ČE HOČEMO, POTEM TO TUDI ZMOREMO !

 

ČE HOČEMO, POTEM TO TUDI ZMOREMO !

Zgodbo o Anici sem objavila pred 30 leti, približno ob tem času v podlistku USODE v Gorenjskem Glasu.

Včasih, ko že mislim, da mi bo beseda stekla kar same od sebe, se ta nenadoma ustavi. Nikamor se ji ne mudi. Stoji na mestu in čaka.

Kot bi se vse zareklo proti meni.

Pa toliko je besed, s katerimi bi vam, sedajle, prav v tem trenutku, rada povedala vse, kar mi leži na srcu.

Ker je doživeto še kako živo pred mojimi očmi.

In ker v meni še zmeraj tako prijazno odzvanjajo najrazličnejše besede, ki so se med seboj spletle v nikoli dokončano pripoved o pogumu, o veri v življenje, o odrekanju in o tistih neskončnih drobnih življenjskih radostih, ki nas razveseljujejo le, če smo jih sposobni zaznati in videti .

Anica je doma v Podgori v Poljanski dolini. Ima prirojeno, podedovano kožno bolezen.

“Mama mi je pripovedovala, da so postali že ob mojem rojstvu pozorni na kožo, ki je bila sem ter tja rdeča in posuta z izpuščaji. Na prvi pogled se je že videlo, da je bila koža drugačne barve, pozneje, ko so se ob vsakem najmanjšem grobem dotiku, po koži naredili najprej mehurji, potem pa še kraste, so se moji starši, skupaj z zdravniki, zavedali, kakšna kruta usoda me je doletela.

Ko sem svoje telo bolje poznala, sem lahko opazila, da nisem imela na prstih rok in nog nohtov, moji lasje so bili redki in tudi zobje so bili zelo slabi.

Že od otroštva sem morala soočati z drugačnostjo. Ne vem, kdaj sem jo sprejela za “svojo”, toda z njo sem rasla in preživljala svoje otroštvo.”

Potem mi je pripovedovala o igrah, ki so povezovali otroke na vasi med seboj.

O tem, da je rada kuhala, da si je najprej želela postati kuharica. Ko se je začela igrati s punčkami, je ugotovila, da ne bi bilo napak, če bi bila vzgojiteljica.

V šoli je zelo dobro risala in ob svinčniku je sanjarila o poklicu tehnične risarke.

Iz vsega tega pa ni bilo nič. Vse želje in vsa hrepenenja so se razblinila ob pogledu na roke, ki so iz leta v leto postajale bolj občutljive in drugačne.

“Nikoli nisem imela občutka, da bi me vrstniki zaradi te drugačnosti zaničevali ali pa da bi bili brezobzirni do mene.

Le sama sem velikokrat razmišljala, zakaj se ne morem igrati kot drugi, zakaj ne morem pri telovadbi telovaditi kot drugi.

Na tisoče zakajev je bilo, toda nič ni pomagalo.

Spominjam se, da sem nekoč, ko sem bila že malo pozna, tekla na šolski avtobus. Spotaknila sem se in padla.

Grdo padla.

Po kolenih in po rokah mi je pobralo kožo in zelo sem krvavela. Pobrala sem se in se vrnila domov, kjer sem se za silo očistila in si povezala rane, potem pa sem se z naslednjim avtobusom odpravila v šolo. Sošolci so me začudeno gledali, ker sem bila še vsa krvava. Nisem hotela, da bi zaradi take “malenkosti” zamudila pouk.

Anica ves čas najinega pogovora ni mirovala. Z rokami je krilila po zraku, z njimi pritrjevala in dajala še posebno težo povedanemu. Roki sta bili brez dlani, brez prstov, ena je bila krajša od druge. Leva ji je “mirovala” v nekakšni opornici, z desno pa si je popravljala lase, si sem in tja pomela oči in se dotaknila lica.

“Roke me niso do predlani prav nič bolele. No, bila sem tudi v službi, toda o tem bom pripovedovala malo kasneje....

Do 1983, ko sem šla v pokoj, sem imela na desni roki še prste. Niso bili taki, kot bi morali biti, toda “nekaj “ je le še bilo. Lahko sem še klekljala, pletla, štikala, z levo roko sem še lahko držala telefonsko slušalko, z desno pa tudi svinčnik.

Toda stanje se je hitro slabšalo. Prsti so postajali vedno krajši.

Saj ti težko razložim , kako. Predstavljaj si, da se med dvema prstoma, naredi ranica, ki se sicer zaceli, vendar se ta „obred“ ponavlja iz meseca v mesec, iz leta v leto.....dokler se niso prsti med seboj popolnoma zrasli .”

Priznam.

Bilo mi je tesno pri srcu. V grlu se mi je naredila kepa in na tihem sem si predstavljala, kako se je Anica, ki danes o svojem življenju pripoveduje tako, kot da to ne bi bilo nič takega, soočala s svojimi rokami, ki jo niso in niso hotele ubogati.

Kaj neki se je takrat dogajalo v njenem srcu, kako se je lahko sama borila z boleznijo, ki ji je iz dneva v dan, znova in znova, kazala le kruto plat ?

“To še ni bilo najhuje, se mi je prav prisrčno nasmehnila, kot bi slutila, o čem razmišljam.

