutka niti sočutja za druge, sicer bi vsaj vedeli, kdaj odnehati. Ker je tudi sama odraščala sredi hudega, zelo patološkega nasilja, jo še toliko bolj skrbi.
Milka, ki danes živi sama, zelo rada opazuje, kaj se okoli nje dogaja. Z invalidskim vozičkom se zapelje do otroškega igrišča, kjer je zmeraj živ-žav.
»Hitro spoznam, kakšni bodo, ko odrastejo. Že v otroštvu se vidi, kdo bo nasilen, kdo se bo pustil komandirati, iz koga se bodo norčevali in ga poniževali. Nekateri njihovi starši ali stari starši s svojim razdiralnim vedenjem zastrupljajo zrak v bloku, v katerem živimo. So brez občutka in brez vesti. Ne vedo, da zelo zgodaj stanem in jih vidim, kako odvržejo smeti v travo, namesto v zabojnik. Vidim, kako polulajo sosedu zadnjo gumo. Vidim, kako se njihov kuža podela sredi dvorišča, pa ne pospravijo za njim. Vidim, kdaj so nasilni do svojih otrok. Slišim, da grdo govorijo o prijateljih, ko pa so skupaj, se jim hinavsko smehljajo. Pred leti sem še mislila, da bom kaj pripomogla k boljšemu in lepšemu vzdušju v našem bloku. Takrat je v tretjem nadstropju živela družina, ki je imela očeta nasilneža. Vsak večer smo poslušali, ko se je zverinsko drl nad ženo in otroki. Metal je petarde in dražil pse, da so tulili pozno v noč. Nekoč mi je bilo dovolj, pa sem ga prijavila. Kaj se je zgodilo? Prišla je policija, a so vsi, ki so jih vprašali, odgovorili, da jih nasilnež nič ne moti. Potem so bili jezni name, ker sem ga prijavila. Je to normalno?«
Milki življenje ni bilo z rožicami postlano. Bila je nezakonski otrok, očeta ni nikoli poznala. Mama je ni marala, zato Milka sklepa, da se ji je moralo zgoditi kakšno posilstvo. Že od majhnih nog jo je vzgajala v sovraštvu do moških. Dokler je bila mama še živa, ni smela nositi niti hlač! Če jo je videla, da se pogovarja z dečki, je bila doma tepena.
»Stara sem bila trinajst let, ko sem dobila prvo menstruacijo,« se spominja Milka.
»Mama mi je razložila, da me bo krvavo prekletstvo doletelo enkrat na mesec. Govorila mi je tudi, da bo menstruacija izostala, če bom v svojo bližino spustila kakšnega fanta. Takrat se je zgodil eden redkih trenutkov, ko sem se upala zasmejati. To pa zato, ker se mi je že misel, da bi se me kakšen fant dotaknil, zdela zelo smešna. Mama je brez besed vstala, stopila do štedilnika, kjer je v džezvi vrela voda za turško kavo. V stotinki sekunde je bila pri meni in mi pljusknila vrelo vodo po spodnjem delu pižame, prav po luliki. Ko sem zakričala od bolečine, je zasikala:'Vidiš, tako te bo bolelo, če se ti bo kdo približal.' Izkušnja je bila zelo grozljiva, zaznamovala pa me je za celo življenje!«
Četudi je bila Milka bistro dekle, ji mama ni dovolila, da bi se vpisala v srednjo šolo. Pri petnajstih letih je šla delat v tovarno, za tekoči trak. Bila je še mladoletna, a je mama vseeno podpisala, da lahko dela tudi v tretji- nočni izmeni. Mama je bila prepričana, da bolj, kot bo utrujena, manj bo mislila nase in na moške.
»Nisem imela nobene prijateljice, nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala. Moja pot iz hiše, v kateri sva z mamo živeli, je bila samo v službo in nazaj. No, v nedeljo sva šli tudi k maši, a sva sedeli skupaj, tako da je lahko nadzorovala vsak moj gib. Doma nisva imeli nobene knjige, da bi kupili televizijo, ni bilo govora. Počutila sem se, kot bi živela v kletki. Mama je bila zunaj hiše ponižna, zelo vljudna in prijazna, zdi se mi, da so jo imeli ljudje celo radi. A kaj, ko nihče ni niti slutil, kaj počne z mano, ko se vrata zaprejo. Vso plačo mi je pobrala- do zadnjega dinarja. Obleke, ki sem jih nosila, so bile predpotopne, grde, staroverske. Imela sem kar lepe, dolge lase, a sem si jih spenjala v rep. Molili sva vsak večer, pred kosilom, zjutraj. ''Hudobni duh'', ki uničuje nedolžna dekleta, je bil najin stalni družabnik.
Potem pa so jo znanke le pregovorile, da sem se lahko tudi jaz pridružila skupini, ki je okraševala in čistila cerkev. Ob kakšnih slovesnostih smo več ur izdelovale trakove iz bršljana. Takrat so ženske tudi zapele. Nekoč sem se njihovim ubranim glasovom tudi sama pridružila. Bile so prijetno presenečene, ko so videle, kako lep glas imam. Župnik me je prosil, ali bi lahko pela tudi na koru. Bila sem počaščena, vznemirjena in srečna. Mama je bila zelo jezna, a je svoj bes skrbno skrivala. Šele doma je planil iz nje. Prijela me je za glavo in me z njo butala ob steno, češ da sem se župniku ponujala. Bilo je grozljivo. A ker sem bila navajena, da jo ubogam, četudi sem bila stara skoraj devetnajst let, nisem ugovarjala. S cerkvenim zborom smo se včasih odpravili tudi kam na izlet. Takrat mama ni smela iti z mano. Raje ne razlagam, s kakšnimi nasveti me je natovorila, preden sem šla od doma!
Nekoč smo šli pet tudi v Stično. Bilo je nepozabno! Popolno doživetje! Tam sem spoznala Blaža. Bil je zborovodja neke ženske pevske skupine. Prisedel je k meni, pa ne vem, zakaj. Začela sva se pogovarjati o glasbi, petju, Stični. Bilo mi je prelepo pri duši. Ko sva se poslovila, me je prosil, če mi lahko kdaj piše. Zgrozila sem se. 'Ne, samo tega ne! Mama bi me ubila!' sem pomislila. A želja, da bi z Blažem ostala v stiku, je bila premočna. Ne da bi razmišljala, sem mu dala naslov našega župnika in ga prosila, naj mi piše tja. Potem pa sem mu pozabila povedati, da ga, če pismo pride, izroči meni. Blaž mi je pisal že naslednji dan in komu je dal župnik pismo? Mami. Ko ga je prebrala- pa je bilo čisto nedolžno – je znorela. Potolkla me je na tla, me brcala, suvala. Ne vem, koliko časa, ker sem omedlela. Ker se le nisem prebudila, se je ustrašila in stekla do soseda, ki je poklical rešilni avto. Zbudila sem se šele naslednji dan v bolnišnici. Imela sem hudo možgansko krvavitev, menda so me komaj rešili. Mama se je v bolnišnici nalagala, da so k nama vdrli roparji in ker sem se jim upirala, so postali nasilni. Vsak dan me je obiskovala, me držala za roke in se smehljala, kadar je vedela, da jo gledajo. Preden pa je odšla, mi je zašepetala na uho, da me bo naslednjič ubila, če se bom še kdaj menila s kakšnimi pokvarjenimi dedci. Nekateri bi rekli ''žal'', jaz pa pravim ''na srečo'': moje zdravstveno stanje peti se je dan bivanja v bolnišnici ponovno zakompliciralo. Najprej nisem čutila nog, potem še rok. Spet so me operirali, bali pa so se najhujšega. Da krvavim v kakšnem bolj nedostopnem delu možganov. Operacija je trajala več ur. Mama je sedela v čakalnici. Bilo jo je strah, da bom v zmedi, v kakršni sem se znašla, povedala resnico. A sem bila tako ustrahovana, da bi molčala, četudi bi mi rezali trakove s hrbta.
Ko sem se ponovno zbudila iz narkoze, je bila noč. Nisem vedela, ne kje sem, ne zakaj. Ob meni je bila medicinska sestra, ki mi je narahlo močila razpokane ustnice z vodo. Bila je prva, ki je postala pozorna tudi na nekatere druge poškodbe, s katerimi je bilo zaznamovano moje telo. Bilo je več vrezanin, brazgotin od vrele vode, podplut. 'Kdo ti je to naredil, otrok moj?' me je pregovarjala, naj ji povem. A ji nisem. Preveč sem se bala….«