DVE ZGODBI IZ ČASA OSAMOSVOJITVE

 

PRVA ZGODBA

 V dnevih, ko se je osamosvajala moja domovina, se je zrušilo tudi moje družinsko življenje.

Morda za kazen, ker nisem ubogal babice, ki je zatrjevala:« Ženiti se je treba s sebi podobnimi.«

Žena je bila lepotica, a iz druge republike. Ljubil sem jo do neba in še preko.

Še danes, po 30 letih, še vedno nisem našel ženske, ki bi mi bila tako zelo pisana na kožo, kot mi je bila Svetlana.

Že nekaj mesecev pred osamosvojitvijo sem začel opažati, da postajajo odnosi njenih sorodnikov do mene zelo napeti. Ni jim bilo prav, da Slovenci dvigujemo glave. Tolažil sem se, da bo še vse dobro, ko se bodo polegle strasti.

Zanimivo: tudi Svetlana je vedno bolj uporabljala materin jezik in vedno manj slovenščino.

Malodane čez noč je otrokom prebirala knjige le v svojem jeziku.

V javnosti, medijih, sploh pa med ljudmi so bili glasovi o odcepitvi od Jugoslavije vedno glasnejši. Njeni starši, ki so jim bile te ideje tuje in nemogoče, so se mi začeli izogibati. Govoril sem si, da sem preveč črnogled, da delam muhe iz slona.

Zelo me je presenetilo, da nisem bil povabljen na veliko družinsko slavje - tako kot vsako leto.

Potem pa me je obiskal tast. Prišel je nenapovedan, z novo 101. Zunaj je bilo vroče, on pa v obleki in kravati!

Prijazno sem ga sprejel in pogostil. A se ni ničesar niti dotaknil. V očeh sem mu videl, da je zelo jezen. Potem pa mi je začel govoriti bedarije o vojni napovedi, izdaji Slovencev in Hrvatov.

»Spoštovani tast, tako pa ne gre. Imamo pravico, da gremo na svoje!«

Še bolj sem ga spravil iz tira. Predlagal mi je, da se skupaj preselimo k njim. Naj zapustimo izdajalsko Slovenijo. Predlog je bil zame čisto nesprejemljiv. Imel sem dobro službo, tudi plačo, Slovenija je bila moja domovina. Rad sem jo imel. Tako kot svojo družino.

Razšla sva se v jezi in sovražno razpoložena. Saj bi mu še kaj rekel, a potem sem zagledal pištolo, ki jo je imel za pasom….

Raje sem umolknil. Začel sem se zavedati, da je s sovražnostmi, ki jih je bruhal na račun Slovencev, resno mislil.

Sledil je hud prepir z ženo. Očitala mi je stvari, o katerih se mi ni niti sanjalo, da razmišlja o njih.

Moram povedati, da me do takrat politika ni nikoli brigala. A pravice, da bi Slovenci zaživeli na svoje, si pa res nisem pustil vzeti.

Prepir med nama je bil vedno bolj glasen. Nazadnje sme ponorel in jo odrinil od sebe. Grdo udaril. Ko sem zagledal kri, sem se zavedel, da sem šel predaleč. Poklical sem rešilni avto ter prosil starejšega sina, da je šel z mamo v bolnišnico. Tam je dobila nekaj šivov. Sam pa sem se preselil na vikend. Bil sem prepričan, da se bova v dneh, ko se ne bova videla, oba malo ohladila.

Večkrat sem poklical domov, a se mi ni nihče oglasil. Nekoč pa sin le dvigne telefon. Njegov način govorjenja je izdajal nekaj čudnega, nedoumljivega.

Takrat sem ga slišal zadnjič.

Žena je spokala vse svoje premoženje, vključno z opremo kopalnice. Vzela je tudi omare, posteljo, celo vrtno kosilnico. Do vrha naložen tovornjak je odpeljal k njenim staršem.

S seboj je vzela starejša dva otroka, najmlajšega je preprosto pustila v vrtcu. Prevzeli so ga moji starši in poskrbeli zanj.

O vsem skupaj se mi ni sanjalo. Iz službe se nisem vračal domov, temveč na vikend.

Medtem se je začela vojna za Slovenijo, jaz pa sem se pridružil teritorialni obrambi.

