TUDI SEBE JE TREBA IMETI RAD

 

»Ni  hujšega prekletstva kot če si debel, » me je prepričevala Dana, ko sem ji  rekla, naj ne »fantazira«. Želela sem ji dopovedati, da je na svetu še veliko  hujših stvari kot je nekaj kilogramov preveč, toda  ni se  dala prepričati.

Za njo sem odšla v klet, kjer si je uredila  prijetno bivališče.

»Tukaj živim, kar sva se z možem razšla, » je dejala. »Pri njem sta ostala oba otroka, ker ima več prostora, meni pa so odstopili dve sobi v kleti. »Ker sem jo z začudenjem pogledala, je kar sama nadaljevala: »Mož živi s svojo drugo ženo zgoraj. Samo po stopnicah greš, pa ti bo odprl. »

Zanimalo me je, če ji je neprijetno, ker si moral deliti hišo in še vse ostalo z bivšim možem.

»V začetku je bilo neznosno. Vedela sem, da se bo v drugo poročil. To me je najbolj bolelo.  Toda kam bi šla? !

Sem le navadna pisarniška delavka, z administrativno šolo. Le kje bi me vzeli v službo?! Nikjer.  Poleg tega je mladih in lepih ter okretnih več kot dovolj. Nimam kaj izbirati….

Tukaj je, konec koncev moj dom, veliko sem prispevala za hišo in neumna bi bila, če bi šla živet v kakšno luknjo le zaradi strtega ponosa….«

Vse svoje življenje že piše dnevnik. Več kot 5 debelih zvezkov, v katerih je tudi polno fotografij, je potegnila iz starega kovčka, ki ga ima zaklenjenega v omari. Ne mara, da bi kdor koli brskal po njenih rečeh. Na dnevnik se je navadila, ko je bila v internatu.

Vse so ga pisale, je dejala.

Spomnila sem se, da sem ga pisala tudi sama in ne vem več, kje sem ga založila.

»Zelo si neumna,« me je pokarala.

»Kadar bi ti bilo dolgčas, kot je meni včasih, ga vzameš v roke in prebiraš.«

 

Prepričala me je, da je v njenem dnevniku zapisana vsaka, še tako neznatna neumnost. Ker jih imaš ves čas pred očmi, se obvaruješ, da narediš novo, ki bi bila enaka.

»Starša živita na drugem koncu Slovenije in  jima zame ni dosti mar, prav tako ne edini sestri.   Z njo se nikoli nisem  najbolje  razumela.  Ona je trdila , da  zato ne, ker  sem ji bila nevoščljiva za vse, kar je dosegla, jaz pa vem,  da to ni res.  Zmeraj sem jo imela rada in takoj bi pozabila na najine prepire, če bi prišla in me prosila odpuščanja.»

Dani so v otroštvu govorili, da je nehvaležna, da ni z ničemer zadovoljna in da ima nemogoče želje. 

»Res sem bila drugačna kot sestra, » pove in mi pokaže fotografijo, s katere se smejita dve nagajivi deklici. 

»Ta s štrlečimi ušesi sem jaz. Zaradi njih sem se presekirala  bolj kot zaradi vseh slabih ocen v šoli.  Ušesa so me blazno motila, saj so me sošolci zaradi njih kar naprej zmerjali in poniževali.  Mama niti slišati ni hotela, da bi mi jih zmanjšali. Tedaj sem bila še suha, sama kost in koža me je bila. In velika ušesa. Imela sem bolj »švoh« lase, tako da ušes niti  pokriti nisem mogla!  

Zato sem ostajala doma, sedela v kakšnem kotu, se basala s hrano in brala ljubezenske /doktor/ romane. Potem sem fantazirala, kako bi bilo lepo, če bi srečala kakšnega lepega princa na belem konju…«
Priložnost, da bi spregovorila o svojih težavah, je dobila v srednji šoli. Razrednikova žena je delala kot medicinska sestra na kliničnem centru. Kmalu jo je razveselila z novico,  naj se javi na pregled.

