Covid - dnevnik neke stare mame

 

 

15. marec 2020, PRVI DAN KARANTENE

Vsako jutro, že zarana, ko vstanem in prebiram družabna omrežja in elektronske medije, boleče spoznavam, kakšen gromozanski prepad zija med tistim, kar se dogaja v realnem življenju in tem, kar vedno več Slovencev ''živi'' v virtualnem svetu.

Nekaterim je čisto vseeno za strah, ki ga s seboj prinaša skrivnostni virus. Še norčujejo se na njegov račun! Je krivo pomanjkanje zdrave kmečke pameti? Vsakdanje, zelo življenjske logike? So krivi ''mehurčki'', v katerih životarimo in se ne znamo več ne prizemljiti ne odpreti oči? Je kriva ošabnost, oholost, občutek, da nam - mogočnežem, tudi apokaliptičen virus ne pride do živega?

Še pred dvajsetimi leti so se predniki veliko družili, se pogovarjali in si izmenjavali mnenja. V primerjavi z ''danes'' so pristne medčloveške odnose vzdrževali in ohranjali sebi in bližnjim v veselje. Se še spomnite, kdaj ste nazadnje zaplesali, se družili pozno v večer, prepevali pesmi, si pripovedovali smešnice in anekdote?

Danes je vse drugače. Ljudje so prepuščeni sami sebi. Zdrava kmečka pamet je že malodane izginila. Komu verjeti? Tistemu, ki reče, da je corona virus nepomembna težavica ali onim, ki so prepričani, da podoben Damoklejev meč še ni visel nad našimi glavami.

''Kaj bo z nami, če zbolimo, saj smo starejši, betežni, brez moči?'' zaskrbljeno zmajujejo z glavami. Marsikoga tudi boli srce, ko posluša domačo razposajeno mladino, ki ji za virus ni čisto nič mar. Za povrh še trdijo:''Mladih tako in tako ne napada!'' Brez razmisleka se še naprej objemajo, družijo po lokalih in vihravih zabavah, kjer se med reflektorji, glasno glasbo in hektolitri pijače res pozabi na vse tegobe tega sveta.

Precej nelagodja so med ljudmi vzbudila vprašanja, je hrana, ki je uvožena iz Italije, sploh varna. Se virus prenaša po zraku in koliko časa potrebuje za pot? Kaj, če so okuženi bližnji, pa zato sploh še ne vemo? Mnoge so potrle tudi različne prepovedi dogodkov: od kegljanja, do izleta v neznano, plavanja v bližnjem bazenu, literarnih večerov v knjižnici. Marsikdo, ki si je pred jedjo še včeraj malomarno obrisal dlani ob hlače, jih danes temeljito umiva pod tekočo toplo vodo. Strah se je kljub pomirjajočim besedam stroke in politikov dodobra zalezel v kosti.

Ko se srečujem z ljudmi na peš poteh, v trgovini, ko se slišimo po telefonu, hitimo drug mimo drugega. Zgodi celo zgodi, da smo v neki tihi, malodane nevidni zadregi, ko odmikamo glavo zdaj na levo zdaj na desno v neizgovorljivi želji, da bi se ne nalezli hude bolezni. Miza, za katero so se soseda Mica in njena druščina zbirali ob kavi, pa že več dni zapored sameva.

Kmečke žene so prestavile več tečajev, Anka in njene bralke v bralnem krožku so se prav tako odločile, da se nekaj časa ne srečujejo. Marinki nosijo hrano iz bližnjega doma za starejše. Se bo okužila z njo ali ne?

Mira je ponovno zapolnila prostorno shrambo z živežem. Skrbi jo, ker je mladim, ki živijo v isti hiši, čisto vseeno. ''V hladilniku imajo komaj kaj hrane, če bo do česa prišlo, bodo lačni?!'' se jezi.

Antonio in Janja sta se lani, konec oktobra, spoznala na internetu. Za bližnje velikonočne praznike sta načrtovala potovanje do Estonije, a sta se namesto tega raje odločila, da se nekaj časa ne videvata. ''Če bom sploh ostal živ,'' je žalostno dodal Antonio, ki dela kot medicinski brat v eni od prenatrpanih italijanskih bolnišnic.

Maja je noseča. Rodila bo konec maja. Njen fant je zaposlen v enem od večjih blagovnih centrov v Ljubljani. Sporazumno sta za nekaj tednov prekinila osebne stike. Nerojeni otrok jima je na prvem mestu.

Lučkin oče je težak sladkorni bolnik, pa ima komaj dobrih petdeset let. Vsako jutro, ko pride ponj rešilni avto, da ga odpelje na dializo, se z ženo poslavljata, kot da se zadnjič vidita.

Evgen je, sicer s težkim srcem, vzel k sebi svojo precej naporno mamo. Ker je živela sama in bila zadnje dni tarča različnih prodajalcev ''bio zdravil'', ki menda ščiti pred corona virusom, mu drugega sploh ni preostalo.

''Kako je z objemi med babico in vnuki? So dovoljeni ali prepovedani? Ali lahko grem z možem skupaj pod tuš? V savno? Se virus prenaša med spolnimi odnosi? Ali se bolezni nalezemo preko hišnih ljubljenčkov? Je regrat, ki vabi s travnikov varen za nabiranje? Naj se poštarju, ki prinese priporočeno pismo, izognem? Ga sprejmem z masko in rokavicami? Kaj, če je malo prej držal v roki kakšen okužen paket iz Kitajske?

Starejše ljudi je najbolj prizadelo, da jim ta mladi ne dovolijo, da bi obiskovali nedeljske maše. ''Kar ne smemo več v Cerkev, se nam zdi, da je konec sveta blizu!'' so se pridušali nekateri vneti verniki.

Italija je v karanteni, verjetno bo pojutrišnjem tudi Slovenija. Življenje na zemeljski obli se je upočasnilo. Ljudje pa se bojijo, da nikoli več ne bo tako, kot je še včeraj bilo.

 

16. marec 2020, DRUGI DAN KARANTENE

 

Kranjski policisti so danes ponoči obravnavali prijavo o pogrešani mladoletni osebi, ki je po prepiru odšla od doma. Osebo so izsledili in jo predali staršem. Ob tem primeru pa Policijska uprava Kranj opozarja, da več, ko bomo skupaj doma, več bo priložnosti za spore.

Glede na to, da življenje posameznikov in tudi družin precej dobro poznam, se bojim, da se marsikje postavljeni pred hudo preizkušnjo. Do corona virusa je bilo tako, da so se mnoge družine komaj kaj videle. Ob vikendih pa, namesto da bi bili z otroki, so raje povabili prijatelje, ki živijo podobne odtujenosti.

