Google+ Followers

petek, 10. avgust 2018

Čas za branje

 
 
 
Poleti je čas tudi za branje. Upam, da boste našli piložnosti tudi za Ogenj, rit in kače niso za igrače (1. + 2. del)
Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi: 
 
 

četrtek, 09. avgust 2018

Hudič v človeški podobi, 1. del




Brazgotine
Milka živi v manjšem gorenjskem kraju. Zakoračila je v srednja leta. Zdi se ji, da je to čas, ko nisi več toliko neumen, ko imaš že izkušnje in tudi pogled na življenje je dozorel. Kljub temu, da nikomur nič noče, pa ugotavlja, da je okoli nje vedno več zelo agresivnih ljudi, ki se jih boji. Zdi se ji, da nimajo nobenega občutka niti sočutja za druge, sicer bi vsaj vedeli, kdaj odnehati. Ker je tudi sama odraščala sredi hudega, zelo patološkega nasilja, jo še toliko bolj skrbi.
Milka, ki danes živi sama, zelo rada opazuje, kaj se okoli nje dogaja. Z invalidskim vozičkom se zapelje do otroškega igrišča, kjer je zmeraj živ-žav.
»Hitro spoznam, kakšni bodo, ko odrastejo. Že v otroštvu se vidi, kdo bo nasilen, kdo se bo pustil komandirati, iz koga se bodo norčevali in ga poniževali. Nekateri njihovi starši ali stari starši s svojim razdiralnim vedenjem zastrupljajo zrak v bloku, v katerem živimo. So brez občutka in brez vesti. Ne vedo, da zelo zgodaj stanem in jih vidim, kako odvržejo smeti v travo, namesto v zabojnik. Vidim, kako polulajo sosedu zadnjo gumo. Vidim, kako se njihov kuža podela sredi dvorišča, pa ne pospravijo za njim. Vidim, kdaj so nasilni do svojih otrok. Slišim, da grdo govorijo o prijateljih, ko pa so skupaj, se jim hinavsko smehljajo. Pred leti sem še mislila, da bom kaj pripomogla k boljšemu in lepšemu vzdušju v našem bloku. Takrat je v tretjem nadstropju živela družina, ki je imela očeta nasilneža. Vsak večer smo poslušali, ko se je zverinsko drl nad ženo in otroki. Metal je petarde in dražil pse, da so tulili pozno v noč. Nekoč mi je bilo dovolj, pa sem ga prijavila. Kaj se je zgodilo? Prišla je policija, a so vsi, ki so jih vprašali, odgovorili, da jih nasilnež nič ne moti. Potem so bili jezni name, ker sem ga prijavila. Je to normalno?«
Milki življenje ni bilo z rožicami postlano. Bila je nezakonski otrok, očeta ni nikoli poznala. Mama je ni marala, zato Milka sklepa, da se ji je moralo zgoditi kakšno posilstvo. Že od majhnih nog jo je vzgajala v sovraštvu do moških. Dokler je bila mama še živa, ni smela nositi niti hlač! Če jo je videla, da se pogovarja z dečki, je bila doma tepena.
»Stara sem bila trinajst let, ko sem dobila prvo menstruacijo,« se spominja Milka.
»Mama mi je razložila, da me bo krvavo prekletstvo doletelo enkrat na mesec. Govorila mi je tudi, da bo menstruacija izostala, če bom v svojo bližino spustila kakšnega fanta. Takrat se je zgodil eden redkih trenutkov, ko sem se upala zasmejati. To pa zato, ker se mi je že misel, da bi se me kakšen fant dotaknil, zdela zelo smešna. Mama je brez besed vstala, stopila do štedilnika, kjer je v džezvi vrela voda za turško kavo. V stotinki sekunde je bila pri meni in mi pljusknila vrelo vodo po spodnjem delu pižame, prav po luliki. Ko sem zakričala od bolečine, je zasikala:'Vidiš, tako te bo bolelo, če se ti bo kdo približal.' Izkušnja je bila zelo grozljiva, zaznamovala pa me je za celo življenje!«
Četudi je bila Milka bistro dekle, ji mama ni dovolila, da bi se vpisala v srednjo šolo. Pri petnajstih letih je šla delat v tovarno, za tekoči trak. Bila je še mladoletna, a je mama vseeno podpisala, da lahko dela tudi v tretji- nočni izmeni. Mama je bila prepričana, da bolj, kot bo utrujena, manj bo mislila nase in na moške.
