SE ZGODI

-





Gorazd (…):

»Leta 1987 sem postal direktor neke večje, dobro stoječe firme na Gorenjskem. Poznali so me po tem, da sem znal vzpostaviti red in disciplino. Za hrbtom so o meni govorili marsikaj, a bolj malo lepega.
Hotel sem se jim prikupiti. Na začetku marca sva imela z nabavnim službeno pot v Nemčijo. Naredila sva dober posel in ko sva se vračala, sem se spomnil, da bi kupila darila za najine sodelavke.
V neki izložbi trgovine, ki je stala ob poti v najin hotel, sem zagledal prečudovite vrtnice, narejene iz čipkastega blaga. V hipu sem se odločil in šoferju naročil, naj jih kupi toliko, kot je bilo žensk na vseh treh oddelkih (nabava, prodaja, računovodstvo).
Za trenutek sem v vrtnice malo posumil, saj so bile dražje, kot bi bile prave. Na kraj pameti pa mi ni padlo, da sem se ujel v past. Šofer je kupil še pet šatuljic, prepričan, da so namenjene shranjevanju nakita.
Lahko si le predstavljate, kaj je sledilo, ko so obdarovane ženske v šoku prebirale besedila na vizitkah, ki so bile skrite znotraj vrtnic (v resnici so bile to tangice, zvite v cvet vrtnice).
Bolj opolzke besede bi težko našli! In kaj je bilo v šatuljicah? Ko jo je tajnica odprla, je ven skočil deček in iz velikanskega lulčka se je pocedila kapljica parfuma.
Tako očitajočega pogleda, kot je bil njen, nisem bil deležen ne prej ne pozneje! Seveda je zgodba z darili prišla na ušesa ženi, ki je bila prepričana, da sem to storil namenoma. Še danes, ko srečam kakšno od nekdanjih sodelavk, bi se najraje udrl v tla od sramu!«


Komentarji

  1. Anonimni13. junij 2021 ob 04:57

    Gospa Milena,vse vaše zgodbe preberem in ta je bila že zelo podobno opisana.Se je dvakrat zgodilo isto?ja zna bit,ker so pri nas na Petrolu prodajali te vrtnice..Sicer hvala za vse čudovite zgodbe.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več