Virus pa jih je prisilil, da se družijo. 24 ur na dan. Negativna čustva, ki so ponekod tlela pod površjem, vrejo na dan. Otroci v blokih in stolpnicah težko zdržijo med štirimi stenami.
Upam, da bo zdrava pamet pravočasno pritisnila na zavoro! Policija vedno pogosteje posreduje. Nasilja je vedno več. Pa se obdobje corona-virusa šele začenja….

Danes sem malo bolj pozna s pisanjem, a ne zaradi lenobe, temveč zato, ker sva se skoraj tri ure pogovarjali z Veroniko. V zelo težkem položaju je. Je zasebna glasbena učiteljica, ima osem mesecev starega dojenčka, živi pa pri fantu, v njegovem stanovanju. Včeraj jo je postavil pred zid: vrni se domov, našel sem drugo. Ni mogla verjeti, saj sta še v nedeljo imela spolne odnose. In to precej živahne.

Veronika bo lahko šla nazaj domov- tam jo čakajo z odprtimi rokami! A bo izgubila svoje učence, saj bo od zdaj od njih oddaljena več kot 150 km.

Tisočkrat se je vprašala, kako to, da ni opazila, da mu ni več mar zanjo. Ko mu je omenila, kaj bo z otrokom, je skomignil z rameni., češ da mu je šel tako in tako na živce, ker zaradi njega pogosto ni mogel ponoči spati.

Upam, da je bila Veronika po tem, ko sva ugasnili Skype, vsaj malo potolažena.

Sicer pa je dan – če odmislim izolacijo- prekrasen. Menda je na soncu več kot 20 ' C!

Podobno mila zima je bila- po pripovedovanju sogovornice Rezi, leta 1948. Menda so januarja namerili okoli 20 ' C. Zanesem se na njen spomin, da je bilo res tako.

Mali (vnuk) je nor na knjige, trenutno požira serijo Lov na pošasti. Pa mu je zmanjkalo čtiva. Katastrofa, pravi.

Trenutno sedi na balkonu in brenka na kitaro. ''Katarina Barbara, kako si domek varvala….'' že kar dobro zaigra.

Menda bodo v Ljubljani začeli deliti obroke otrokom iz socialno ogroženih družin. Predlagam, da povabijo tudi otroke iz družin, kjer se staršem niti približno ne sanja o kuhanju. Veste, koliko je takšnih?!

Pri nas smo danes (spet) jedli regrat z ocvirki. Zraven sem naredila krompirjeve polpete, ki pa so ''dozoreli'' v pečici. Če bi jih ocvrla, kot zahteva recept, bi bilo zraven preveč maščobo. Tudi drobnjakovi štrukeljčki v juhi so bili odlični!

Skozi odprta vrata na teraso se slišijo vnuki: Julia nekaj komandira, Jakob z jokom protestira. Ajda riše. Na prvi pogled je vse tako, kot da se 20 in več kilometrov stran ne bi bile hude borbe z boleznijo.

Žiri so še zmeraj brez odkritih bolnikov s corona virusom. Da bi le bilo še dolgo tako!

 

20. marec 2020, ŠESTI DAN KARANTENE

Nekaj dni sem kar preskočila, ker se mi je zgodilo nekaj sila lepega: enostavno mi je zmanjkalo časa, da bi pisala v dnevnik! Kar naenkrat sem ''videla'' toliko stvari, ki bi jih bilo fajn početi, da sem z veseljem zavihala rokave!

Je pa nekaj res. Kup nezlikanega perila vztrajno raste. Hodim mimo in se čudim: mar se res tolikokrat preoblečem? Imam res preveč stvari v omari, da teh- na kupu, sploh ne pogrešam? Tolaži me misel, da že lep čas nihče ne vstopa v hišo in da mi ni treba biti mar zato, kaj ''bodo pa ljudje rekli'', ker sem, tako kaže, zelo zanikrna gospodinja. No, lepa reč: kup se mi je prejle neslavno podrl. Nesramnež.

Je pa zato – po drugi strani – čistoča na višku. Kako so včasih rekli:''Ima zbiksano, da bi lahko jedli z golih tal.'' Nekaj podobnega. 

Vnuk Mali se je sprevrgel v strastnega knjigožera. Ker mu je zmanjkalo knjig iz serije LOV NA POŠASTI, bere nekaj za ''vmes'' ter čaka, da bo nova pošiljka teh knjig kmalu prispela na naš naslov.

Ugotavljam, da je hči Tanja odlična učiteljica. Po mojem je zgrešila poklic. Ko ji to rečem, haha, se razjezi, imam srečo, da govoriva preko Messengerja.

Včeraj sem, med drugim, iskala v zapiskih zgodbe o solidarnosti. Ta je bila med predniki pogosto zelo prisotna. Najlepša se mi je zdela zgodba o nekem fantu, ki ga je dekle pustilo in izbralo drugega. Bil je zelo prizadet in globoko razočaran, saj jo je imel neizmerno rad. Potem pa se je- po spletu naključij- zgodilo, da je bilo to dekle v trenutku, ko je dobilo popadke, samo doma. Čisto samo. Njen nekdanji, zavrženi fant, ki je prevzel po očetu ''specializacijo'' za ''porode'' pri domačih živalih, se je ravno vračal proti domu od bližnjega soseda, kjer je pomagal na svet žrebičku. Ko je zaslišal krike, je brez razmisleka stekel na pomoč. S seboj je vzel še sosedo, da mu je pogrela vodo, on pa je po najboljših močeh potolažil prestrašeno dekle in ji pomagal, da je rodila. Niti za trenutek ni pomislil, da bi se ji – konec koncev- lahko maščeval že s tem, da bi šel mimo, morda celo vesel, da se je dekle znašlo v stiski. Rešitelj se ni nikoli poročil, a dekle se je še v pozni starosti s solzami v očeh spominjalo nanj.

Včeraj sem veliko razmišljala o politično obarvanih nasprotovanjih, ki jih kljub težki situaciji, v kateri smo se znašli, ni manj, temveč vedno več. Zdi se mi, da je na preizkušnji tako naša človečnost kot tudi kriza vrednot. Desetletja skrbno negovanega sovraštva tudi v kriznih časih rojevajo bogate sadove. Boleče spoznavam, kaj pomenijo ljudski reki ''preko trupel'', ''pa kaj potem, če sosedu krava crkne''. Pa je Facebook še strpen, Twitter je iz dneva v dan bolj ''mesarsko klanje''.

 

Meni osebno je življenje zelo pomembno. Vem tudi, da se je treba prilagajati, da je treba spoštovati ukrepe, da je treba storiti marsikaj tudi zoprnega, da le ostanemo živi. Na srečo ne poznam jamranja, zato tudi ne razumem, zakaj jih je okoli mene toliko, ki že po nekaj dneh iščejo pomoč psihoterapevtov. No, možno je tudi, da jih k temu iskanju spodbujajo tudi oni. Ne vem.