»Nisem imela nobene prijateljice, nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala. Moja pot iz hiše, v kateri sva z mamo živeli, je bila samo v službo in nazaj. No, v nedeljo sva šli tudi k maši, a sva sedeli skupaj, tako da je lahko nadzorovala vsak moj gib. Doma nisva imeli nobene knjige, da bi kupili televizijo, ni bilo govora. Počutila sem se, kot bi živela v kletki. Mama je bila zunaj hiše ponižna, zelo vljudna in prijazna, zdi se mi, da so jo imeli ljudje celo radi. A kaj, ko nihče ni niti slutil, kaj počne z mano, ko se vrata zaprejo. Vso plačo mi je pobrala- do zadnjega dinarja. Obleke, ki sem jih nosila, so bile predpotopne, grde, staroverske. Imela sem kar lepe, dolge lase, a sem si jih spenjala v rep. Molili sva vsak večer, pred kosilom, zjutraj. ''Hudobni duh'', ki uničuje nedolžna dekleta, je bil najin stalni družabnik.
Potem pa so jo znanke le pregovorile, da sem se lahko tudi jaz pridružila skupini, ki je okraševala in čistila cerkev. Ob kakšnih slovesnostih smo več ur izdelovale trakove iz bršljana. Takrat so ženske tudi zapele. Nekoč sem se njihovim ubranim glasovom tudi sama pridružila. Bile so prijetno presenečene, ko so videle, kako lep glas imam. Župnik me je prosil, ali bi lahko pela tudi na koru. Bila sem počaščena, vznemirjena in srečna. Mama je bila zelo jezna, a je svoj bes skrbno skrivala. Šele doma je planil iz nje. Prijela me je za glavo in me z njo butala ob steno, češ da sem se župniku ponujala. Bilo je grozljivo. A ker sem bila navajena, da jo ubogam, četudi sem bila stara skoraj devetnajst let, nisem ugovarjala. S cerkvenim zborom smo se včasih odpravili tudi kam na izlet. Takrat mama ni smela iti z mano. Raje ne razlagam, s kakšnimi nasveti me je natovorila, preden sem šla od doma!
Nekoč smo šli pet tudi v Stično. Bilo je nepozabno! Popolno doživetje! Tam sem spoznala Blaža. Bil je zborovodja neke ženske pevske skupine. Prisedel je k meni, pa ne vem, zakaj. Začela sva se pogovarjati o glasbi, petju, Stični. Bilo mi je prelepo pri duši. Ko sva se poslovila, me je prosil, če mi lahko kdaj piše. Zgrozila sem se. 'Ne, samo tega ne! Mama bi me ubila!' sem pomislila. A želja, da bi z Blažem ostala v stiku, je bila premočna. Ne da bi razmišljala, sem mu dala naslov našega župnika in ga prosila, naj mi piše tja. Potem pa sem mu pozabila povedati, da ga, če pismo pride, izroči meni. Blaž mi je pisal že naslednji dan in komu je dal župnik pismo? Mami. Ko ga je prebrala- pa je bilo čisto nedolžno – je znorela. Potolkla me je na tla, me brcala, suvala. Ne vem, koliko časa, ker sem omedlela. Ker se le nisem prebudila, se je ustrašila in stekla do soseda, ki je poklical rešilni avto. Zbudila sem se šele naslednji dan v bolnišnici. Imela sem hudo možgansko krvavitev, menda so me komaj rešili. Mama se je v bolnišnici nalagala, da so k nama vdrli roparji in ker sem se jim upirala, so postali nasilni. Vsak dan me je obiskovala, me držala za roke in se smehljala, kadar je vedela, da jo gledajo. Preden pa je odšla, mi je zašepetala na uho, da me bo naslednjič ubila, če se bom še kdaj menila s kakšnimi pokvarjenimi dedci. Nekateri bi rekli ''žal'', jaz pa pravim ''na srečo'': moje zdravstveno stanje peti se je dan bivanja v bolnišnici ponovno zakompliciralo. Najprej nisem čutila nog, potem še rok. Spet so me operirali, bali pa so se najhujšega. Da krvavim v kakšnem bolj nedostopnem delu možganov. Operacija je trajala več ur. Mama je sedela v čakalnici. Bilo jo je strah, da bom v zmedi, v kakršni sem se znašla, povedala resnico. A sem bila tako ustrahovana, da bi molčala, četudi bi mi rezali trakove s hrbta.
Ko sem se ponovno zbudila iz narkoze, je bila noč. Nisem vedela, ne kje sem, ne zakaj. Ob meni je bila medicinska sestra, ki mi je narahlo močila razpokane ustnice z vodo. Bila je prva, ki je postala pozorna tudi na nekatere druge poškodbe, s katerimi je bilo zaznamovano moje telo. Bilo je več vrezanin, brazgotin od vrele vode, podplut. 'Kdo ti je to naredil, otrok moj?' me je pregovarjala, naj ji povem. A ji nisem. Preveč sem se bala….«

