Pila bi!

 

Ni tako dolgo nazaj, morda osem let ali še manj, je neka razredničarka v nekem sedmem (!) razredu na roditeljskem sestanku opozorila starše, naj se pogovorijo s svojimi otroki, ker prihajajo že zjutraj pijani v šolo.

Nastal je vik in krik:''Naši otroci že ne!«

Eden od staršev je učiteljici in šoli zagrozil, da jih bo tožil, ker blatijo dobro ime njihovih potomcev.

 

Nedavno sva se ponovno srečali. In beseda je dala besedo in ponovno se je spomnila na pogrom, ki ga je s strani staršev takrat doživela.

»Otroci, spodbujeni s strani javnosti, so se mi pri pouku smejali v brk. Se iz mene grobo norčevali, mi pošiljali grozilne maile, mi posvinjali avto z vodno odpornimi flomastri. Ravnatelj me je lepo prosil, naj ne ukrepam. Na smrt se je bal, da bi zgodba prišla v medije. Malo zaradi šole (njega), malo pa zaradi nekaterih ''pomembnih '' staršev, ki bi lahko ukrepali, če bi le hoteli. Imeli so pač zveze in poznanstva. Na srečo smo se tudi te generacije ''znebili'', večina je, kar je običajno, nadaljevala šolanje. Njihovo pot sem spremljala tudi zaradi hčerke. Nekateri, a redki so jo dobro vozili, večina od tistih, ki so začeli z alkoholom že v 7. razredu, pa so imeli velike težave. Tudi z mamili…«

*

Moja sogovornica bi bila neizmerno vesela, če bi se starši zlasti v primeru alkohola pri svojih otrocih, obnašali bolj razumno. Da ne bi zatiskali oči pred vinjenostjo, ki bi jo lahko opazili tudi sami, pa je ne, ker mižijo pred resnico.

*

Alkohol je med Slovenci zelo razširjen. Ne pijejo le moški, otroci, pijejo tudi ženske. Eni alkoholizma ne skrivajo, drugi se lažejo sebi in svetu, češ, da ga ne poskusijo niti kapljice.

*
Gorazdovi starši so imeli vikend nekje v Poljanski dolini. Njihov sosed je kuhal žganje in ga jim prodajal po ''ugodni'' ceni. Žganja je bilo tako na vikendu kot tudi doma, kolikor hočeš! Če je Gorazd sunil steklenico in jo spil s prijatelji, tega še opazil ni nihče. Potem je Gorazd diplomiral, se poročil, rodila sta se dva otroka.

»Ne morem več, Gorazd je kar naprej pijan!« je rekla njegova žena in se ločila. Starši pa v zrak! Gorazd ne pije! On že ne! Potem je izgubil tudi službo.

Razlog je bil banalen: na podpisu neke pogodbe o čezmejnem sodelovanju se je dogajanje malo zavleklo. Gorazd ni mogel več zdržati, vmes je šel parkrat na WC, kjer je nagnil iz skrite steklenice. Ko se je vrnil k poslovnim partnerjem, se je po nesreči spotaknil na pragu in zgrmel po tleh, kot je bil dolg in širok. Niso ga mogli spraviti k sebi, zato so poklicali reševalni avto…

Sledilo je neizogibno.

*

Eli ni vedela, zakaj je pila. V bistvu ni imela nobenega razloga: urejena družina, dobra služba, pridni otroci. Le ''žeja'', ki jo je verjetno ''podedovala'' po dedu, je bila prehuda.

»Ženske – alkoholičarke se, žal, spremenimo tudi na zunaj. Naša koža, zlasti na obrazu, postane rdeča, skoraj vijoličasta. Tisti, ki stoji zraven nas, nas hitro zavoha. Pa ne, da bi nam smrdelo iz ust, ne! Smrdi nam iz kožnih por. Pa ne vem, zakaj.

V kraju, ker živim, smo bile štiri takšne. Zavohale smo se in se začele družiti. Srečevale smo se pri tisti, ki je živela sama. Napile smo se ga do nezavesti in se do poznega popoldneva, ko smo se vračale domov, vsaj toliko streznile, da smo lahko hodile. Ali pa, tako kot jaz - sedle v avto.

Živeli smo v bližini kmetije, kjer so gojili konje. Ponije pravzaprav. Nekoč so jih prišli obiskat otroci iz vrtca. Ravno sem se vračala iz trgovine, v košari sem imela viljamovko. Nisem mogla zdržati, ustavila sem kraj poti in naredila nekaj požirkov. Še enkrat sem ustavila - še nekaj požirkov. Ko sem zavila na stransko pot, se mi je zaradi na hitro popitega alkohola že meglilo pred očmi. V tistem pa sem zagledala gručo ljubkih otročičev, ki so hodili v gosjem redu. Ravno prav dobre volje sem jim pomahala. Ker pa sem bila pijana, nisem niti opazila, da sem z drugo roko obrnila volan tako, da sem zapeljala naravnost vanje. Bila je sreča, ampak res- SREČA, da sem zadnja dva otroka, ki sta se držala vzgojiteljice, zgrešila le za las. Prišli so policisti, in ko so mi ukazali, naj izstopim, nisem mogla. Preveč sem bila pijana.

Streznila me je šele misel, kaj bi bilo, če…..

Po tem dogodku sem se šla zdravit. Dvakrat neuspešno. Zdravljenje je zaleglo šele tretjič. Ne pijem več kot enajst let. V tem času sem pokopala že tri nekdanje tovarišice v alkoholu. Včasih grem na pokopališče in se ob njihovih grobovih sprašujem, koliko časa bi potrebovala, če bi nadaljevala, kot so one, da bi bila tudi sama že mrtva?«

*

Nekoč- pa niti še ne tako dolgo nazaj, so dojenčkom namesto cuclja, dajali v usta krpo, ki so jo prej namočili v vino.

Odraščajočim dečkom so ponujali kozarček v želji, da bo iz njih zrasel dedc.

Še v času, ko so bili dojenčki moji otroci, so jim močili dlesni z vinom zato, da bodo manj jokali, ko bodo začeli rasti zobje.

*
Pijača je hudič. Še večji hudič so neodgovorni odrasli.

Nekoč in tudi danes.