Po desetih dneh, presrečen, da sem ostal živ, sem se vrnil domov. Predstavljate si šok, ki sem ga doživel! Le najmlajši sin mi je pritekel v naročje, o drugih ni bilo ne duha ne sluha.

Kako je mogla?! Zakaj je zbežala od mene? Zakaj ni počakala, da bi se pogovorila?

Zaradi ''politike'' sem dvignil roko nadnjo, pa ne, da je bil udarec razlog za beg?

Je šla zato, ker je Jugoslavijo ljubila prav toliko kot jaz samostojno Slovenijo?

Noro.

Čez eno leto sem prejel pismo. Žalostno pismo. Moj srednji sin je umrl za posledicami nalezljive otroške bolezni, ker tam, kjer je moja družina živela, ni bilo možnosti zdravljenja.

Kako lahko pri 12 letih otrok zboli za ošpicami?

Sesulo me je.

Če se je žena že mene naveličala in se politično opredelila za ideje, ki so mi bile tuje, zakaj je neodgovorno ravnala z otrokom? Tako ''za svetom'' pa ja niso bili, da ne bi imeli zdravnika, bolnišnice?

Kje je sin pokopan, ne vem.

Starejši sin se je kasneje, ko je v Bosni divjala vojna, pridružil vojski. Danes še zmeraj odklanja vse stike z mano.

Najmlajši že ima svojo družino. Zelo rad bi se pogovoril z mamo, a ta odklanja vse stike.

Žalosten sem, nič ni tako, kot sem si v življenju predstavljal.

ŠE ZGODBA NEKE MILICE, KI JE POSTALA SLOVENKA,

''Do osamosvojitve Slovenije sem komaj vedela, da ta republika obstaja.

Oče se je včasih delal norca, da je bila del Avstrije, ki jo je Juga iz milosti posvojila.

Poznala sem Bled in Pokljuko, kaj drugega me ni niti zanimalo.

Živeli smo udobno, delali, študirali, ter veliko zaslužili s prenosom raznoraznega blaga iz Grčije.

Svet je bil lep.

Pri 16 sem se poročila, mož je takrat študiral na Vojni akademiji Banjica v Beogradu. Da ne bi doma lenarila, so mi odprli Picerijo,ki je tudi prinašala soliden zaslužek.

Ob nastopu Miloševića sem že čutila, da marsikaj ni, kot bi moralo biti. Žal je šlo marsikaj narobe, tudi mož si je omislil ljubico. Najin sin je bil star 20 let, hčerka 18.

Tam, koder smo stanovali, smo imeli dobre sosede. Z Violeto in Ljiljano smo si zaupale praktično vse. Tako sem izvedela, da novačijo za vojno, o kateri se je med ljudmi že marsikaj govorilo, mlade fante.

Sklenila sem, da pomagam Violeti spraviti njenega sina v Slovenijo in od tam preko sorodnikov v Španijo.

Tako kot mnogi, na začetku politike in  Miloševića nisem jemala zadeve resno..

S časom pa sem od sorodnikov iz Gornjega Vakufa, Viteza in Mostarja vedno pogosteje prejemala obvestila, da je grozeča nevarnost vojne že zelo zelo blizu.

 Leta 1992 je namreč tudi Bosna izglasovala neodvisnost. Nasprotniki so potem podobno storili z Republiko Srbsko in Hrvati s Herceg - Bosno.

Krvavi boji, mrtvi, mladi fantje v krstah, vse to je čez noč postala naša kruta realnost. Ženske- matere, ki so vedno pogosteje objokovale sinove, ki jim jih je vzela vojna, pa prav tako.

Srbija je pošiljala v boje vedno nove vojake, naše mlade fante. Mnogi med njimi, ki so odraščali v miru in udobju, niso si želeli o bojevanja niti slišati.

Kot mama pa sploh nisem pomislila na možnost, da bi sina poslala na morišče….

To so bili časi, ko sem, med drugim, komaj nehala poslušati deda, ki nam je pripovedoval zgodbe iz balkanskih vojn in očeta iz partizanov…

S sinom sva se hitro dogovorila. Zaupal mi je.

»Mama, naredi to, rad bi živel, nočem v vojno!« mi je rekel.

