POT V ŽIVLJENJE

 

 

Polona se je preselila v Škofjo Loko že pred davnimi leti. Mlada leta je preživljala v krajih, kjer se je rodil France Bevk. Kot otrok ga je tudi poznala in zelo občudovala. Če se je le mogla izmuzniti strogemu materinemu pogledu, je po šoli zavila v knjižnico in si izposodila kakšno njegovo knjigo. Nekatere je prebrala večkrat. Posamezne odlomke je znala na pamet. Pri tem je sanjarila, da bo nekoč, ko bo velika, tudi sama pisateljica. 

“Imela  sem bujno fantazijo.  Iz šole grede sem se včasih usedla na parobek in v glavi so se mi pletle mogoče in nemogoče zgodbe.

“Bila sem nezakonska.  Ljudje so govorili, da je bil moj oče neki kmet z vasi, toda mati mi njegovega imena vse do smrti ni izdala. Tolikokrat sem jo prosila, pa ni nič pomagalo. Že zelo zgodaj sem občutila, da moške sovraži. To čustvo je prenašala tudi name. Kadar je le mogla, me je svarila pred njimi. Kako da so pokvarjeni, kako znajo izkoriščati, voditi za nos.  Niti mi ni pustila, da bi se kot otrok družila s pobalini , s katerimi smo imeli skupno pot iz doline gor v reber.

Če me je videla z njimi, me je potem sigurno našeškala. Ali pa sem morala klečati v kotu na polenu. “

Polonina mama je bila dolgo dekla po kmetijah.

“Moje uho je prestreglo marsikatero govorico. Po vasi so se širile različne čenče.

Vedela sem, da imajo mojo mamo za čudaško. Mnogi so se ji tudi izogibali, saj so njeno sovraštvo izkusili tudi na lastni koži. Pa sploh niso vedeli, zakaj.

“Moja mladost je bila strašna. Na eni strani je v meni vse vrelo: rada bi pela, plesala, pripovedovala zgodbe, se smejala, na drugi strani pa sem vsakič naletela na odpor, na molk in stroge prepovedi.   Nič nisem smela.  Vse radosti tega sveta so bile po maminem mnenju le past za naivne. Na svoj nenavadni način je skrbela zame in me poskušala obvarovati razočaranj in  težav.“

Polona je bila v šoli odličnjakinja. V njenem spričevalu so bile same petice. Zelo si je želela, da bi nadaljevala šolanje na gimnaziji. Sanjala je o Gorici, da ji ne bi bilo treba ostati doma.

Toda mama je bila neizprosna. Nikamor ne greš, ji je rekla, ko jo je lepo prosila. Polona je pred njo padla na kolena, vzdignila roke in moledovala. Ni je ganila. Ostala boš pri meni, da bom pazila nate, ji je odgovarjala mama. Polona je mislila, da bo od žalosti umrla. Poskušali tudi učitelji, toda brez uspeha. Mama se ni pustila premakniti niti za milimeter. Ravnatelj se je osebno zavzel, da bi Poloni uredil visoko štipendijo, toda mama mu je rekla, da ga bo tožila, če se bo vmešaval.

“Tako sem  ostala doma. Jezna in razočarana. V mojem srcu je bilo toliko sovraštva do nje, da bi jo bila sposobna ubiti, Če bi bila le za spoznanje drugačna…

  Še naprej sva živeli skupaj, toda v povsem različnih svetovih. Nič naju ni družilo. Še kako sem se zavedala, da mi je uničila sanje.  Vsakič, ko sem jo videla, sem ji to po tihem očitala. Po drugi strani pa sem bila še otročja. Nisem bila sposobna ukrepati na lastno pest.«

Polona se je zaposlila kot navadna delavka. Zjutraj je odhajala v službo, se ob dveh vračala. Popoldneve je preživljala na travniku ali njivi. Z mamo sta imeli nekaj zemlje in eno kravo, tako da je bilo za dve ženski dela zmeraj dovolj.

