SPOMINI, KI NE BOLIJO VEČ

 

MARINKINO ZGODBO SEM ZAPISALA LETA 2003.

TUDI NJENA JE POVEZANA Z LETOM, KO SMO SE OSAMOSVOJILI. A NA PRAV POSEBEN NAČIN.

***************************************************

Pred leti je Marinka napisala v enega slovenskih časopisov pismo, anonimno seveda, v katerem je izpovedala svojo zgodbo. Javili sta se ji še dve ženski s podobno usodo. Še danes ne ve, kako je zbrala toliko poguma, da se jima je razkrila. Bilo me je strah, da bi bili kakšni znanki, ki bi me samo preizkušali in izrabili mojo zaupljivost, pravi.

Toda imela je srečo. Takoj, ko so se spoznale, so si bile všeč in postale so prijateljice, kar so še danes, čeprav se bolj malokrat srečajo. Nekatere so ustvarile novo življenje, družino, ena si gradi kariero in skuša v delu pozabiti na bolečino, katera jo je zaznamovala že v rani mladosti.

»Meni ni nič hudega,« pravi.

»Imam lepo službo, zaljubljena sem v glasbo in muce, tako da mi res ni nikoli dolgčas.«
Z družino je že pred mnogimi leti pretrgala vsakršne stike. Zamenjala je priimek in na ta način za seboj izbrisala vse sledi. Če bi imela denar, bi si s plastično operacijo spremenila obraz, nadaljuje.

Pred leti je veliko kadila, potem so ji našli »nekaj« na pljučih, zato je nehala. Čeprav se smrti ne boji, še zdaleč ne. Vendar bi rada živela, če ne drugega zato, ker se ji zdi, da je vse najslabše že zdavnaj pustila za seboj in trdno verjame, da ji bo v prihodnjih letih »dovoljeno« le še uživati življenje.

 

V mladost, še bolje, v otroška leta, se je med pogovorom »vračala« po kapljicah. Pravi, da ni sposobna celotne zgodbe obnoviti v enem kosu, ker se ji zdi, da bi jo zagrabil krč in jo zadušil. Čeprav sta očim in stari ata danes že pokojna, ju še zmeraj sovraži z enako močjo, kot ju je sovražila takrat. Enako tudi mamo, ki se ni postavila na njeno stran.

»Danes, ko sem odrasla, še manj razumem njeno početje,« reče.

 

»Bila je močna ženska, odločna, vplivna, toda doma je bila kot kakšen ponižen kužek. Če je očim rekel, da sije sonce je verjela in niti dežnika se ne bi upala odpreti, če bi v resnici deževalo. Živeli smo v velikem stanovanju, v prvem nadstropju, tik nad živilsko trgovino. Hrupa je bilo, kolikor hočeš. Ponoči se ni dalo spati, ker so pijani gostje rogovilili v bližnjem lokalu in kalili nočni mir. Toda očim, ki je delal  pri vojski, nas je samo z besedo prepričal, da to ni res, da se nam samo dozdeva in smo morali biti tiho kot miške.

 

Imela sem še brata, bil je, vsaj tako se mi zdi, največkrat tepen otrok na svetu! Za vsako malenkost ga je kaznoval in si zanj izmišljal najrazličnejše postopke s katerimi ga je hotel tudi ponižati. Spominjam se, da je moral klečati na žarečem oglju, vendar mu očim ni dovolil, da bi samo enkrat samkrat zastokal. Oh, saj vem, da mi ne boste mogli verjeti, vendar vam prisegam, da je tako bilo. In nič drugače….«

 

Marinka se je rodila v prvem zakonu in ji je bilo šest let, ko se je mama drugič poročila. Očim je bil lep moški, ženske so ga imele rade in v tistih časih so bile nekatere sploh mahnjene na uniformo.

 

»Spominjam se, da je bila mama zelo ljubosumna in s tem, ko mu je v vsem ustregla, je mislila, da ga bo priklenila nase. Iz številnih prepirov, ki sta jih imela, sem pozneje ugotavljala, da jo je ves čas varal. V njej je videl le gospodinjo in ne nazadnje tudi žensko, ki je imela v družbi dokaj vpliven položaj, kar mu je verjetno pomagalo pri njegovi karieri.

Ne bom pozabila, ko me je prvič vzel v naročje in me stisnil k sebi! Imel je prave šape, bil je kot kakšen medved. Toda držal me je nežno in po celem telesu me je spreletelo, ko me je začel božati po hrbtu.