 

Vesela sem vsakega, ki – podobno kot jaz- meni, da se da tudi brez letanja po trgovskih centrih preživeti. Je pa težko, priznam. Zlasti še, če te v denarnici tišči vsak evro, ki bi ga z velikim veseljem zapravil za ničevosti.

Poskušam biti optimist. Kljub nerodnostim, ki smo jim pri novi vladi priča, so ustrezne službe oskrbeli z najnujnejšimi maskami. Ne smemo pozabiti, da nam jih je Šarec pustil malo več kot  le 1.700. Pa pozabil jih je plačati 11.3. V EU.  Zato smo se zanje obrisali pod nosom.

Ne smemo pa tudi pozabiti, da so danes, ko se vedno glasneje kriči o ''nesposobnosti te vlade'', najglasnejši tisti, ki so se še pred tednom dni norčevali iz mene, češ, tako brihtna pa tako butasto panična. Nikoli ne pozabim.

Me pa strašno veseli, da tisti, ki nekaj znajo in so sposobni svoje znanje tudi ''unovčiti'' v skupno dobro, zavihali rokave. Tako je Združenje za elektro in elektronsko industrijo in SRIP Tovarne prihodnosti začela zbirati slovenska podjetja, ki bi sodelovala pri razvoju in izdelavi respiratorja oziroma ventilatorja za mehansko predihavanje. Tako se rojeva slovenski respirator, najpomembnejša naprava pri covid-19. Bravo!

Na drugi strani pa je na socialnih omrežjih kup nekoristnih gofljačev, jamrovcev, hujskačev, zdraharjev, vojnih dobičkarjev, politikantov, ki ne počnejo drugega, razen da se praskajo, se ve, kje  - in ščuvajo.

Čisto vseeno jim je, četudi bodo trupla, da bodo le spet pri koritu.

Iz vsega srca vam želim, da se zaposlite- ne le fizično tudi umsko.
In ne jamrajte, ker je nekomu verjetno še huje, kot je vam.

Lahko me pa tudi pokličete, pa bomo kakšno razdrli in se malo nasmejali.

 

 

21. marec 2020, SEDMI DAN KARANTENE

 

Boštjan M. Zupančič je twitnil, da je značilnost vsake krize - POLARIZACIJA.

Pametni/neumni, pošteni/pokvarjeni, učinkoviti/neučinkoviti, odločni/omahljivi, velikopotezni/zavrti,

pogumni/prestrašeni, empatični/surovi, dosledni/nedosledni itd. Kriza rojeva tudi velike osebnosti, dosedanje ''velike osebnosti'', ki to niso bile, pa za vse večne čase zvrne v pozabo.

*

Zame, ker so mi pač pomembne človeške usode in zgodbe, je v teh ključnih dneh polno dela. Po eni strani je vedno več takšnih, ki se želijo pogovarjati, po drugi strani pa spoznavam, da na splošno premalo poznamo življenje prednikov. Še živeči rodovi marsikje in marsikdaj nimajo pojma niti o tem, kako so živeli stari starši. Na FB sem predlagala, da bi si vsak posvojil nekaj starejših, pa invalidov, bolnikov…ki so doma sami in v teh težkih trenutkih nimajo nikogar, ki bi jih obiskoval. Telefonski klic pa bi jim dodobra popestril dan.

''Kaj pa naj se pogovarjamo z njimi?'' so me spraševali. Žalostno, a resnično. Pogosto zadošča, da ljudem v stiski zgolj prisluhnemo.

 

22.marec 2020, OSMI DAN KARANTENE

Danes je Janez Jereb objavil v Pismih bralcev v Gorenjskem Glasu zapis o epidemijah na Žirovskem. Od srca mu hvala zanj! Marsikatera zgodba iz mojih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače je dobila piko na i!

Začel je s prvo svetovno vojno, ko je več kot 150 fantov umrlo na frontah. 49 mož je pustilo doma vdove in 250 sirot!

22.10. 1918 je začela kositi tako imenovana ''Španska gripa''. V letu in pol je umrlo 29 ljudi.

Hudič je imel mlade še naprej: pojavile so se črne koze. Umrlo je 17 oseb.

A najhujše je šele prihajalo: krvava griža!

V letu 1920 je v samo dveh mesecih v Žireh umrlo kar 58 ljudi! Spominjam se, da so mi starejši pripovedovali, da je bilo včasih tudi po deset pogrebov na dan.

EPIDEMIJE SO SAMO V NAŠEM KRAJU V ZADNJEM STOLETJU POBRALE ZA ENO GENERACIJO PREBIVALCEV!

In če tej grozljivi številki dodam še smrti pri porodih, ''nepojasnjene'' smrti novorojenčkov, jetiko, vodenico, nasilje…potem si lahko predstavljamo, kako težko je bilo življenje že v času, o katerem bi- če bi pravočasno prisluhnili starejšim, vedeli veliko več, kot vemo danes!

Vzemite v roke- za iztočnico - vse tri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Morda se boste, potem ko preberete zgodbe, lažje lotili družinskih. Časa imate več kot dovolj! Naj bo ta čas porabljen tako, kot je treba!

 

 

23. marec 2020, DEVETI DAN

Mnogi so se že zarana prebudili zaradi potresa, ki je sicer še najbolj prizadel Zagreb, čutili pa smo ga tudi v Sloveniji. Ponoči sem se, pa ne vem, zakaj, večkrat prebudila. Morda zaradi nič kaj prijetnih sanj, ki so bile kot nočna mora?

Strah, kaj bo, če nas bodo doletele tudi italijanske razmere, je, žal, nenehno prisoten. Iz vsega srca sem hvaležna vsem tistim, ki se trudijo, da bi omilili situacijo, v kateri smo se znašli.

Po zajtrku (nisem se še naveličala ovsenih kosmičev v kombinaciji s sadjem) pokličem Ljerko, mojo 97-letno prijateljico. Ni ji hudega, pravi. Uživa življenje in se veseli vsakega jutra, ko lahko vstane, pomiga s prsti, se obleče ter se potem usede k svojim knjigam ter h kartam, ki jih igrata z Natalijo.

Včeraj sem malo bolj sistematično iskala zgodbe o strahu. Tudi naši predniki so ga neštetokrat občutili. Še več: po težkih izkušnjah se jim je tako močno zasidral v kosti, da se ga mnogi niso znebili do svojega lastnega dne.

Tudi jaz sem med njimi. Kar mi je pred 22 leti umrl sin, me je strah. Nerazumljivo strah bolezni. S tem strahom bom, kot kaže, živela do sodnega dne in ker sem se sprijaznila, je precej lažje.