nedelja, 29. julij 2018

ZAPRTA ŠTACUNA MOŽEM NI V ČAST!



Nobena skrivnost ni, da za tretjo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače zbiram ''moške'' zgodbe. Mnogi želijo, da se sliši tudi njihova plat ''zvona''.
Med različnimi obiski, pogovori ali kar tako, sem slišala kar nekaj zanimivih rekov na račun žensk.
Takšnih, ki so nastali v gostilni, ob delu, v pretežno moški družbi.
Je pa zanimivo- tako so mi povedali- da so te reke širile tudi ženske same. Sploh, kadar so bile na kakšno iz vasi zelo jezne. To pa ni bil tako redek pojav!

Kdor žleht babo ima,
ne rabi psa.

Babji drek
še koprivi škodi.

Podnevi so lan prale,
ponoči se s fanti kurbale.

S češpo služila,
fanta izgubila.

Tam, kjer se baba poščije,
se še hudič najraje skrije.

Pijanega dedca
lahko baba olupi kot krompir.


Ne boj se noža,
boj se tiča od moža!

Kratke kikle so nosile,
so farje jezile!


Tudi stare kosti
ta prava pi*da zbudi!


Ko se babi fajfa ohladi,
se ji hudobija pomnoži.


Zastonj jedel in pil,
ko je z njo spal,
jo je s slamo pokril.








petek, 29. junij 2018

Hvala






Koliko knjig slovenskih avtorjev je že doživelo takšen uspeh (čudež)?

http://home.izum.si/cobiss/top_gradivo/


Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače se je v knjižicah po branosti povzpela z enajstega (april) že na četrto mesto.https://static.xx.fbcdn.net/images/emoji.php/v9/fa5/1.5/16/1f642.png
Tega sem zelo vesela, saj se zavedam, kako močan in tudi odločilen vpliv ima na naše siceršnje življenje prav intimna plat. O njej - v obeh delih – teče sproščena beseda pripovedovalcev.
Ljudje- tudi tisti, ki sicer ne posegajo po knjigah- ju tudi zato, da bolje razumejo sebe in prednike, vedno pogosteje jemljejo v roke!
Zakaj še?
 Zato, ker čutijo potrebo, da se – končno že - soočijo tudi z različnimi ''vzorci'', ki zaradi tipično slovenskega nagnjenja, imenovanega ''pometanje pod preprogo'', zaznamujejo marsikoga med nami.
Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, pa je po branosti v samem vrhu slovenskih knjižnic že od leta 2014, ko je zbirka pripovedi ''iz prve roke'' zagledala luč sveta!
Je sploh še kakšna knjiga v slovenskem prostoru, ki se lahko pohvali s takšno statistiko?
Verjetno ne.
Je pa tudi res, da sta knjigi prepoznavni tudi zato, ker ste ju vi opazili, o njej spregovorili, jo kupili ali samo prebrali!

Prihaja poletje, čas tudi za branje. Upam, da boste našli čas tudi za Ogenj, rit in kače niso za igrače (1. + 2. del)
Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi: 
https://goo.gl/1qx5mf
 
Od srca Vam hvala!
Milena Miklavčič

nedelja, 10. junij 2018

Knjiga, najlepše darilo.



zadnji šolski dnevi so tik pred durmi.
Ko mladi uspešno zaključijo šolanje, jih starši radi nagradimo.
Morda bi jim letos podarili knjigo, ki bi jih popeljala v življenje prednikov in sodobnikov? V tisto življenje, o katerem izvedo v šoli bolj malo ali nič?
Toplo vam priporočam knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi in drugi del. Eno ali drugo knjigo lahko naročite preko povezave:  




Milena Miklavčič












Morda vam bo v spodbudo eno od pisem bralcev. Še zdaleč ni edino, objavljam ga zato, ker je najbolj sveže.

