MATEJINA ZGODBA

 

»Ko sem se zaposlila v ZD, mi je glavna patronažna namenila starejše, zase pa je obdržala dojenčke. Še danes ne vem, ali me je s tem hotela zafrkniti, ali pa mi je brala željo iz oči. Nimam pojma. Takrat, pred 30 in več leti, ko sem bila še mlada in zagnana, so za starejše skrbeli predvsem svojci. Obiskovala sem jih največ zaradi previjanja ran, nege po operaciji, skrbela sem za težje sladkorne bolnike, bolnike po kapi, operaciji in še bi se kaj našlo. Med njimi sem se počutila kot doma - pri svojih tetah in babici. Imeli so me radi, jaz pa sem imela rada njih. In to vse se po vrsti.

Včasih sem za svoje veselje še kaj pospravila, šla v trgovino, počela sem stvari, kot jih danes počnejo tisti - na javnih delih. Ker še ni bilo telefonov, sem koga, ki mi je bil še posebej pri srcu, obiskala tudi po službi, ker me je skrbelo zanj. Res, navezala sem se na vsakega posebej in najbolj mi je bilo hudo, ko je kdo umrl. Takrat sem žalovala, kot da bi bili v sorodu.»

Mateja ni imela nobene želje po fantih, niti po družbi svojih vrstnikov. Ko je bila še otrok, so jo nekoč vaški mulci privezali na vrbo in ji slekli hlačke in jo gledali. Od takrat jo je bilo groza, da bi ji še kdo storil kaj podobnega.

»Moja mama, ki je bila bolj nazadnjaška kot ne, ni nikoli dovolila, da bi o spolnosti govorili v družini. Bogvaruj, da bi nosila hlače! To bi bil ogenj v strehi!

Tudi bratje so imeli drugačne pravice kot me, dekleta! Je pa res, da mojih bratov ni nikoli spustila v kamro k babici, ko je ta zbolela in jo je bilo treba večkrat na dan preobleči. Takrat je poklicala mene, da sem ji pomagala in babico nežno umivala z mlačno vodo. mama mi je zmeraj rekla, da se moram naučit, da ne bom imela dveh levih rok, ko bo potrebno postreči njej.«

»Vsem se je zelo imenitno zdelo, da sem bila tako priročna in da se nisem nikoli ozirala za fanti. Kar doma bodi, kaj boš s tistimi fantini, ki dekletu samo silo storijo, sta mi govorili, ko niti še nisem vedela, kaj bi to pomenilo.

Že med šolanjem me je mama ob koncu tedna večkrat vzela s seboj, ko so jo poklicali h kakšni ženski, da jo je negovala. Včasih mi je kdo stisnil v roko kakšnega jurja, toda mama mi ga je zmeraj zaplenila, saj je trdila, da se dobra dela ne sme plačevati. Njena beseda je bila za mene sveta, zato ji tudi nisem ugovarjala.«

»Mama je bila tudi zelo dominantna ženska. Ukazovala mi je, kaj bom oblekla, kaj bom delala, vse. Jaz sem jo pa ubogala. Vedno bolj me je hotela navezati nase. Celo na babico je bila huda, če me je poklicala k sebi na kavo. Saj ni nič rekla, da ne smem iti, le potem, ko sem prišla nazaj, se je grdo držala in tudi po več ur ni spregovorila z menoj. Kaznovati je pa znala! Tepla ni nikoli, niti če smo bili kot otroci poredni. Njen pogled je povedal več kot še tako hud udarec. Ali pa različne kazni, ki si jih je sproti izmišljevala. Tudi očeta je imela pod komando, tega sem se začela zavedati šele, ko je ni bilo več in je bil oče nebogljen kot otrok.

Jaz sem bila več let malo debelušna. Če je le mogla, mi je med vrsticami povedala, da se moški iz debelih žensk samo norčujejo, kaj šele, da bi kdo mislil z njimi resno. To me je zelo bolelo, saj sem imela kar nekaj manjvrednostnih kompleksov zaradi odvečnih kil. »
Čas pa je tekel in Mateja je svoj življenjski ritem v celoti prilagodila svojim bolnikom in domačim. Nikamor ni hodila in v šali si je večkrat rekla, da še nune v samostanu ne živijo tako svetniško kot je ona.

»Oče ni imel pravice, da bi pri hiši kaj rekel. Čeprav je bila mama tista, ki se je priselila, je bil on brez vseh pravic. Je pa res, da je mama znala z ljudmi. Jaz ji v bistvu nisem mogla nikoli ničesar otipljivega očitati, bog ne daj! Do teh zaključkov, o katerih sedaj govorim, sem prišla kasneje, ko sem imela čas, da sem se posvetila napakam, ki sem jih storila v življenju. Še zmeraj pomislim, da delam greh, če o ljudeh, ki so moje krvi, rečem kakšno kritično besedo. Tabujev se osvobajam počasi in v mukah. Del moje terapije je tudi pripovedovanje o preteklosti in o tem, kaj sem doživela. Moram se slišat, da zaznam…

 

»Starejši ljudje znajo včasih biti tudi muhasti. Ni jim vsak dober, bojijo se, da bi jih ne izkoristili in potem delajo napake, ko si nekaj zapičijo v glavo,« razglablja Mateja.