 

Ne bom tajila, da mi je bilo zelo všeč, saj je bila mama stroga ženska, ki ni marala crkljanja in me je zelo redkokdaj pobožala. Očim me je z nekaterimi nežnostmi, ki mi jih je izkazoval, pravzaprav »kupil«, da sem bila vsa srečna, ko se je prikazal na vratih.

 

Zraven drugih ljudi, zlasti zraven obiskovalcev je bil do mene drugačen:strog in neizprosen. Moja naloga je bila, da sem pred kosilom na mizi pripravila prtičke, in zraven krožnikov položila še jedilni pribor. Bogvaruj, da bi kdaj zamenjala vilice in nože med seboj! Takrat me je brez besed prijel za roko in me peljal v kuhinjo in me s kuhalnico natepel po konici prstov. Na začetku sem jokala kot jesihar, vendar ga je jok še bolj razdražil.

 

Sčasoma sem spoznala, da je veliko bolje, če stisnem zobe in molče prenašam tepež. To mu je bilo očitno všeč, bolj »junaško«, saj je ubral drugačno taktiko. Najprej me je natepel, potem pa me je vzel na kolena in mi otečene prste dajal v usta in jih nežno lizal, da je bolečina minila. Moji stari starši, ki ga na začetku niso marali (bil je druge narodnosti), so začeli gledati nanj s spoštovanjem, ko so videli, da mu je uspelo, da me je ukrotil.

 

Moram povedati, da sem bila kot otrok včasih zelo razposajena, igranja na klavir na primer sem se naučila mimogrede, vendar nisem marala vaditi, ker se mi je zdelo preveč dolgočasno. Raje sem poslušala zabavno glasbo, in že kot otrok sem znala večino takratnih popevk na pamet.

 

Zlasti dedek je očima prav zaradi »dobrega odnosa«, ki ga je ta imel do mene, sprejel v svoje srce in niti pozneje, ko so se pričela dogajati grozodejstva, ni odstopil od mnenja, da je očim pravi človek, moralen in zaupanja vreden. Jaz sem bila tista pokvarjenka, ki ga je hotela uničiti in ne obratno….«  

 

 

»Moja mama je bila trda ženska. Ne vem, kdo je bil temu kriv, saj je bila babica veliko bolj »mehka« kot ona. Že od malega sem se morala učiti, da bom živela brez objemov in nežnosti, ker jih enostavno ni znala dati. K očetu me ni pustila. Če je ugotovila, da ga pogrešam, me je še bolj mučila kot prej.

 

 

Oče je po vnovični poroki nehal prihajati k meni. Verjetno se je bal mame in tudi njenega novega moža, saj so imele včasih vojaške osebnosti drugačen položaj kot danes.

 

Potem je prišel v hišo očim. Bilo mi je šest let in sem hrepenela po starševski ljubezni. Kljub temu da je bil strog in da me je velikokrat kaznoval, sem komaj čakala, da me je objel in stisnil k sebi.

 

Očim je velikokrat delal na tri izmene, ker so se dežurni v vojašnici izmenjavali. Potem je v dopoldanskem času spal. Takrat Marinka ni šla v varstvo, ampak je ostala pri njem. Nekoč jo je povabil, naj se pride k njemu malo pogret. V stanovanju je bilo hladno, ker jim je zmanjkalo olja.

 

»Zlezla sem v posteljo in on me je s svojimi velikimi šapami stisnil k sebi. Potem sva nekaj časa ležala, jaz sem uživala, ker nisem bila sama. Potem pa me on začel božati. Zelo lepo in zelo prijetno.

 

Samo enkrat, bilo mi je 12 let, ko je šel »do konca« in me je zelo bolelo, me je zagrabil za usta in me stisnil, ker sem začela kričati.

 

Nikoli ne bom pozabila, ko mi je nekoč povedal zgodbo o vojaku, ki ga je sam ustrelil, ker je tožaril. Do potankosti mi je opisal, kako se je fant zgrudil, kako mu je tekla kri in kako je zakrilil z rokami, ko je padal na tla. Bilo me je groza, tlačila me je nočna mora in že sama misel, da bi komu zaupala, kako se skupaj »grejeva« v postelji, je bila absurdna. Vsakič, ko je končal, me je nagnal iz sobe, potem pa se je obnašal, kot da se med nama ne bi nič zgodilo.