„Nekoč sem na palcu pričela opažati rano, ki se ni in ni hotela zaceliti. V roki pa so se istočasno pojavljale silne bolečine.

Neznosne.

Ni mi kazalo drugega, kot da grem v bolnišnico. Po številnih preiskavah so ugotovili, da imam karcinom. Da moram na operacijo. Da se moram sprijazniti z amputacijo roke. Da moram z odprtimi očmi gledati, kako se pred menoj podira svet.....

Od desne roke sem se težko “poslovila”, saj sta bila na njej še dva povsem uporabna prsta, palec in sredinec, s katerima sem si lahko veliko pomagala. Nisem mogla dovoliti, da bi mi ju “vzeli”.

Zdravniki so me ubogali, izrezali so le karcinom, prste so mi pustili. Bila sem srečna, da se je tako lepo izteklo. Toda čez pol leta so se bolečine spet pojavile, tedaj pa ni bilo več pomoči.

Vdala sem se.”

“Veš, to je bila ena najtežjih odločitev v mojem življenju. T u ni bilo samo vprašanje prstov, temveč sem se morala, na lepem, soočiti s svojo usodo. Ji pogledati v obraz in kar naenkrat “videti” vse tisto, kar sem, kakšno je moje življenje, kakšna bo moja bodočnost....

Toda potem sem si rekla, da konec koncev mi še vedno ostane leva roka, in da zato, če mi manjka “malo” desne roke, še zmeraj lahko uživam ta svet in življenje na njem.

Pa kaj, se bom že prilagodila ! “

Življenje, če ga znamo ceniti, nam v resnici prinese veliko lepega. In tega se Anica v vsakem trenutku močno zaveda.

“Še zmeraj lahko delam. Ne ravno tako kot prej, malo drugače. Grem na vrt in če se hočem rešiti plevela, uporabim stare vilice in z njimi izkopljem plevel iz zemlje. Sosedje me včasih začudeno sprašujejo, češ, zakaj se še matram. Rečem jim, da oplet je pa le treba, čeprav na “moj način‘‘. Navajena sem tudi, da se moram “merkat”, ker se mimogrede ranim, toda hitro se spomagam, da gre čas in delo normalno naprej.

Moja bolezen me ne sme niti ustaviti niti ovirati.

Ko bi ti vedela, kako prijeten občutek je, ko je delo opravljeno. Kljub naporom in začetnim težavam.

Zelo sem trmasta, pravijo, da po očetu. Toda to mi pomaga, da ne obupam na pol poti.

Z boleznijo sem se sprijaznila in če bi se, po kakšnem čudežu, zjutraj zbudila zdrava, ne vem, če bi znala ponovno normalno živeti!“

Dobrih 15 let je hodila v službo. Bila je telefonistka v Jelovici in let, ki jih je med njimi preživela, se bo vedno rada spominjala. Ne samo zaradi toplega prijateljstva, pristnih odnosov med njimi, temveč tudi zaradi denarja, ki ji je zagotovil neodvisnost.

“Zjokala sem se, ko sem dobila prvo plačo. Toliko mi je pomenila. V tistem trenutku sem se zavedala, da se lahko pričnejo uresničevati prenekatere moje sanje. Lahko sem si kupila novo obleko in pričela sem misliti tudi na svojo hišo....

Z veliko trme, s potrpljenjem in odrekanjem, je kmalu začel rasti nov dom. Za Anico in njenega brata. Matjaža.

“Ko sem nekoč, malo “ za hec“ omenila bratu, da bi bilo dobro, če bi začela varčevati za novo hišo, me je žalostno pogledal in zmajal z glavo.

‚‘Nikoli nama ne bo uspelo, je dejal.

Pa poglejte danes!“

Na balkonu rastejo bršljanke, ki jih Anica sama neguje. Vsako leto podtakne vsaj 130 vrhov. Uživa, ko se v topli zemlji prične porajati novo življenje.

“Vesela sem vsakega novega dne. Ko se zjutraj zbudim skupaj s soncem, si rečem, poglej, spet bo lep dan. Lahko bom šla lahko okrog hiše, si ogledala rože, vrt, šla na sprehod, uživala v malenkostih. Spomin na minula leta, ko sem se v stari hiši ponoči prebujala v ledeno mrzli sobi, polni sreža, je že tako daleč, da se mi zdi skorajda neresničen.

Saj ne rečem, da nimam tudi težav. Številne skrbi, ki jih s seboj prinaša moja bolezen, mi včasih zoži požiralnik do te mere, da ne morem požirati niti sline, kaj šele kaj drugega. Toda vem, da bo čez nekaj dni tudi to minilo in s tem upanjem si hranim dušo.

„Za srečo ni važno, ali imaš na roki vse prste, pravzaprav ni važno niti to, če te roke sploh imaš!

Okrog nas je toliko lepih stvari, ki vstopajo v naše srce, ne da bi jim priskočili na pomoč z rokami.

Le odprti moramo biti za vse prijazne stvari, ki nam jih ponuja življenje!”

*

Ko sem se zazrla v svoje naročje, sem tam zagledala svoje roke. Pomigala sem s prsti, se dotaknila z dlanmi in potem stisnila pest.

Imamo vse tisto, česar Anica ni nikoli imela.

PS

Leta 2016 so o Anici pisali tudi v reviji Zarja

https://www.facebook.com/revijazarja/posts/1735998396676082/