SE ZGODI

Gorazd (…):

»Leta 1987 sem postal direktor neke večje, dobro stoječe firme na Gorenjskem. Poznali so me po tem, da sem znal vzpostaviti red in disciplino. Za hrbtom so o meni govorili marsikaj, a bolj malo lepega.

Hotel sem se jim prikupiti. Na začetku marca sva imela z nabavnim službeno pot v Nemčijo. Naredila sva dober posel in ko sva se vračala, sem se spomnil, da bi kupila darila za najine sodelavke.

V neki izložbi trgovine, ki je stala ob poti v najin hotel, sem zagledal prečudovite vrtnice, narejene iz čipkastega blaga. V hipu sem se odločil in šoferju naročil, naj jih kupi toliko, kot je bilo žensk na vseh treh oddelkih (nabava, prodaja, računovodstvo).

Za trenutek sem v vrtnice malo posumil, saj so bile dražje, kot bi bile prave. Na kraj pameti pa mi ni padlo, da sem se ujel v past. Šofer je kupil še pet šatuljic, prepričan, da so namenjene shranjevanju nakita.

Lahko si le predstavljate, kaj je sledilo, ko so obdarovane ženske v šoku prebirale besedila na vizitkah, ki so bile skrite znotraj vrtnic (v resnici so bile to tangice, zvite v cvet vrtnice).

Bolj opolzke besede bi težko našli! In kaj je bilo v šatuljicah? Ko jo je tajnica odprla, je ven skočil deček in iz velikanskega lulčka se je pocedila kapljica parfuma.

Tako očitajočega pogleda, kot je bil njen, nisem bil deležen ne prej ne pozneje! Seveda je zgodba z darili prišla na ušesa ženi, ki je bila prepričana, da sem to storil namenoma. Še danes, ko srečam kakšno od nekdanjih sodelavk, bi se najraje udrl v tla od sramu!«