Veliko žensk je bilo nekoč najbolj strah, da bi umrle na porodu. Strah pa je ženske povezal med seboj: sovaščanke so zmeraj poskrbele za sirote, če kakšna od njih poroda ni preživela.

Ker so živeli skromno in v pomanjkanju, jih je bilo strah toče, poplav, ognja, saj so vedeli, da bodo lačni, če bo narava pokazala zobe.

Strah jih je bilo tudi hudobije in privoščljivosti. Žal tudi predniki niso bili ''cepljeni'' proti človeški zlobi. Naredila je veliko zlega.

Še posebej jih je bilo strah pasjega ugriza. Smrti zaradi steklenine, ki so jo psi obilo prenašali, so bile strašljive.

Je pa zanimivo, da nekoč ob strahovih, ki marsikomu ne dajo spati niti dandanašnji, niso dobivali sivih las. Če kdo ni zmogel naporov na univerzi, so skomignili z rameni:''Bo šel pa delat!'' Če se ni poročil:''Bo pa za hlapca/deklo doma!'' Če ni bilo za kruh, bo pa turšno župo jedel.

Ne spomnim se, da bi se sogovornice žrle in živele v strahu, da bi jih mož zapustil zaradi kilograma več ali manj, zaradi prevelikih ali premajhnih prsi, zaradi žuljavih dlani ali odlomljenih nohtov. Pomembne so bile druge vrednote.

Zaradi povojnih pobojev je marsikatero družino do te mere zaznamoval strah, da so se še v zadnjih dnevih življenja bali povedati resnico o tistih, ki jim je pobil bližnje.

Podobno kot danes jih je bilo strah nasilnežev, zlasti tistih, ki so bili nasilni, tudi spolno, do otrok.

Trije najbolj znani slovenski pregovori o strahu:

·         Strah ima velike oči.

·         Kdor strah v glavi nosi, temu je vsaka senca pošast.

·         Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.

 

V težkih, kriznih situacijah, ki so prežete tudi s strahom, je dobro predvsem to, da postanejo vrednote ponovno pomembne. Ko se ponovno začnemo zavedati, kako majhni in nebogljeni smo, ko pride bolezen.

V mejnih situacijah spoznamo tudi bližnjega, saj v takšnih trenutkih odpadejo maske in sočloveka vidimo takšnega, kot je v resnici.

24. marec 2020, DESETI DAN

Vesela sem, ko zadnje čase vedno bolj ugotavljam, da nisem sadomazohist. Odločila sem se, da grozljivih prizorov, povezanih s corona-virusom enostavno ne gledam več. Na pamet sem se naučila, kakšni so znaki bolezni, kako se je treba zaščititi pred njo. Po internetu preletim le ključne podatke o dogajanju doma in v svetu. Vsak večer, ko preberem, da v naši občini ni še nobenega bolnega, se mi oddahne, istočasno pa sočustvujem z vsemi, ki so zboleli. Vem, da jim ni lahko. Med njimi so tudi takšni, ki jih osebno poznam. Strah, kaj bo, ko mine prvi teden bolezni in se virus preseli na pljuča, je grozljiv.

 ''Na skrivaj vzamem pomirjevalo- a ne apaurina, ker bolezen še poslabša- da se ne tresem kot šiba na vodi,'' je povedala Irma, ko sva včeraj govorili po telefonu. Iz dna srca je hvaležna osebju, če ne za drugega pa za bodrilno besedo, za nasmeh.

''Dokler nisi tukaj, v bolnišnici in so okoli tebe bolniki na aparatih, ne veš, kako dragoceno je zdravje,'' je še nadaljevala. Povedala sem ji, da me lahko pokliče kadarkoli- tudi ponoči, če se ji bo zdelo, da mora nekomu izkašljati svoje skrbi.

Prijetno me je presenetila novica, da se v vode, ki se pretakajo po kanalih v Benetkah, vrača življenje. Domačini so opazili celo ribe, ki živahno plavajo v vedno bolj čisti vodi. Ne narava- človek uničuje vse, česar se dotakne!

Nekaj povsem drugega se dogaja na Bledu. Domačini, ki že vrsto let opazujejo slabšanje stanje Blejskega jezera, je v teh dneh razburilo še večje cvetenje fitoplanktona kot običajno. K temu prispevata suša in enotedenska zapora dotoka Radovne zaradi menjave upravljavca. Človek je pa res en velik pacon, preveč ohol in ošaben, da bi mu bilo mar še za kaj drugega, kot za lastno rit. Ko bi se besede spremenile v dejanja, ko bi vzhičenosti, ki so plavale do neba, ko je postala Greta kraljica okoljske popularnosti, meso postale, bi bilo tudi Blejsko jezero že zdavnaj kristalno čisto.

Gofljači vseh vrst, ki ''bi spreminjali svet'', a le z besedami- z dejanji pa zlepa ne, mi gredo že od nekdaj pošteno na živce. Pa se bom na tem mestu zadržala in bom požrla pikrosti tudi na račun tistih, ki žirovske sprehajalne poti spreminjajo s pasjimi dreki v smetnjak. ''Moj pes lahko serje, kjer hoče, če boš pa gobec otresala, ga pripeljem še pred tvojo hišo,'' je včeraj siknil eden takšnih junakov-korenjakov, ko je kar na kolesu počakal, da se je njegova zverina otrebila v travi- zraven poti.

Spominjam se svoje mladosti. Spomladi, takoj, ko je skopnel sneg, so nas starši nagnali v gozd in na travnike ob njih, da smo pobirali suhe veje in jih nosili na kup. Pogled na zanemarjenosti, ki se danes nudijo očem, so strašljive. Kako bo kmet sploh lahko kosil s kosilnico, ko bo trava enkrat prerasla veje, ki se bodo skrile v njej?

Velikokrat sem že zapisala, da spoznamo pravi obraz sočloveka šele v stiski, takrat, ko odpadejo vse všečne in ponarejene maske. Samo takrat, nikoli prej. Zato je zadnje čase tudi znotraj družin veliko nepotrebnih konfliktov, saj smo skupaj 24ur/ dan. Tega pa nismo vajeni. Slaba volja, napetosti, nestrpnost, jeza, strah, nekontrolirani izbruhi besa so kot virus; ne da bi si tega želeli, se ga nalezejo vsi družinski člani. Žal najkrajšo potegnejo otroci, ki še ne morejo razumeti, kaj točno se dogaja. Vse, kar čutijo, je stiska, ki pa jo odrasli- preveč zaposleni sami s sabo- ne opazijo.

Obljubite, da boste vi, ki tole berete- drugačni?

Alenka Rebula piše:'' Tudi medijski svet je v Italiji postal precej drugačen. Tisti politiki, ki so živeli od podžiganja sovražnosti in kritik, nimajo prostora, ker to nikogar ne zanima, zato molčijo. Eden od najbolj objestnih italijanskih novinarjev je prisiljen v izolacijo in je daleč od televizije, potem ko je tam kraljeval dolga desetletja in ga ni bilo mogoče na noben način omejiti. Sicer vemo, da bodo okrevali in spet začeli z zdrahami, a pavza je vseeno lepo olajšanje.''

