Mikijeva zgodba

-


Leden mraz me je stresel ob prebiranju zadnjih objavljenih zgodb. Kako naivni so nekateri ljudje, med njimi je včasih tudi moj mož Miki. Ima pa eno dobro lastnost: živi svoje sanje in se bori zanje.
Moj mož je imel po končani osemletki na jugu Srbije le eno možnosti za normalno življenje: »Pakiraj, smer Slovenija, točneje Velenje, poklicna šola za rudarje.«
Tam sta bila že stric Rado in teta Rada.
Sanje o srednji policijski šoli v Beogradu so se razblinile.
20 let je potem živel krtovo življenje. Ni mu šlo slabo, dokler ni zbolel. Zdravljenje na Golniku ga je ponovno sestavilo, toda zdravniki so resno odsvetovali delo pod zemljo.
»Mesece smo iskali novo službo zanj,« pripoveduje njegova žena.
Težko je bilo. Na Zavod ne bi več hodil, če ga ne bi spremljala.
Referent je bil srčen človek in nekoč ga vpraša, kaj vse je že počel življenju.
Miki mu je v popolni slovenščini odgovoril o svojih mladostnih sanjah.
»Pri 42 - ih ste prestari za policijo, a morda bi Vas vzeli v kakšni Zasebni varnostni službi?« mu je še rekel.
Kmalu sva se z avtobusom št.3 peljala v Šiško,.
Izpit za Varnostnika je vzel smrtno resno. Doma smo v študijsko sobo namestili še eno mizo, kupila sem mu računalnik. Težko je šlo, učenja ni bil vajen, a bil je trmast kot sam hudič!
Končno je kot novopečeni varnostnik prišel na prvo delovno mesto v trgovina Špar. Bil je kot pav.
Ga ni generala, ki bi se tako zrihtal in nosil, kot se je takrat on.
Dobro je začel, zelo dobro. V nekaj tednih se je število prijetih storilcev vidno povišalo.
Miki je bil ponosen na svoje delo.
Če se je kdo od zmikavtom preveč izmikal, je postal nestrpen. Ljudje so bili vse sorte. Nekateri, ki jih tega ne bi niti prisodil, so bili zelo ''izkušeni'' tatovi. Prefrigani do konca!
Tudi Miki jih kar začutil...
Včasih je bil nestrpen, včasih bi kradljivko najraje prijel že v trgovini, a moral je počakati, da je blago odnesla mimo blagajne.
Po enem letu je sledila nova ponudba: prevozi denarja, fizična varovanja, občasno ponoči. Redarska služba v klubih, spremljanje in prevozi poslovnežev.
Črna moderna obleka je na njegovem lepem moškem telesu delovala očarujoče.
Ženske so me zezale, sedaj bo pa mlajšo dobil.
Toda Miki je bil zanje slep in gluh. Zadal si je nalogo, da bo Ljubljano očistil, če ne drugega, vsaj pijancev.
Še mene je zaskrbelo, ko mi je povedal, da skrbno beleži vse, ki so se pijani usedli v avto. Mislim, da je marsikomu rešil življenje s svojo doslednostjo.
Miki sanja svoje sanje naprej.
Vpisal se je tudi v Zasebno šolo za varovanje.
Sinu pojasnjuje, da uživa, ko si nabira znanje. Družina mu nudi vso podporo, občutek imam, da so tudi otroci bolj zavzeti za šolo, ker se tudi oči tako trudi.
Kje so že leta, ko je prišel z juga Srbije!
Stojim mu ob strani in ga podpiram.
Dober človek je. To si zelo zasluži!


Na fotki je Svilanjac iz južne Srbije

Komentarji

  1. Mathias8. junij 2021 ob 02:30

    Milena menda imaš objavljeno nadaljevanje očetove o.učiteljeve zgodbe pa ga ne najdem.kje je

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni8. junij 2021 ob 11:18

    Tujci si znajo poiskati delo,vsa čast takšnim.Resno opažam,da je blazno veliko slovencev brez službe,ker je kao ne morejo dobiti.Koliko časa bomo še vse to prenašali na sociali.V Bosni ni socialne pomoči,ljudi morajo preživljati sorodniki ali pa crknejo.velik % so tuidi nesposobno na Zavodu.Pohvaljena referentka,ki je dala gospodu Mikiju pravo idejo.pogumno naprej vsem,ki iščete delo.

    OdgovoriIzbriši
  3. lilian nikky23. julij 2021 ob 01:37

    Moje ime je Lilian N. To je zelo vesel dan v mojem življenju zaradi pomoči, ki mi jo je pomagal dr. Bila sem poročena 6 let in bilo je tako grozno, ker me je mož res varal in iskal ločitev, ko pa sem na internetu naletel na e-pošto Dr.saguru, kako je pomagal toliko ljudem, da so dobili nazaj svojega bivšega in pomagajo popraviti odnos. in naj bodo ljudje srečni v svojih odnosih. Pojasnila sem mu svojo situacijo in nato poiskala njegovo pomoč, toda na moje presenečenje mi je rekel, da mi bo pomagal pri mojem primeru in zdaj praznujem, ker se je moj mož popolnoma spremenil za vedno. Vedno hoče biti ob meni in ne more storiti ničesar g brez mojega darila. Res uživam v zakonu, kako čudovito praznovanje. Še naprej bom pričeval po internetu, ker je Dr.saguru resnično pravi urok. ALI POTREBUJETE POMOČ, PO KAJ POZNITE ZDRAVNIKA SAGURU ZDAJ PO EMAILU: drsagurusolutions@gmail.com ali WhatsApp +12098373537 On je edini odgovor na vašo težavo in v vašem odnosu se počutite srečni. in njegova tudi popolna v
    1 LJUBEZEN ČOVEK
    2 ZMAGAJTE NAZAJ
    3 SADJE MAJKE
    4 PROMOCIJA ČASOPISA
    5 ZAŠČITA ČAROVOVA
    6 POSLOVNI ČASOPIS
    7 DOBRA ČLANKA
    8 LOTERIJSKI PRAVOPIS in SODNI PRIMER

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več