***************************************************



Spoštovana Milena!



Prebral sem drugi del vaše knjige Ogenj,rit in kače niso za igrače (knjižničarka mi je rekla, da se lahko bere tudi najprej drugi del), zdaj sem prebral tudi že tretjino prve.



Spoštovanje in poklon!



Ustno izročilo, ki bi se izgubilo ali izkrivilo, ste zapisali in napravili trajnega. Če ne bi z družino eno leto živel v tujini, ne bi vedel, koliko Slovencem pomeni vsak zapis o narodu in njegovi zgodovini in še posebej o svojih prednikih po rodu.



Drugi del knjige sem prebral prejšnji teden, moje navdušenje nad dejstvom, da ste zapisali zgodbe, ki bi sicer mnoge šle v grob z ljudmi, a je še vedno enako in celo večje. Občudujem vaše delo. Vem, da ste za vsako knjigo trdo delali več let in da ste morali premagati veliko težav, ob kakršnih so drugi odnehali. Vaše delo je trajnejše in vrednejše od mnogih (večine) doktorskih disertacij. Sam sem iz informacij, ki so me včasih dosegle, o vaših knjigah imel najprej napačno predstavo. Da si knjigo vsaj pogledam, sem se odločil potem, ko sem poslušal pogovor z vami na radiu. Presenečen sem bil, da o takem edinstvenem delu nisem bil objektivno obveščen.

Zabeležili ste pripovedi o življenju naših prednikov, ki jih običajni zapisovalci zaradi nelagodja izpustijo, oziroma olepšane skrajšajo.

Spominjam se očetovega pripovedovanja (1929-2017), ki je bil zelo navezan na svojo mamo. Njen oče se je dvakrat poročil, ona je bila iz prvega gnezda. Prvi otroci mačehe niso marali. Enkrat so jo celo pustili v snegu, da bi se je znebili.

Oče je imel tudi brata, ki je bil od rojstva invalid zaradi težkega poroda. Menda je babica vprašala mamo, ali naj ga pusti umreti ali naj se potrudi, da bi živel. Očeta so dali služit in mu obljubljali, da bo oženil domačo hčer (ki mu ni bila všeč, enkrat naj bi se hotela stisniti k njemu med vedrenjem na skednju, ker naj bi jo zeblo, tega njegovega pripovedovanja se spomnim). Revni starši so špekulirali, da naj bi potem prevzel kmetijo njenih staršev. Bil pa je dovolj bister, da je vedel, da je bolje, če se izuči kakšnega poklica. Pri štirinajstih se je šel učit za mizarja, četudi bi ga domači najraje videli kot hlapca. Zaradi prizadetega brata so ga na vasi pogosto poniževali, češ, oba sta enaka. To ga je še bolj podžigalo, da se je povsod dokazoval z delom. Žal so ga pri izobrazbi na določeni stopnji onemogočili. To so storili zaradi zavisti in predsodkov, češ, nekdo iz nižjega stanu ne more biti tako sposoben. Kljub temu je postal oče s trdim delom (v mladosti ni imel nobenih hobijev, razen hoje v hribe) postal uspešen mizar, imel je štiri otroke.



V nekaterih pripovedih v vaši knjigi sem prepoznal in podoživel pripovedi očeta, ki jih takrat, ko mi je pripovedoval, nisem razumel. Prepoznal sem tudi nekatere značilnosti v življenju in doživljanju naslednje generacije.

Od srca vam hvala zato. Tudi zaradi vašega pisanja očeta in njegov trud veliko bolje razumem.

Simon Kopčavar












petek, 27. april 2018

Ste ju že prebrali?

Če ne veste, kaj bi podarili sebi ali ljubljeni osebi, potem podarite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače 1. ali 2. del.
Naročite ju lahko na povezavi:

nedelja, 22. april 2018

danes v Moravčah-

Še to:
Če ne veste, kaj bi podarili sebi ali ljubljeni osebi, potem podarite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Naročite jo lahko na povezavi: