Čudne so naše poti..

Še dobro, da drug za drugega ne vemo, zakaj se te poti ''vijugajo'' drugače, kot se zdi, da bi se morale…

NEKA LJUBEZEN (pa ne moja!) IZPRED 40 LETIH

Zaljubila sem se v času prebivanja v študentskem naselju.

Po dogovoru s staršem, ki sta bila zelo verna, nazadnjaška, tradicionalna in še kaj nisem smela imeti fanta. Če bi izvedela zanj, bi se dogovor o financiranju študija prekinil.

Pomagalo mi je le, da sem bila bolj uspešna od obeh bratov. Če bi obveljala volja mojih domačih, bi se že pri osemnajstih poročila, imela kup otrok, hišico, rože na oknih, pridnega moža.

Študij je bil prezahteven, da bi si lahko pomagala s študentskim delom. Morala sem ubogati, če sem želela preživeti.

Potem sem srečala njega...

Mehmet je tri leta starejši od mene in ravno tako odličen študent.

Sledilo je pol leta sprehodov po parku, nekaj nežnih poljubov. Potem še nekaj mesecev, preden so se zgodile prve intimnosti. Potem najinega zbliževanja je bil približno takšen, kot bi si ga morda želeli tudi pri nas doma. Veliko so dali na to, da je bil moški spoštljiv do ženske, da s tistimi rečmi ni preveč ''hitel''.

Takšno njegovo obnašanje me je prepričalo, da je najina zveza resna. K sreči se še nisem zaupala staršem, čeprav sta morda čutila, da se nekaj dogaja.

Pozimi so ga obiskali člani njegove družine.

Veliko jih je bilo.

Kasneje mi je priznal, da nas ne bi predstavil, če me ne bi zalotili v njegovi sobi.

Zelo so bili simpatični, odprti, prijateljski.

Povabili so me, da jih obiščeva skupaj v času poletnega semestra.

Komaj sem čakala, da je praksa minila in je nastopilo zame tako težko pričakovano poletje.

Delodajalec, ki je bil v času prakse zelo zadovoljen z menoj, mi je dal visoko nagrado.

Z mojim dragim sva si lahko privoščila dvoje: šla sva na obisk k njegovim, hkrati pa sva 10 dni uživala v Budvi. V hotelu, v čisto pravem hotelu!

Oba sva prvič doživela kaj takšnega.

Obisk pri njih doma, se ni končal po pričakovanjih.

Na začetku je bilo videti vse super. Na železniški postaji je naju pričakala cela družina, na vstopu v vasico visoko v hribih pa kar vsi prebivalci. Slab vtis zaradi blatne in zanemarjene zunanjosti je zamenjal pogled na čisto in urejeno notranjost hiše. Od takrat je minilo že 40 let, pa se tistih občutkov zavedam, kot bi se zgodili danes.

Nastanili so me v t.i. ženskem delu hiše, v spalnici njegovih sester. Uživala sem v belih vezenih spalnih oblačilih, mojstrsko pletenih nogavicah, mehkem spodnjem perilu, ki je bilo videti lahko kot peresa. Prelepo.

Ponoči me je najstarejša sestra zbudila in me popeljala v prostor za umivanje. Niso imeli kopalne kadi, le posode z ogrevano vodo in dišeča mila s katerimi me je kar ona umivala in polivala.

Nenavadno, a počutila sem se božansko.

Potem me je odpeljala v bratovo sobo. Malo kasneje je nekdo potrkal in pred vrati sva našla pladenj s sladicami v kovanih posodah in pisanem porcelanu. Resnično sva uživala v udobju, sprejetosti in ljubezni.

Sestra je bila do mene zelo iskrena, odprta za vsak pogovor. Tudi ona je študirala, sicer v njihovem glavnem mestu, a jezik ni predstavljal ovire.

Ko me je opozorila na zanositev, sem zastrigla z ušesi. Moj dragi je bil tik pred diplomo, nisem videla kakšnih ovir, četudi bi.

Njeno pojasnjevanje me je potolklo. Razija mi je pojasnila, da o vsem v tej družini odloča praded, da je tudi Mehmetov oče le njegov »otrok", ki mora ubogati.

Do mene so bili tolerantni, ker razumejo, da imamo Slovenci drugačne navade. Če bi mislili, da gre med nama z Mehmetom za resno zvezo, bi bilo vse skupaj popolnoma drugače.

Nisem pokazala kako me je prizadela. Avtomatično sem ji pokimala, da razumem.