“Minilo je leto, dve. Šele tam pri sedemnajstih se mi je zdelo, da tudi na zunaj nisem bila več videti kot otrok. Moški so začeli žvižgati za mano, fantje so me nagovarjali, da bi šla z njimi v dolino na ples, ženske pa so postajale ljubosumen tudi name, če se jim je zdelo , da se s kom, ki je bil všeč njim, predolgo pogovarjam.

Žvižganje je prišlo tudi do maminih ušes. Spet je bil  ogenj v strehi. Žal, žal je odkrila pesmi, ki sem jih naskrivaj pisala.

Čisto je znorela, ko je brala besede o ljubezni, predaji in pripadnosti moškemu.  

Počili sva se kot še nikoli doslej. Zabrusila sem ji v obraz, da jo sovražim, da jo imam dosti, da ...grem stran od nje. 

Še danes jo vidim, kako je nema, zasopla in z grozo v očeh obstala pred menoj. Gledali sva se, kot dva divja psa. Samo malo je bilo treba, pa bi si skočili v lase in se stepli. Potem se je umaknila korak nazaj, sklonila glavo in se umaknila v hišo.

Polona je ihtavo odhitela v svojo sobo in začela pripravljati kovček. Ni vedela, kam bo šla, vedela je le, da v tej hiši ne more ostati niti sekunde.  

“Imela sem malo stvari, ki bi jih bilo vredno vzeti s seboj. Nekaj perila in seveda knjige, zapiski in dnevnik. Vse to sem stlačila  brez repa in glave  kovček, se preoblekla in  stekla po stopnicah. Mame ni bilo nikjer.

Že prav, če tako hočeš, sem si govorila in odprla vhodna vrata. Tedaj pa je nekje v hiši nekaj zaropotalo.

“Mamo je kap.  Našla sem jo, negibno in vso belo, z odprtimi  očmi. Niti se ne spomnim, kako so jo odpeljali v bolnišnico, kako sem zaklenila hišo, v grmovju poiskala kovček in odšla za njimi. V meni se je vse zrušilo, umrlo, grozen občutek krivde se mi je naselil v srce. Mislila sem, da me bo zadušilo od hudega. Gledala sem v tla, ker sem verjela, da mi na obrazu piše, kako sem pognala mamo v smrt. Ja,  to sem si govorila.  Kriva si, Polona, večno boš nosila v sebi pečat morilke! “

“Mama se je po kapi opomogla, saj je že po nekaj dneh kazalo, da ne bo imela nobenih bistvenih posledic. Hvala Bogu, da se ni spominjala, kaj se je zgodilo. Nenehno me je hotela imeti pri sebi. Če bi bilo po njenem, bi ji morala nositi hrano od doma, ker s tisto v bolnišnici, ni bila zadovoljna.

Potem se je mama vrnila domov. Prosila me je, naj se preselim k njej v spalnico, ker jo je strah, če je sama.

Pa sem se.

Kupili sva televizijo na obroke. Hvaležna mi je bila zanjo. Potem je ure in ure sedela pred njo in gledala vse, tudi reklame.

Leta so tekla, mama je bila iz dneva v dan bolj odsotna, slabotna.

Stara sem bila dvainpetdeset let, ko je umrla. Z vsem spoštovanjem sem jo pokopala. Iz prihrankov, ki jih je imela, sem ji kupila ličen spomenik.

Dala sem oglas v časopis, da prodajam domačijo in tri parcele. Dobila sem dovolj, da sem se lahko preselila v Šk. Loko.
Nisem imela enega samega dne delovne dobe. Nič. Našla sem si službo snažilke v osnovni šoli. Ob koncu službe se nisem vračala domov, temveč v knjižnico. Tam sem sedela ure in ure in se učila. Domov sem prinašala pesniške zbirke, knjige slovenskih avtorjev.

Pri šestdesetih sem si kupila prvi računalnik. Na Facebooku sem si našla veliko prijateljev. Na videz se mi zdi, da imam vse, pa ni res. Žal si ne morem vrniti dobrih petdeset let, ko nisem živela, le vegetirala zaradi maminega strahu, da me bo kakšen moški onesrečil.

Odpustila sem ji. Saj ni vedela, kaj počne.

Ko sem si rekla, mama oprostim ti, mi je padel kamen s srca.