»To je bil moj najsrečnejši dan v življenju.  Zdravnik mi je v šali rekel, da »taka, kot sem, res ne bom nikoli dobila ženina«. Čeprav so bile besede krute, so božale mojo dušo.  Le tri dni sem ostala  v bolnišnici! Vesela sem bila, ker je operacija ušes uspela! Moja nova podoba mi je bila izredno všeč. Prvič v svojem življenju sem se počutila kot človek, ne kot kakšen zajec ali osel.  

Zdelo se mi je, da moram nadoknaditi vse trenutke za nazaj, vse, kar sem zamudila.  

Začela sem žurirati, vse večere, pa tudi noči sem preživela na zabavah. Počutila sem se kot v raju. Nihče me ni več zmerjaj zaradi prevelikih, štrlečih ušes. Celo fanta sem si dobila in bilo mi je super. Imela sem vse, kar sem si zmeraj želela…«

Toda palica ima zmeraj dva konca.

Slabe ocene so se kar vrstile!

Zadnji dan, ko nam je razrednik razdelil spričevala, me je žalostno pogledal:«A veš, da mi je žal, da sem ti pomagal.«

»Njegove besede so me bolj potrle kot nezadostne ocene v spričevalu.  Z njimi sem se že sprijaznila. Staršem je bilo nemogoče razložiti, da so vrgli kup denarja skozi okno zame!

Oče me je pretepel kot psa, mama pa mi je za vse poletje prepovedala izhode. Ko so drugi šli na morje, me je »prevzela » babica in niti na kraj pameti ji ni padlo, da bi mi kdaj pogledala skozi prste.

Ponovno sem ''našla'' knjige. Niti iz postelje se mi ni ljubilo vstati. Ko sem se prebudila, sem segla po romanu in brala. Vmes sem si pripravila zajtrk. Jedla sem kar v postelji. Drobtine me sploh niso motile.

Seveda so se začeli nabirati kilogrami. Najprej nisem mogla zapeti  hlač, potem  me je začel tiščat prstan na roki…. Če sem malo zamižala, sem se sama sebi zdela še zmeraj v  redu.«

Preko malih oglasov je spoznala fanta. Pisala sta si pisma in vanj se je zaljubila prej, preden ga je sploh videla!

Doma je bil iz sosednje vasi.

»Zmeraj me je pustil čakati, nikoli ni prihajal točno. Ali pa me je poklical in rekel, naj pridem v gostilno. Samo oblekla sem se, se usedla na kolo in šla. Nič niso pomagala babičina svarila, naj se mu ne »ponujam«. Še slišala je nisem, pa bi jo morala. Pritekla sem kot kužek, samo da je pomignil s prstom! 

Ljubezen je potem kar trajala. Seveda sem mu že tudi ''dala''. Vzel si me je, doživel je orgazem prej, preden sem sem sploh ''zalaufala''.

Redno je pozabljal na 8. marec, moj rojstni dan, novo leto..

Jaz sem se ga zmeraj spomnila. Pa kdaj tudi vmes.

Brez slabe vesti je s prijatelji komentiral druga dekleta. Šele, ko je prišla noč, sem bila »dobra«.

»Poročila sva se, ko je bil na poti prvi otrok.

Bolj, kot se je bližal dan poroke, bolj sem spoznavala, da sem se zagovedila. Toda poti nazaj ni bilo več. Po eni strani sem se želela rešiti staršev, ki so mi kar naprej očitali, da sem ponavljala razred, po drugi strani sem se počutila že strašno odraslo…

»Ko sem bila noseča, sem spet imela idealno priložnost, da sem jedla. Komaj sem se že premikala, dajala me je tudi sapa, noge so mi otekale. Mož se je iz mene norčeval, zvečer pa odhajal v svojo družbo, v kateri so bila tudi dekleta.

»Kot pijanec svoje steklenice sem jaz imela škatle s sladkarijami skrite prav povsod. Vsak kotiček omare mi je prav prišel in hvalila sem boga, da se mož v pospravljanje ni nikoli vtikal. Goltala sem sladkarije, ležala, se smilila sama sebi in upala, da se bo čudež naredil kar sam od sebe….«
Pa se ni.

Še otrok je prijokal na svet s carskim rezom. Zaradi mojih zdravstvenih težav, vključno s sladkorno in visokim krvnim tlakom, zdravniki niso hoteli tvegati.