Medijska ''pavza'' tistih, ki se aktualni vladi nenehno zaganjajo v hrbet in jim mečejo polena pod noge, v Sloveniji, žal, zaenkrat še ni mogoče. Namesto da bi v teh težkih trenutkih pomagali, naredijo vse, da pri naivnih državljanih netijo odpor in sovražnost do tistih, ki so šli po kostanj v žerjavico. Kot da ti ne bi na pogorišču, ki ga je za seboj pustila prejšnja vlada, od 13. marca naprej poskušali storiti nemogoče!

Zunaj je lep in sončen dan. Zarana smo namerili – 2' C, a je vsaj nebo modro in sonce sije. Hvaležna sem za vsak drobec, ki pomaga, da se duša pomiri in se prebudi upanje, da bo enkrat bolje.

 

 

 

 

25. marec 2020, ENAJSTI DAN

Danes praznujejo mame svoj materinski dan. Verjetno bo to prvič, da praznik poteka brez prisrčnih objemov, brez stisk roke, brez dotikov. A toplino in ljubezen lahko izrazimo tudi na druge načine: recimo s pogovorom na daljavo!

 

Starejši imajo v teh dneh, ko se držijo bolj zase, veliko časa tudi za razmišljanje. Prepričana sem- iz dolgoletnih izkušenj- da vam bodo z veseljem pripovedovali o tem, kaj so v življenju doživeli. Dovolite jim, da se izpovejo, boste videli, kako vam bodo hvaležni.

 

Če se vam zdi, da bi vaše mame, tete ali babice želele prebirati zgodbe, ki so jih povedale druge ženske, jim posodite knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ob marsikateri zapisani usodi se bo utrnila kakšna nova- lastna zgodba!

 

Čas ''corona-virusa'' si bomo zapomnili tudi po tem, da se je planet Zemlja zaradi grozeče nevarnosti malodane ustavil. Težke razmere so nas – sreča v nesreči- primorale, da smo nehali hiteti, kot bi nam gorelo pod nogami, hvala Bogu.

 

Pravijo, da nam bližnji še nikoli niso bili tako blizu, kot so nam danes. Morda zato, ker se bojimo, da jih bomo izgubili? Kdo ve…

 

Po FB kroži zapis:''Vprašal sem deda, kako je lahko preživel mladost brez interneta, telefona in elektronike.''

Pa mi je odgovoril:''Veliko lažje kot vi, ki živite brez ljubezni, iskrenosti, zaupanja, vrednost in pristnih medsebojnih odnosov.''

 

Pridejo trenutki, ki nas streznijo in nas ponovno povežejo med seboj. Trenutki, ko se zavemo, kako pomemben je Človek, na katerega se lahko obrnemo, da nam pomaga in nam stoji ob strani.

 

Naj bo Materinski dan eden takšnih zelo nepozabnih.

Vse življenje sem bila med ljudmi in če komu, verjemite meni, ker vem, o čem govorim: lepa beseda in občutek bližine razveselita bolj kot zvezde, ki jih sklatimo z neba! Te prej ali slej ugasnejo, lepa beseda pa greje leta in leta!

 

27. marec 2020, 13. DAN KARANTENE

Dnevi tečejo med prsti kot blisk. Komaj se rodi jutro, že pade tema, in ko ura odbije osmo, sem po navadi že v postelji. Verjetno zaspim kmalu, se pa zato prebudim že okoli druge ure in takrat si ogledam kakšno epizodo izbrane nadaljevanke.

Že od nekdaj sem hodila spat ''s kurami'' in vstajal zelo zgodaj. Podobno počnem tudi danes, ko mi ne bi bilo treba. A je ''ura'' v meni premočna, da bi dovoljevala odmike!

Vesela sem, da mi je bilo dano, da se zlahka prilagajam. Nad strogo karanteno se zato ne pritožujem, saj vem, da ni le kakšna kaprica, temveč pomaga, da bomo z njeno pomočjo preživeli. Vprašanje- kako- trenutno sploh ni na mestu.

 

V dopoldanskem času se veliko pogovarjam po telefonu ali po Skypu. Ljudje so željni osebnega stika, klepeta, morda le par besed, ki jim popestrijo dan. Ugotavljam, da zelo dobro dene, če se malo pošalimo. Ali si pripovedujemo vice ali pa zabavne dogodivščine, ki smo jih doživeli sami, ali tisti, ki smo jih osebno poznali. Kolikšna doza smeha sledi je odvisno tudi od pripovedovalca. Jaz, na žalost, nisem ravno biser za takšne reči. Magda pa je. V času aktivnega življenja je bila učiteljica. Nekoč se je grdo prehladila in zato je morala tudi med poukom kdaj teči na stranišče. Zmeraj se ji je mudilo, ker se je bala, da bodo učenci v času daljše odsotnosti zganjali kraval, kar bi motilo tudi druge. Ko se je uredila, se ji je, ne da bi opazila, zadnji rob obleke zataknil za žabe. Učenci (4. razred) so se, seveda, začeli muzati, a nihče se ni upal reči, zakaj. Kmalu je zvonilo in odhitela je v zbornico, kjer jo je učiteljski zbor sprejel z gromkim krohotom. A Magda ne bi bila Magda: sezula si je čevlje in zlezla na eno od miz, ter zaplesala takrat zelo popularni kazačok. Nauk te zgodbice je preprost: v zgodovino spomina te osnovne šole se je zapisala po kazačoku in ne po tem, da je pol šole kratek čas občudovalo njeno golo zadnjico!

 

Vsako popoldne- ne glede na sneg in veter- grem na dvourni sprehod. Zavijem se v šal, tako da mi niti mraz niti virusi ne pridejo blizu. Narava je sicer v prebujanju, a se zdi, da je za trenutek otrpnila in čaka, da spet posije sonce. Če slučajno koga srečam, se na daleč pozdravimo, potem pa se drug drugemu izognemo v velikem loku. Narava je idealna tudi za razmišljanje. V glavi se pletejo ideje, novi izzivi. Včasih komaj čakam, da se vrnem domov, in jih zapišem.

 

Dvakrat tedensko pečem kruh, pospravljam ne več, ker imam drgnjenja za nekaj časa dovolj. Ko imam čas, prebiram različne zbornike, ki so mi jih poklonili v času literarnih večerov tu in tam. Trenutno sem pri preddvorskem. Zelo zanimivo branje! Najbolj so mi všeč zgodbe, kot je tista o rokovnjaču Francu Slugovicu. Kar nekaj mesecev zapora je odsedel zato, ker je iz trgovine odnesel celo ustrojeno kravjo kožo, 2 kosa podplatov in 28 kg sladkorja!