»Največja sramota za marsikoga je bila, ko se ni več mogel sam umivati okoli intimnih delov telesa. To so bile včasih prave travme. Ob takih priložnostih sem se zahvaljevala svoji mami, da me je naučila, da sem te predele telesa jemala kot nekaj umevnega. To so ljudje začutili, in verjetno so potem drug drugemu povedali, da naj se ne ozirajo na mojo mladost, da mi lahko zaupajo.

Velikokrat sem naletela na take, ki so bili do konca zanemarjeni. Ampak ne zato, ker ne bi bilo nikogar, ki bi jih umival. Nasprotno: sami so se zapirali vase in se na vse pretege otepali kakršnekoli pomoči.

Potem pa je prišel nov zdravnik, ki je bil sicer nekaj let mlajši od nje, vendar sta se zelo ujela, ker sta si bila v nečem sila podobna: oba sta rada pomagala ljudem. Med njima se je vnela ljubezen.

Ko je mama izvedela, da ji je hči ušla izpod nadzora, ni vpila in kričala, kot bi marsikatera.

»Sploh nisem imela občutka, da ga ne mara.

Z njim je bila zelo prijazna, le ko bi se midva morala srečevati, je zmeraj našla zame kakšen opravek. Včasih je naneslo, da ga tudi po več tednov nisem videla na samem. Ali pa se je kar prisedla v avto, ko sem se izmislila, da moram po »nujnih« opravkih. 

Toliko moči pa nisem imela, da bi ji rekla, da želim biti sama. Res pa je, da se ji nisem hotela zameriti, preveč je naredila zame.

Nekoč sem na skrivaj šla k njemu, toda ves čas me je pekla vest, da bo zaradi tega doma vse narobe. In res je bilo. Mama se je zvrnila po stopnicah in si polomila nekaj reber. Ne morem povedati, kako slabo sem se počutila, ko sem jo našla v bolečinah na tleh.

»Moj ljubljeni me je počakal v moji pisarni, zaprl vrata in me vprašal, zakaj, za božjo voljo, sem ga pustila na cedilu. Po pravici sem mu povedala, kaj se je zgodilo in on je zmajal z glavo. Mateja, tvoja mama ti bo uničila življenje, je dejal, zapomni si moje besede. Ko mi je hotel dati roko v slovo, sem ga udarila po njej in zavpila, naj izgine. Bila sem globoko užaljena, saj sem bila prepričana, da mu gre moj odnos do mame v nos in da je ljubosumen. Istočasno pa me je prešinilo, kako prav je imela mama, ko me je svarila pred moškim egoizmom…«

Leta so tekla, jaz pa sem bila vedno bolj sama in osamljena.

Potem sem spoznala moškega z imenom Lado. Bilo mu je komaj nekaj let čez šestdeset, vendar je bil tako telesno kot tudi duševno zanemarjen, da jih je bil videti veliko več. Zaradi kolka je bil sicer vezan na voziček, a če bi hotel, bi lahko naredil nekaj korakov po stanovanju.

Nekoč mi je dovolil, da ga peljem na sprehod. Kot otrok se je zjokal, ko sem ga zvečer pripeljala nazaj domov, saj revež ni bil navajen, da bi bil kdo dober z njim.

Osamljenost naju je združila. Čeprav je bil več kot deset let starejši od mene, me to ni motilo.

Sam se je naučil brati v gotici, kadar me ni bilo pri njem, je buljil v knjige in tako pozabljal na svet okoli sebe.
Ko so ljudje izvedeli, s kom se družim, so bili šokirani. Tak samotar in čudak! so govorili.

 

»Ko sem prvič čez noč ostala pri njem, se je ulegel k meni in me stisnil v naročje. Sedaj pa v miru zaspi, mi je rekel in me samo božal. To je bila največja intimnost, ki sva si jo dovolila. Preživela sva pet nepozabnih let, ki so mi potrdile, da je vredno živeti. Potem pa so se začele kopičiti bolezenske težave, ki jim tudi jaz nisem mogla biti več kos. Najhuje je bilo to, da je postajal zelo pozabljiv in kakšen dan se je zgodilo, da ni niti tega vedel, kdo sem. Morala sem ga dati v Dom, ker je postal nevaren meni in sebi.

Iskreno sem jokala za njim.

Ni bilo hujšega kot njegov prazen pogled…