Skrila sem ga pri prijateljih, še preden je prišel poziv. Moja hčerka, njegova lastna sestra ga je izdala očetu! Če bi prišli ponj pol ure kasneje bi ga našli.

Skupaj sva pobegnila na Madžarsko, od tam pa v Ljubljano, k Violetinim znancem. Naselila sva se v praznem stanovanju v Fužinah-Lj.

Čez čas sem spoznala Milorada. Bil je zaposlen v Iskri, imel svoje stanovanje, ločen in zelo prijazen.

Na začetku mi je veliko pomagal. S skupnimi močmi sva sina preselila v Španijo. Tam je ostal in živi s družino še danes. Poročil je Maročanko, imam 3 ljubke vnuke.

Zame je postalo življenje vedno bolj naporno. Milorad se je po sinovem odhodu kmalu spremenil. Postal je zadirčen in nasilen.

Poizkušala sem zadevo rešiti na ženski, zelo lep način.

Za nekaj časa je bilo bolje. Vesela sem bila, ker sem v Srbiji dosegla ločitev. Nič niso dosti komplicirali, ker sem pobegnila v Slovenijo.

Z Miloradom sva se poročila.

Zakon je še nekaj časa »štimal«, sploh, ker Sem bila noseča.

Ko je izvedel, da sem se vpisala na Višjo šolo je podivjal. Mojo odločitev je vzel kot nezaupanje in napad nase. Edina sreča je bila, da mu nisem izročila vsega denarja, večino pa le.

Najprej mi je – četudi nisem bila nič kriva -  kazal zaničevanje zaradi odpora do srbske agresije v Bosni. S časom je spremenil mnenje, agresijo je začel odobravati in hvaliti.

Politični prepad med nama se je večal tudi zato, ker sem vedno bolj postajala zavedna Slovenka.

Znorel je in me tako pretepel, da sem splavila…Imela sem 45 let.

S pomočjo policije sem se umaknila v varno hišo.

Začel se je krut boj za obstanek.

Priboriti sem si morala svoj denar, poiskati novo službo in diplomirati.

Na srečo sem bila močna, zdrava, vodilo me je upanje, da bo še vse dobro. Da mora biti, če je kaj pravice na svetu!

Močna in zdrava ženska sem.

Odpravila sem se nazaj v Srbijo. Seveda me bivši mož ni hotel spustiti v stanovanje.

Poklicala sem policijo, ta mu je ukazala, da mora odpreti, me pustiti na miru, najin spor pa naj rešuje sodišče.

V Ljubljani sem začela iskati stanovanje. Žal plača čistilke ni zadostovala za vse, kar sem potrebovala.

Naredila sem tudi izpit iz slovenščine in dobila državljanstvo.

Oblekla sem drugo novo kožo.

Bila sem presrečna.

Odvetnik I. D. mi je izračunal, da mi mora mož vrniti vsaj 70.000DEM.

Milorad o tem ni hotel nič slišati.

Nekega večera me je zvezal, priklenil na radiator. Nemočna in v strašni stiski bi ostala do ne vem kdaj, če ne bi prišla policija, ker so iskali mojega sina.

Nisem vedela, da je v Ljubljani.

Trapa sem Miloradu vse odpustila, nekako sva se pobotala. To je bil tudi zame izhod v sili, saj nisem imela kam iti.

Premirje ni dolgo trajalo.

Sedaj me ni več tepel, zaklepal je kopalnico in vhodna vrata. V visoko pritličje sem lezla preko balkona, potrebo opravljala v vrečko kot pes.

…

Na sodišču sem potem iztožila kar mi pripada, a denarja nikoli prejela. Milorad je pobegnil v Srbijo in se mi smeje v brk.

Iz stanovanja sem morala, ker me je odvetnik tako prepričal.

Končno sem našla stanovanje, kletno garsonjero za Bežigradom. Vroča in smrdeča ob glavni cesti mi še vedno nudi dom in tu sem srečna.

Še vedno delam, veselim se vsakega dne svojega življenja. Občasno, ko našparam, letim v Španijo.

Hvala Slovenija, ljubim Te.

Rada živim tukaj. Četudi živim skromno, imam vse, kar potrebujem.