Sin je tehtal komaj dobre tri kilograme, . Z možem sva se malo bolj zbližala, saj je bil sina zelo vesel. Posvečal se mu je skoraj bolj kot sem se mu sama.

Po porodu so zdravstvene težave, kot zakleto, ostale.

Najbolj mi je šla na živce sapa. Ko sem lezla v tretje nadstropje, sem morala kar naprej počivati. Pot je kar tekel po mojem obrazu.

Potem sva se preselila v novo hišo. Tehtala sem že skoraj 98 kilogramov. Kar nekaj časa nisem vedela, da sem tudi noseča.

Zdravnik me je nahrulil, češ, da se igram z življenjem. Visok krvni tlak vas bo pokopal, se je drl name.

Še bolj sem jedla. Žrla pravzaprav. Stara sem bila dvaindvajset let…

Da bi bila mera polna, mi je še mož začel očitati, da sem »debela kot svinja«, da sem gnoj, da nisem za nobeno rabo.

Najbolj me je zabolelo, ker se je začel vpričo mene na glas spraševati, kako je mogel s tako ogabno žensko, kot sem jaz, zlesti v posteljo. To me je zelo prizadelo.

Niti pomislila nisem, da ima mogoče prav, da sem morda sokriva, ker žrem kot prašič in se  nikoli ne pogledam v ogledalo.

Potem me je začel kontrolirati pri jedi. Da mu je zdravnik naročil. Vse sladke jedi je zmetal stran, pazil je, kaj se je kuhalo  za kosilo.

S sinom sta bila kot dve trlici. Večkrat sem slišala, ko so ga zafrkavali kolegi in se spotikali ob moje kilograme. Ves čas sem se tudi znojila. Tudi udaril me je, ker sem se mu smejala v obraz, ko mi je očital kilograme. Dana, mi je govoril,  jaz te tudi gledati ne morem več.  Gnusiš se mi.

Bila sem užaljena. Napisala sem pismo v revijo Jana. Bralke so stopile na mojo stran. Mož te mora ljubiti takšno, kot si, so mi govorile.

Drugi sin se je rodil mesec dni prezgodaj, bil je slaboten, tako da je lep čas preživel v inkubatorju. Zdravniki so mi povedali, da sem za težave, ki jih je imel otroček, sama kriva.

 

Potem so mi prišle na ušesa govorice, da ima drugo. Nisem in nisem mogla verjeti, da je res. Nekoč sem šla pred fabriko kar z vozičkom. Ko sem ga gledala od daleč, sem šele opazila, kako fajn je v resnici: postaven, mladosten, dobre volje…. Spomnila sem se njegovih zafrkancij, ko sva se spoznala. Kako me je pustil čakati, ko sem kot sitna muha letala okoli njega. Spomnila sem se, da se je, ko sva se poročila, precej umiril. Se posvečal sinovoma. Skoraj bolj kot jaz.

Potem sem zagledala še njo: bila je manjše rasti, drobna..Ko sta si padla v objem, me je  zabolelo pri srcu.  Mene ni nikoli objemal na tak način, sem si govorila  in jokala kot dež, ko sem  se vračal proti domu….«

Sinova sta obiskovala osnovno šolo, ko je mož rekel, da bi se rad ločil. Da nima smisla vztrajati. Že dve leti sta spala ločeno, vedela sem, da hodi k drugi….

Rekla sem, naj naredi, kar se mu zdi prav. Pomagal mi je, da sem se preselila v klet, kjer sem še danes.  Imata hčerko, tudi moja sinova se pri njiju dobro počutita.

 

Ljudje pravijo, da sem čudaška, ker to prenašam. Zavedam se, da sem naredila ogromno napak. Ko bi bila najina ljubezen taka, kakršno doživlja s sedanjo ženo, bi bila še zmeraj skupaj.

Če po resnici povem, mi ni bilo nikoli do seksa. Morda sem tudi zato jedla in jedla. Nikoli še nisem doživela orgazma, zmeraj sem se vsaj toliko potrudila, da ga je on…

…. Mogoče bom nekoč shujšala in postala lepa in privlačna, hehehe!

…Toda zaenkrat so to le pobožne sanje…«