Vseeno sem komaj čakala, da nadaljujeva pot, njihova ogromna lepa hiša mi ni bila več blizu. A sreča, ki sem jo ob prihodu nosila v srcu, je izpuhtela…

Ko sva se poslovila in nadaljevala pot v Budvo, se mi je oddahnilo. Strah, ki mi je tičal v kosteh, je počasi, a res zelo počasi, izpuhtel…

Dopust v Budvi je bil enkraten, nepozaben.

Edini takšen dopust v mojem življenju.

Veliko sva se potepala, plavala in se ljubila. Pogovora z Razijo mu nisem omenjala. Po tihem sem pričakovala, da me bo zasnubil, on pa mi je kupoval oblekce, copatke, uhane, koralde… o prstanu pa ni bilo ne duha in sluha.

»Morda pa čaka na podelitev diplome?« se mi je podilo po glavi.

Ko sva se vrnila v Ljubljano, se med nama še vedno ni nič spremenilo.

Potem pa sem čisto slučajno ugotovila, da je uničil film in vse fotografije z najinega dopusta. Čisto me je dotolklo. Zakaj, zakaj, zakaj, sem se spraševala. Odgovora nisem našla.

Ko sva se sprehajala po najinem parku, tam, kjer sva se prvič poljubila, sem ga vprašala: «Kdaj se bova poročila?«

Zamujala mi je menstruacija, nisem vedela ali zaradi potovanja, zaradi vseh doživetij. Niti pomislila nisem, da otroka, če bi bil res že spočet, ne bi mogla roditi. Čas pa je tudi že bil, da neham lagati staršema.

Njegov odgovor me je čisto potrl. Moje sanje je razbil na tisoč delčkov, ki so se v trenutku razblinili. Počutila sem se, kot da so z njimi izginili tudi lepi trenutki, ki sem jih imela z Mehmetom.

Povedal je, da gre po diplomi domov, da so mu starši izbrali ženo, čez dve leti pa bo nadaljeval študij na podiplomski stopnji v Istanbulu.

Ko sva se vračala, sem bila tiho. Vse me je bolelo. A nisem mogla jokati. Takrat še ne.

»Če želiš otroka, ga imej. Moja družina bo skrbela zanj, v tem ne vidim nobenih težav. Če bo fantek pa sploh!«

Še zmeraj sem molčala.

»S časom se lahko tudi midva poročiva, a po naših običajih. Če bo, seveda, v najino poroko pristala moja prva žena….«

Preden sva se razšla, sem v sebi zmogla najti toliko moči, da sem ga tiho vprašala: «Pa si me imel vsaj malo rad?«

»Še zmeraj te imam!«, mi je odgovoril.

»Žal pa moja čustva niso povezana z željami in pričakovanji družine, ki ji pripadam.«

Prosila sem ga, da se ne srečujeva več. In res se nisva, čeprav sta bila najina študentska bloka zelo blizu.

Tudi nosečnost, sem, žal, prekinila. Ko se spominjam tistih mučnih trenutkov, ko sem z razkrečenimi nogami legla na tisto mizo v operacijski sobi, v sebi nisem čutila nobenega obžalovanja. Danes?

Otrok nimam, tudi poročila se nisem.

V življenju sem imela veliko moških, a še preden bi kdo od njih prišel na dan s kakšno neumnostjo o poroki, sem zvezo nemudoma prekinila.

Leta in desetletja so mimogrede spolzela mimo mene. Danes sem priznana strokovnjakinja na svojem področju in po svoje zelo zadovoljna.

Ljudje me imajo radi, obračajo se k meni po pomoč, njihovi otroci so moji otroci.

Mehmeta sem videla še dvakrat.

Prvič, ko me je obiskal po dveh letih v Ljubljani.

Takrat mi je pokazal fotografijo hčerkice. Izročila sem mu dragocen prstan, ki sem ga kupila za »najino zaroko«.

»Naj ga pa ona ima!« sem mu rekla.

Bil je ganjen, prijeten, prijateljski, žal sva oba vedela, da je najin čas nepreklicno minil.

Drugič sva se srečala v Istanbulu, kamor sem potovala s Kompasom.

Skupaj sva preživela tri nepopisno lepe dneve.

Hvala Bogu, da sem ob slovesu dojela, da je bilo to največ, kar sem od njega še lahko dobila.

Starša sta vse do zadnjega dne globoko obžalovala, da nimam otrok.

Morda sem se jima zdela ''čudna'', morda sta celo mislila, da me moški ne privlačijo? Ne vem.

Takrat so bile te reči še tabu tema in se o njih nismo pogovarjali.

Čudne so naše poti..

Še dobro, da drug za drugega ne vemo, zakaj se te poti ''vijugajo'' drugače, kot se zdi, da bi se morale…