odvisnosti

 

Ljubezen, ki se jo je treba bati

Malo za šalo, malo zares ugotavljam, da je bilo ljubezensko življenje naših mam in babic veliko bolj preprosto, kot si lahko mislimo. V življenju so svoje srce podarile kvečjemu enkrat, morda dvakrat. Kar je bilo več, je bilo že ''častna izjema''. Danes so te številke višje in bolj raznolike. Včasih so ženske točno vedele, kaj hočejo: moža, dom, otroke, doživeti poroko vnuka in dočakati smrt, ki ne bo bolela. Danes njihove želje zvenijo staromodno in nemalokrat vzbujajo salve smeha.

Brigita, s katero sem se letos srečala že večkrat, se je razšla s partnerjem. Z njim ima tudi dveletno hčerko. Na vprašanje, zakaj sta sploh zaživela skupaj, ne najde pravega odgovora. Enkrat trdi, da zaradi finančne stiske, drugič zaradi ljubezni, tretjič pa pravi, da zato, ker so jo doma prisilili. Da pa je ob partnerju doživljala bolj malo ljubezni, zgolj nasilje, dokazujejo buške, dvanajst šivov na licu, razbita arkada, natrgano uho. Najbolj žalostno je bilo, da se je znašal nad njo v treznem stanju. Pri polni zavesti torej. Udarci so padali, če je bila tiho ali če se je branila. Kadarkoli.

''Nekoč sem šla po pomoč na Center za socialno delo. Gospa, s katero sem govorila, me je začela prepričevati, da je Tine takšen zato, ker je bil verjetno tudi sam deležen nasilja v otroštvu. Pa ni res! Odraščal je v krasni družini, ima še brata in sestro, ki sta ''normalna''. Ko sem videla, da sva obstali vsaka na svojem bregu, sem vstala in šla domov. Sit pač ne razume lačnega!

Nekoč je Tine odprl plin pri štedilniku. Ko sem vstopila v kuhinjo, mi je ukazal, naj mu skuham kavo. Vohala sem, da je nekaj narobe, otrpnila sem od strahu, saj me je nepremično gledal v oči, kot bi me hotel uročiti. Na srečo mu je zazvonil mobilni telefon, da sem stekla proti oknu in ga na stežaj odprla. Pozneje sem izvedela, da je takrat že imel neko drugo žensko. Mene se je hotel na lep način znebiti. Ker tista druga ni mogla imeti otrok, je načrtoval, da bi hčerko, ko se bi mene znebil, odpeljal s seboj. Čez nekaj časa se je s to žensko sprl in postal do mene malo boljši. Verjela sem mu, da me ne bo več tepel. Privolila sem celo, da bi imela še enega otroka. Zanj sva se trudila dva ali tri mesece, a brezuspešno.

Spet me je začel maltretirati, da na skrivaj jemljem kontracepcijske tablete. Preobrnil je spalnico, premetal omare, izpraznil torbico. Ker ni nič našel, me je grobo udaril. Z glavo sem udarila ob radiator, zameglilo se mi je, omedlela sem. Počakal je, da sem prišla k sebi, potem pa me je začel siliti, naj mu sama povem, kje skrivam tablete, drugače me bo zbil do smrti. Iz ušesa sem začela krvaveti, tega se je malo ustrašil. Med preklinjanjem je poklical na reševalno. V bolnišnici sem ostala teden dni, v tem času me ni niti enkrat obiskal. Hčerko je odpeljal k svoji mami, v vhodnih vratih v stanovanju pa je zamenjal ključavnico. Ko me je tast pripeljal domov, nisem mogla vstopiti. Na hodniku me ustavi soseda in se začudi, ko me vidi.

Reče mi, da je Tine, medtem ko me ni bilo, pripeljal drugo. Tast, ki jo je poslušal, je postal bled kot stena. Začel se mi je opravičevati, a ga nisem poslušala. Prosila sem ga le, da mi pomaga najti drugo stanovanje. Za nekaj časa sem se potem preselila k tastu in tašči. Ni mi bilo hudega. Zame in za hčerko sta zgledno skrbela. Bila sem še na bolniški, ker sem imela vrtoglavice. Nista dovolila, da bi se pritaknila kakršnegakoli dela. Stregla sta mi, da mi bolj ne bi mogla. Tašča je kar naprej jokala in tarnala, da jo bo sin, moj partner, spravil v grob. Pa sem ji rekla, da to ne bo držalo. Da je še nikoli ni udaril. Moje besede ji niso bile všeč, a ni bila jezna name. Tast mi je našel stanovanje v bloku, ki je stal v neposredni bližini. Dejal je, da mi bosta z ženo lahko pomagala pri varstvu hčerke. Ponudil mi je tudi sedem tisoč evrov, da si bom lahko opremila stanovanje. Bila sem mu zelo hvaležna, čeprav mu tega nisem znala pokazati. Preveč jeze je bilo v meni,'' opisuje svojo kalvarijo Brigita.