 

Ko me zagrabi, pišem novo knjigo, a v trenutkih, ko ''strast'' za nekaj časa mine, raziskujem. Za Nedelo sem nazadnje pisala o moški nečimrnosti. Škoda, da sem imela na voljo le 2400 znakov.

Namreč: tudi o moški nečimrnosti bi se dalo marsikaj napisati! Anica me je po objavi v Nedelu poklicala in mi zaupala zgodbo svojega moža. Z leti je postajal plešast in to je bilo zanj nekaj strašnega. Tistih nekaj las, ki so mu še ostali, je pustil rasti in si potem- preden je odšel od doma- več kot uro urejal pričesko, žal pa se mu ni dalo dopovedati, da si je z drobnimi prevarami plešavost le še bolj poudarjal!

Še v 70 -ih letih prejšnjega stoletja so mnogi moški prisegali, da jih daljši, lepo oblikovan noht na mezincu dela bolj seksapilne. Eden takšnih je bil tudi Evgen, ki se je celo postavil pred fotografa na način, da je desno roko držal v naročju, mezinec z daljšim nohtom pa mu je rahlo štrlel vstran. Da se je ''lepoto'' bolje videlo!

 

Toliko za danes. Želim vam, da bi si znali zapolniti dan z različnimi dejavnostmi, da se ne bi dolgočasili in razmišljali, kako hudo vam je!
Zdravi smo- in to je najbolj pomembno!

 

 

28. marec 2020, 14. DAN KARANTENE

Končno se je za nekaj stopinj otoplilo, čeprav veter še zmeraj zavija med hišami. A pogled na velikonočnice na vrtu, ki se pozibavajo v soncu, boža dušo. Proti poldnevu pa se nad hribi spustijo nekakšne meglice, zrak postane težak.

''Spet puščavski pesek?'' je zagodrnjal Najdražji. Ravno se je vrnil z nabiranja regrata, ki je v zadnjih 14 dneh glavni vir vitaminov za našo družino. Njegove besede so se izkazale za pravilne.

Poznavalci so vsem, ki imajo kakršnekoli težave z astmo in respiratornimi boleznimi nasploh, svetovali, naj se raje zadržujejo med štirimi stenami. Pod večer, ko nisem mogla več zdržati med štirimi stenami, sem si okoli ust zavila šal in jo mahnila na sprehod ob Sori. Kakšna sreča, da živim na koncu sveta, Bogu za hrbtom!

Nikjer ni bilo žive duše, domov pa sem - vsem priporočilom navkljub - prišla spočita in boljše volje. ''Samo še roji kobilic manjkajo, pa bo tudi ''vremenska'' katastrofa popolna,''sem pomislila, ko sem se zvečer spravila na kavč, pred televizijo.

Na enem od tv kanalov sem čisto slučajno odkrila nadaljevanko o mladem in starem inšpektorju Morsu. Prva epizoda mi ni bila preveč všeč, saj sem pri podobnem žanru navajena na veliko akcije in hitrih potez. Morse pa svoje primere rešuje zlagoma, počasi, preudarno, zajedljivo in cinično. Bolj kot samo reševanje kriminalističnih primerov me je pritegnil prikaz življenja iz sredine 20. stoletja, ki ga – glede na letnico lastnega rojstva 1952 - še zmeraj pomnim.

To obdobje ne poznam le iz lastnih izkušenj, poznam ga tudi iz pripovedovanj več kot 5000 sogovornikov. Kar pomnim, imam zelo rada ljudi. Bolj, kot so drugačni in nenavadni, bolj me privlačijo! Požirala sem zlasti zgodbe, ki so govorile o intimnem življenju prednikov.

Zelo domišljavo menim, da so redki Slovenci, ki bi intimo prednikov poznali bolje od mene. Če morda kdo od bralcev še ne pozna knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače- vzemite jih v roke! Zelo bom vesela! Odprl se vam bo svet, ki ste ga bolj malo ali skoraj nič poznali!

O ljubezenskih zgodbah, ki so se dogajale pred več desetletji, imamo namreč zelo romantične predstave. Mnenje o preteklosti pa si največkrat oblikujemo skozi lastne, sodobne izkušnje.

Zavita v odejo sedim na klopi, na terasi in pijem kapučino. Spominjam se gimnazijskih let. Po zaslugi profesorice Vere Bizjakove sem se zaljubila v Kajuhovo poezijo, ki sem jo znala, vsaj tisto - ljubezensko, skoraj vso na pamet. Od nje sem prvič slišala, da je izgubil življenje v ''čudnih'' okoliščinah. Ne pozabite- pisalo se je leto 1968!

Kot smrklja temu podatku nisem posvečala nobene pozornosti. Ostal pa je zabeležen v šolskem zvezku, tako kot še marsikaj drugega. Kajuha nam je profesorica orisala kot izjemno lepega moškega. Predstavljala sem si ga kot kakšnega Clarka Gabla iz filma V vrtincu, ki smo si ga prav tisto leto ogledali ali na TV ali v kinodvorani, ne spomnim se več.

Deklet se mu ni manjkalo. Prva ljubezen je bila Marija Medved, njej je posvetil pesem"Dekle, dekle moje'', izmenjala pa sta si tudi čudovita ljubezenska pisma. Kasneje se je navezal na Silvo Ponikvar, ''njena'' je prečudovita ljubezenska pesem ''Samo en cvet, en češnjev cvet''. Kajuhove zadnje pesmi pa je po nareku in spominu, s strojem na kolenih, natipkala Marta Paulin - Brina, še ena lepotica, ki je zaznamovala pesnikovo življenje.

Moja mama bi se pokrižala in rekla:''Boj se ga! Preveč leta s cveta na cvet!''

Žal pa so se ljubezni pogosto klavrno končale ( z nekaj redkimi izjemami). Ko je ljubimec izvedel, da ljubimka nosi pod srcem njegovega otroka, se je podrl svet. Še v poznih šestdesetih letih so moški nosečo ljubico pogosto zavrgli in se poročili svojemu ''stanu primerno''. Zaradi nezaželenih nosečnosti so ženske umirale med nedovoljenimi, mazaškimi splavi, velikokrat so se zatekle tudi v samomor. Biti nezakonska mati je bilo še v času moje mladosti – sramotno.

S Pijo, ki piše o ''velikih ljubeznih'' znanih in manj znanih prednikov diplomsko nalogo, sva danes po Skypu klepetali več kot dve uri. Zanimala jo je predvsem človeška plat nesrečni ljubezni predanih oseb.