 

Nekoč je naju zasačil brat, mislim, da sploh ni vedel, za kaj gre. Le slutil je, saj se me je potem držal za krilo in me ni izpustil izpred oči. Toda očim ga je že znal ukrotiti.«

 

Leta so tekla in mama je postajala v svojem poklicnem življenju vedno bolj pomembna. Na Marinko in brata je čez dan pazil kdo od starih staršev.

 

»Saj veste, kakšni so stari ljudje. Najraje vidijo, da je vse lepo »pošlihtano«, da ni nobenih problemov, da imajo mir in da se jim ni potrebno razburjati. Če sem zganjala vragolije, sta mi grozila, da bosta »vse« povedala očimu in mami, da me bosta že onadva kaznovala. Kaj sem hotela drugega, kot da sem bila lepo pridna in tiho, saj sem se nagonsko bala udarcev, ki jih nikoli ni manjkalo….«

 

»Spominjam se, da smo nekoč gledali na televiziji film in sredi nekega ljubezenskega prizora mi je, povsem spontano »ušlo«, glej babi, ta dva se pa tako poljubljata kot midva z očimom. Sploh se nisem zavedela, kaj sem rekla, le babici so se oči široko razprle, ostro je pogledala dedka in mi ukazala, naj bom tiho, da ne bo kdo mislil, da sem pokvarjenka. Začudeno sem jo pogledala, saj nisem razumela, kaj je s tem mislila. Zame je bila pokvarjenka ena od sošolk, ki nam je ukradla denar iz hranilnikov, kjer smo hranili denar za končni izlet….«

Šele čez leta, ko je Marinka zbežala od doma, se je nekoč ustavila pri babici, ki je bila že v Domu za upokojence. Vprašala jo je, zakaj se ni postavila zanjo.

 

Babica ji je povedala, da je bila omemba tistega poljubljanja zanjo grozen šok, od katerega se ni nikoli opomogla.

 

Po drugi strani pa ni verjela, da bi se tako lep in hkrati strog človek kot je bil očim, lahko spustil tako nizko kot se je dalo slutiti iz Marinkinih besed. Poleg tega se je morala ukloniti dedku, ki ji je ukazal strogo molčanje. Češ, mi smo pomembna družina, zet je v armiji, hči  je direktorica pomembnega podjetja, kaj bi bilo, če bi ta »zadevica« prišla v javnost….

 

 

In zato je bila babica tiho, celo več! Do zeta se je morala obnašati, kot da ne bi ničesar vedela…

 

Ker jo je dedek prepričal, da se Marinki samo »blede«, je začela še sama verjeti…Zlasti še, ker je nekajkrat doživela, da je zet otroka kaznoval za malenkosti. Bila je prepričana, če bi jo »ljubil«, tega ne bi naredil.

 

»Ko sem bila otrok, se o spolnosti ni govorilo. To je bila tema, o kateri se je le šepetalo. Odrasli so počeli vse, samo seksali niso. Tudi za mamo in očima ne vem, da bi ju kdaj zasačila pri tem dejanju. Vse je bilo sterilno, brez vidne sledi spolnosti.

 

O tem, kar se mi je dogajalo, nisem mogla nikomur povedati. Niti učiteljici v šoli ne. Še manj svojim prijateljicah, ki jih niti nisem imela, čeprav sem bila zelo živahna in zelo razposajena. Mislim, da so imeli do mene zaradi očimove vojaške službe nekakšen »rešpekt«, vsaj tako si to danes razlagam.«

 

»Bolj, ko je bila mama uspešna v službi, več časa je imel očim zame. Prišlo je celo tako daleč, da sem mu morala biti na voljo domala vsak dan. Potem je prišlo leto1991. Dejal je, da bi bilo treba uporniške Slovence pobiti kot zajce. Bil je trdno prepričan, da se ne bomo nikoli osamosvojili. Pa smo se! Na mojo srečo.

Potem je čez noč izginil. Pobral je vse dragocenosti, predvsem pa denar. Mama je za njim žalovala, kot bi umrl.

 

Leta 1993 se je v tretje poročila. Jaz se nisem nikoli, brat pa prav tako ne. Enkrat samkrat me ni vprašala, zakaj ne…«

 

fotka je najdena tule:

https://www.honeypondstudio.com/blog/blog_posts/karate-kid