Denar ji je zelo prav prišel. Z bolniško, ki je znašala malo manj kot 600 evrov, si ni mogla dosti pomagati. Na različnih razprodajah je našla pohištvo, ki ji je bilo zelo všeč. Odločila se je, da bo spala na kavču v dnevni, spalnico pa je preuredila za hčerko. Tašča je prinesla veliko igrač, tudi oblačila, saj sta bili brez vsega. Brigita si ni mogla kaj, da ne bi občasno zavila na drugi konec mesta, kjer je živel Tine s svojo novo partnerico. V bližini vhoda v blok je stala toliko časa, dokler ju ni zagledala. Držala sta se za roke, se na cesti objemala in poljubljala. Ob tem ji je srce umiralo od žalosti in ljubosumja. Na vse udarce in prepire je pozabila, želela si je le, da bi bila ona na mestu te ženske.

''Zakaj sem bila tako nespametna, ne znam razložiti. Zdi se mi, da sem bila vanj še zmeraj na smrt zaljubljena, zato sem vse, kar je bilo slabo, odrivala stran. Pri njegovih prijateljih sem izvohala Tinetovo novo mobilno številko. Začela sem mu pisati SMS sporočila, in ga prositi, naj se vrne k meni in hčerki. Če mu je, seveda, še kaj za naju. Spominjam se, bil je torek, ko je res prišel. Vsa vesela sem mu odprla vrata. Ni bil sam. Z njim je bila tudi Ona. Stopil je čez prag, me prijel za jopico ter me potem surovo odrinil od sebe z besedami, da me bo naslednjič ubil, če ga ne pustim pri miru. Takrat pa se oglasi tista ženska in mu reče, da bi bilo brez zveze čakati, da me lahko ubije kar takoj.

Ležala sem na tleh, ponižana, pretepena, hčerka je jokala zraven mene in prosila očeta, naj me pusti pri miru. Tine jo je vzel v naročje in stisnil k sebi. Pa se ga je mala otepala, kot bi bil kužen. Postavil jo je na tla, ter zagrozil še njej, ej, mala, a hočeš tudi ti batine. Končno sta odšla, mene pa je bilo sram, da me bolj ni moglo biti. Čisto nikomur se nisem mogla pritožiti. Zvečer, ko sem šla spat, sem legla k hčerki. Stisnila sem jo k sebi. Medtem ko me je božala po laseh, sem mislila, da me boža Tine.

Potem je bilo konec bolniške, spet sem morala iti v službo. Delala sem kot prodajalka, delo je bilo zelo naporno. Počutila sem se kot številka. V treh mesecih kar me ni bilo v službo, se je vse spremenilo. In to na slabše. Med tem smo dobili šefico, ki je bila živ hudič. Če ji ni bilo kaj prav, je grozila, da me bo vrgla na cesto.

Šla mi je na živce tudi zato, ker je nosila podobne hlače z leopardjim vzorcem kot ženska, ki me je izpodrinila pri Tinetu. Šele čez čas sem izvedela, da jo delajo živčno bitke, ki jih bije s svojim nekdanjim partnerjem. Z njo se je tožaril zaradi otrok. Na vse možne načine je dokazoval na sodišču, da ni primerna mama. Ko sem to izvedela, se mi je začela smiliti. Potem je imela ena od kolegic rojstni dan in smo šle v bližnji bife na kavo. Beseda je dala besedo in skozi pogovor smo ugotovile, da ima vsaka od nas doma kakšno sranje. Če ne s partnerjem, pa s ta starimi. Ena, malo starejša, je sicer imela dobrega moža, a problematičnega sina. Pustil je šolo, se zakadil, in ker doma ni dobil denarja za mamila, je začel krasti. Po tem, ko smo se odprle druga drugi, sem se bolje počutila.

Nikakor pa mi ni bilo všeč, ker me niso razumele, da si Tineta še zmeraj želim nazaj. Ubogala sem jih le, ko so mi predlagale, naj od njega izterjam preživnino.

Zahteva po preživnini se ni dobro iztekla. V dopoldanskem času, ko je bila hčerka v šoli, je skupaj s partnerko vdrl v stanovanje. Začela sta me brcati, poškodovala sta mi vranico. Sosedje so poklicali policijo in reševalni avto. Komaj, komaj so me rešili.

Hčerka odrašča, jaz sem pa še zmeraj sama….«