Pripovedovala sem ji o tem, da so bile včasih tudi bivanjske razmere zelo drugačne. Stanovanja niso imela kopalnic, v njih ni bilo stranišč, pogosto ne tudi tekoče vode. O topli vodi, ki bi pritekla iz pip, so lahko le sanjali. Tam, kjer so takoj po drugi svetovni vojni kopalnice slučajno bile, so se kopali le ob sobotah. Spolne odnose so zato imeli v nedeljo zjutraj, preden so šli k maši.

Na ves glas se je zasmejala, ko je to slišala.

Omenila sem, da so bili okoli leta 1970 strašno moderni moher puloverji. Žal pa so se zelo hitro ''nalezli'' neprijetnega človekovega vonja. A na smrad, ki se je širil izpod pazduh, smo bili tako navajeni, da nas niti ni motil preveč.

Tudi nekatere učiteljice se niso redno umivale. Hudič je bil, če niso skrbele za čistočo v času menstruacije.

Pripovedovala sem ji zgodbo o enem od slikarjev. Še kot študent se je družil z Manico. Žal je oblast leta 1946 njeni družini pobrala vse imetje, morala je prekiniti študij in se zaposliti. Po tem udarcu, ki ga je Maničina mama zelo težko prenesla (dobila je živčni zlom), je slikar z njo pretrgal vsake stike. A človek obrača, Bog obrne, pravi pregovor.

Slikar, resda že precej v letih, se je spomnil na svojo nekdanjo ljubezen v poznih devetdesetih, ko se je dokončno skregal z družino, s svetom in sam s seboj. Pa bi se v Maničinem srcu, ki je štelo 69 pomladi, še našlo kaj usmiljenja do nekdanjega ljubimca, če se ta ne bi na glas ponorčeval iz njene šparovnosti: v dolgih letih, ko je družina v ''socializmu'' tolkla bitko z revščino, se je naučila skrajne varčnosti. Tako je tudi papir po opravljeni mali potrebi posušila na radiatorju, da je bil na voljo za ponovno uporabo. Gospod je vročo novico razbobnal med svojimi pivskimi bratci, nazadnje je opravljanje prišlo tudi do Maničinih ušes. Tega mu pa ni mogla odpustiti.

Nekatere druge zgodbe so bile bolj zabavne: recimo tista, o I.K., ki ni nosil spodnjega perila in je imel (zaradi neumivanja) tako trde hlače, da jih, ko si jih je slekel, ni odložil, ampak prislonil k steni. Zanimiva je štorija, ko je nek pohoten gospod nagnal ženo po njeno prijateljico kar sredi noči, ko se mu je zahotelo seksa, do zgodbe, ko je nek Evgen ves vojni čas preživel pri ljubici – na varnem, a se je po 1945 letu, ker je imel ustrezen priimek, na to dezerterstvo čisto ''pozabilo''....

Koliko je bilo ljubčkov, ki so bežali pred razjarjenimi možmi, ne bom nikoli točno vedela. Pa so mi bile te, slednje zgodbe najljubše. Morda zato, ker so bile tako sočne? Seveda so se vmes znašli vneti zagovorniki ljubljenja z dvema ženskama hkrati....temu načinu so v sredini 60 let rekli ''vozimo vlak''.

Žal, žal, se je med znanimi in pomembnimi zgodilo precej incestnih zgodb. Če so vse resnične, potem bi bil marsikateri ''ugled'' ''pomembnežev iz polpretekle zgodovine'' precej okrnjen.....Ljudski glas je ohranjal marsikaj.

Vesela sem, da se bodo njihove pestre usode znašle v Pijini diplomski nalogi.

A mi sedaj verjamete, da dnevi v moji karanteni minevajo strašno hitro? Nemogoče je, da bi mi bilo dolgčas! Nemogoče!

 

28. marec 2020- 14. DAN V KARANTENI

Edini problem, ki ga v času karantene imam, je, da se prebujam sredi noči. To se mi prej ni dogajalo. Vsaj ne pogosto.

Gledanje v zrak sredi noči mi ni čisto nič všeč, a kaj morem? Na izbiro imam dvoje: da sem tečna ali da se prilagodim. Še sreča, da sva se z Najdražjim že pred leti odločila za ločeni spalnici! Kakšen Božji dar je bila ta odločitev, spoznavam te dni. Z budnimi obdobji nikogar ne motim, le takrat, če grem slučajno na stranišče in prižgem luč, prebudim sosedovega psa, ki s svojim laježem verjetno vrže pokonci tudi sosede. Televizijski ekran pa v tem primeru igra vlogo nepogrešljivega družabnika.

V Žireh smo imeli že od nekdaj veliko skupin za rekreacijo. Tako za stare kot za mlade. Ena od teh, ki skrbi za zdrav duh v zdravem telesu v času kitajskega virusa, je Katja Rakušček. Vaje, ki so primerne za bolj intenzivno gibanje znotraj štirih sten, nam pošilja kar preko e-pošte.

Ugotavljam tudi, da imamo precej lokalnih pridelovalcev hrane. Mnogih nisem niti poznala! Sramota! Končno so se organizirali in ustvarili skupno internetno stran. Ne vem, zakaj tega niso storili že prej?!

Pri jutranjem kapučinu ugotavljam, da je novi koronavirus nadvse zahrbten. To dokazujejo tudi pričevanja obolelih. Andrej se je konec februarja okužil na večerji pri prijateljih v soboto zvečer, prve simptome je začutil v sredo. Začelo se je kot prehlad, malo so ga bolele mišice. Rahlim spremembam ni posvečal večje pozornosti.

Prijateljica Irma, ki je zdravnica, pravi, da je največja težava tega virusa v tem, da ga veselo trosimo, ko sami sploh še ne občutimo njegovih učinkov. Ne vemo, da smo kužni, počutimo se popolnoma normalno, popolnoma zdravo. Pri stikih z drugimi, s komunikacijo, pa nehote okužimo vsakega, s katerim stopimo v stik.

V teh dneh se nekateri dobesedno igrajo z življenji. Spoštovanje ukrepov, četudi so v njihovo dobro- jim pomeni špansko vas. Različne izletniške točke so polne, avtomobili parkirani po travnikih, čreda se obnaša, kot da ne bi bila država v karanteni, temveč na dopustu. Kaže, da bo vlada ukrepe, ki bodo omejili prosto gibanje, zaostrila. Upam.

Jezijo me tudi tisti, ki ostro nasprotujejo napotitvi vojske na južno mejo. Da bi jih vrag pocitral! Glede na to, kaj se dogaja na turško-grški meji in glede na to, da se nikomur niti sanja ne, kaj ilegalni migranti prinašajo s seboj, je trmasto nasprotovanje lahko usodno.

Še to: ne razumem, zakaj se, po drugi strani, po družabnih omrežjih jezijo na tiste, ki se pripeljejo na obalo, na sprehod, niti z očesom pa ne trznejo, ko mejo dnevno preči več kot 200 ilegalcev. Narobe svet!

