KAKOOOOO JE DIŠALO!

-

 




KAKO JE DIŠALO!

Ko vidim naslov knjige ,ali pa naslov prispevka :"Recepti naših babic" ,"iz babičine kuhinje" itd., mi gre vedno na smeh.
Namreč: če bi bili vi abonirani pri moji stari mami (mami od mame, od očeta je nisem poznal), si ne bi nikoli želeli njene "kulinarike."
Zjutraj je srebala "projo", zelo redko in slabo sladkano ,brez mleka (ki ga je pred tem zlila v "pominik"za prašiče) in hvalila, kako je vendar dobra kava.
Proti poldnevu pa je prinesla butarico drv in košaro krompirja v kuhinjo ter vprašala navzoče, kaj bi jedli za kosilo.
Izbira je bila: krompir na župi, krompir z rezanci(brez jajc), zelje in krompir, krompir z zeljem, grah (fižol) s krompirjem in krompir z grahom.
Če pa je kje staknila že oglodano kost od šunke, je to že zjutraj vrgla v lonec, dolila vode in dodala pest ječmena.
"To bo ričet" je rekla.
In res se je ta stvar godlala tam do poldneva ali dveh. Tudi kak črv se je našel in le najbolj lačni in pogumni so jedli to specialiteto.
Žlica je v tej gmoti stala pokonci. Zlobneži so pozneje rekli, da sem se jaz ravno zaradi teh specialitet poročil s kuharico.
Nekega dne pa doživim presenečenje.
Vračal sem se iz šole, lačen.
Dvesto metrov od doma mi zadiši zelo redko doživet vonj po pečenki.
"Ambrožičevi nekaj praznujejo, "sem si rekel.
Grem naprej, se bolj diši :"najbrž pri Matkovičevih".
Vonj se spet pojača: pol pa pri Kraševčevih, kje bo drugje."
Ne!
Iz naše hiše prihaja omamni vonj!
Nemogoče! A to sanjam?!
Stečem po stopnicah in kaj vidim!
Stara mama in moja mama sedita za mizo, videti sta kot polna luna, pred njima pa lepo pečen odojek.
Nemogoče!
"Ravno prav si prišel! Le sedi in jej koliko ti srce poželi! "sta mi rekli.
Nisem se dal prosit saj sem bil lačen kot pes.
Bilo je odlično.
Ko pa se želodec napolni, začnejo delat možgani.
Kaj je pa zdaj to: "Dve največji skoporitki v vasi - kar se hrane tiče, sredi tedna pečeta odojka...Tu nekaj ne štima."
"Kaj pa praznujemo? "sem previdno vprašal.
"Kaj pa je treba praznovat ?Ti samo povej ,je dobro ali ni !"sta rekli v en glas.
"Odlično!"sem rekel.
"No, vidiš jo, nehvaležnost! Naš "mulac" ga pa ni hotel jest.(Mislila je na strica).''
"Zakaj ga pa ni hotel" me je zanimalo.
"Zakaj, zakaj! Malo se je prašiček grdo držal pa sem ga priklala in spekla. A ni bil dober? "je rekla stara mama.
Kislo sem se nasmehnil in ji pritrdil.
Ko sem popoldne srečal strica Jožeta sem ga vprašal, zakaj ni hotel jesti odojka.
"A ti si ga jedel?" me je vprašal.
"Kaj je pa rekla stara mama? Kaj je bilo z odojkom?"
"Rekla je ,da se je grdo držal pa ga je priklala "(lepše se sliši kot pa zaklala)sem rekel.
"Ja res se je grdo držal, ko ga je klala ni niti brcal niti cvilil. Crknjen je že bil. Jaz ga že ne bom jedel"
In sva se razšla.
Še je nekaj zgodb ampak sem že tako predolg za danes. (Oto Nemanič)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več