nenavadna zgodba

 

Vera je zapisala:'' Včerajšnja zgodba me je opogumila, da tudi jaz povem svojo.

Pred skoraj petdesetimi leti sem bila v našem podjetju zadolžena za delavce, ki so prišli iz južnih republik. Zelo so skupaj držali, nikogar niso sprejeli medse, po drugi strani se niso želeli družiti z nami, Slovenci.

Tečaj slovenščine, ki sem ga vodila, je šele bil muka! Zdel se jim je nepotreben, saj smo se Slovenci učili srbohrvaščine v šoli in smo z njimi z lahkoto klepetali. A naš direktor je vztrajal in smo se morali ukloniti ''poslovenjenju''.

Nekateri od fantov in mož so že po enem tednu vrgli puško v koruzo. Največ zaradi mene. Ženska je bila v tistih časih dobra edino za v kuhinjo.

Nekateri so se vrnili domov, nekateri so odšli v druga podjetja, v Nemčijo. Ostala je skupina šestih mlajših moških in fantov. Bili so zelo učljivi, hitro so napredovali. Vodstvo jim je omogočilo še nadaljnje izobraževanje. Naj povem, da sta čez nekaj let dva dosegla celo univerzitetno izobrazbo, žal pa sta se med osamosvojitveno vojno vrnila domov, z njima sem izgubila vse stike.

J.K. je pa ostal. Zaljubila sva se in se poročila, rodila sta se nama dva otroka. Lepo smo živeli, saj je bil dober človek. Pri nas doma sva zgradila prizidek, kupila sva avto, vsako poletje šla na morje, ni nama bilo hudega.

Najmanj trikrat na leto se je odpravil v svoje rodne kraje v južno Srbijo. Vsakič znova mi je obljubil, da nas bo vzel s seboj, a se to ni zgodilo. Z leti smo se navadili, da nas njegovi ''ne marajo'', da bi bili pri njih slabo sprejeti.

Nekoč je ob vrnitvi domov doživel prometno nesrečo. Šok.

Bilo je zelo hudo. Pol leta se ni zavedel, bil je na cevkah, težko je bilo z njim, saj nismo razumeli, kaj nam hoče povedati v trenutkih, ko je bil buden.

Zdelo se mi je prav, da njegovim staršem sporočim, kaj se je zgodilo.

Čez kakšnih deset dni pred bolnišnico parkira kombi. Iz njega stopi več ljudi, tudi dva fanta pri dvajsetih. Lepa fanta, zelo podobna mojemu možu. Stopim jim naproti in jih pozdravim.

Ženska, malo starejša od mene, mi da roko in reče: 'Jaz sem A. K., njegova žena, tukaj sta najina sinova.''

V tistem trenutku se je svet ustavil, vse se je začelo vrteti okoli mene. Zmanjkovalo mi je zraka, sesedla sem se na tla, čeprav nisem omedlela.

Oni so vedeli zame, jaz zanje ne.

Šok.

Ko je mož umrl, so ga odpeljali s seboj. Brez pozdrava, brez možnosti, da bi se poslovili od njega.

Kje je pokopan, ne vem. Zakaj se je ''poročil'' tudi z menoj, ne vem. Kako sva se sploh lahko poročila, če je bil poročen že doma, tudi tega ne vem.

Vseeno mislim, da me je po svoje imel rad. Vse mi je dal, lepo in spoštljivo je ravnal z menoj in otrokoma.

Nikoli več se nisem poročila, skrbela sem za otroke, kasneje za vnuke, imam že dva pravnuka.

Zakaj je moj ljubljeni J. K. sedel na dveh stolih, pa ne bom nikoli izvedela...''