Medtem ko vzhaja testo za buhteljne, berem komentarje na socialnih omrežjih. Večjega užitka kot to - ni! Sedim za računalnikom in - na ekranu- leži ''notranji svet mojih sonarodnjakov'' kot na dlani! Kaj vse se nekaterim mota po glavi! Crkneš od smeha! Presenečena sem, ko ugotavljam, koliko jih je, ki verjamejo v teorije zarote pri corona virusu. Še več pa je takšnih, ki bi ga pozdravili na alternativni način. Denimo s koloidnim srebrom.

Nekoč so se te isti norčevali iz starih mam, ki so šle v nedeljo k maši! Verjemite, med njimi bi težko našli trapo, ki bi verjela, da lahko nek zdravilec na daljavo, zgolj s sugestijo, pozdravi zlomljeno nogo ali odstrani iz telesa smrtonosni virus!

V medijih je iz dneva v dan več klicev na pomoč. ''Otroci so lačni!'' trdijo odgovorni. Zdenka, ki na neki OŠ uči gospodinjstvo, se s to trditvijo ne strinja. Pravi, da so nekateri lačni predvsem zato, ker starši ne znajo kuhati. Preko virtualne povezave Zoom se je že povezala z učenci, ki so v svojih družinah z njeno pomočjo prevzeli skrb za kuhanje. Glede na hvaležnost, ki jo je deležna, vidi, da se je prav odločila.

 

Z mojim Najdražjim imava štiri otroke. Žal je Tomaž pred 22 leti umrl (glioblastom). Njegova bolezen nas je še bolj povezala med seboj. Nihče od otrok se ni odselil iz Žirov, starejši živi nekaj deset metrov stran, hčerka in najmlajši pa sta si uredila dom v naši družinski hiši. Živimo zelo skupaj, a vsak na svojem. Kar sem v karanteni, zelo pogrešam vnuke, njihove objeme, igrače, ki bi se mi valjale pod nogami, pridne rokice, ki bi mi pomagale pri kuhanju kosila. Najstarejši, ki obiskuje tretji razred, kličemo ga Mali, je včeraj napisal ''kilometrski'' spis o tem, kaj počne v času prisilnih počitnic. Prav ganilo me je, ko ga je zaključil z besedami, da si želi, da bi coronavirus trajal še dolgo, da bi bili vsi doma in bi se lepo imeli.

 

V vsaki, še tako slabi stvari, je nekaj dobrega: opažam, da se spreminjajo nekatere prioritete. Daleč na prvo mesto postavljamo zdravje. Skrb za bližnje nas spodbuja, da se veliko več pogovarjamo. Več, kot smo se kdajkoli prej. Sami pečemo kruh! Veste, kako lepo diši vsak dan po hiši! Nehali smo hiteti, posredno tudi manj onesnažujemo okolje. Že dolgo ni bilo nobene smrtne žrtve na cestah.
Vsak dan bolj se učimo, da nam v stiski ne pomagalo bogastvo, temveč samo človek. Znova se učimo ceniti prave vrednote.

V desetletjih ''debelih krav'' in preobilja, zaradi katerega so se mnogi krepko norčevali iz univerzalnih ''desetih zapovedi'', smo se prizemljili in začeli spoznavati, kako dragoceno je življenje.

Ne še vsi- mnogi pa!

 

29. marec 2020, 15. DAN KARANTENE

 

Hura za poletni čas! Od srca sem hvaležna tistim, ki so se odločili za premikanje ure v poletni čas! Kakšno razkošje: ena ura dneva več!

Prvič letos smo za kosilo jedli domačo solato. Ker jo je bilo bolj malo, jo je bilo le za pokušino. Regrat z ocvirki, vročim krompirjem in česnom je bil spet kralj nedeljskega kosila.

Jesti v samoti ni prijetno. Najdražji bere časopis, jaz knjigo. (Robert Dugoni: Sestrin grob).

Kar pomnim, imam v branju vsaj tri ali štiri knjige hkrati. Zraven postelje, na nočni omarici leži knjiga o 140 letih narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji. Valentina Smej Novak mi je zadnjič podarila Žižkove vice. No, z njimi si krajšam čas vmes, ko se naveličam pisanja na računalniku.

Moj Najdražji je včasih strašno redkobeseden. A takšnega sem hotela in ga imam. Nekako ga ne bi zamenjala niti za bolj zgovornega. Ko negodovanje v glavi mine, sem hvaležna, da je takšen, kot je. Resnici na ljubo, če dam na tehtnico mojo zgovornost in njegovo redkobesednost je povprečje več kot idealno!

Za novo leto mi je Polona podarila knjigo iz leta 66, Smisel življenja, dr. Janeza Janžekoviča. Nehala sem na strani 33, kjer piše, da je imel Paul Bourget nenavaden dar pri ''branju'' duše. Odstavek sem večkrat prebrala, ker mi je ta dar neverjetno blizu.

Zmanjkalo mi je domače kreme. Že dolga leta si jo sama izdelujem iz domačega olivnega olja, čebeljega voska in različnih zelišč.

Ugotavljam tudi, da mi zmanjkuje tudi sestavin za domač čaj. Lansko leto sem pozabila nabrati kamilice. Še danes sem jezna nase! Vsako popoldne vržem v vrelo vodo šopek, ajdo, ranjak, malo bezga, meliso, list ali dva kopriv in materino dušico. 

 

1.      april 2020, 18. DAN KARANTENE

Moja soseda Mica me je danes zelo razveselila:''A veš, da je corona virus kot tečen spermij? Brez zaščite najde pot tja, kamor ne bi bilo treba, in to točno takrat, ko si tega najmanj želimo!''

 

2.      APRIL 2020, 19. DAN KARANTENE

Prijateljica, ki vodi enega od domov za starejše, je doživela šok. Govorili sva včeraj, pozno zvečer. Dejala je, da so bili pritiski tako hudi in burni, da je prvič v življenju vzela pomirjevalo.

Zakaj je šlo?

Svojcem so dobrohotno in z najboljšimi nameni predlagali, naj za nekaj časa vzamejo svoje bližnje domov, kjer bodo bolj varni kot v domu, kjer osebje prihaja in odhaja in se nikoli ne ve, kdaj bo kdo od njih ''kaj'' prinesel med najbolj ranljive. In to kljub strogim varnostnim ukrepom!

»Toliko zmerjanja kot tokrat, še nisem doživela. Kaj vse so mi rekli! Celo svojci, ki se štejejo za intelektualce!

Razumem tiste, ki so si, potem ko je partner zaradi demence pristal pri nas, ustvarili novo partnersko zvezo, razumem tiste, ki živijo v tesnih stanovanjih, tudi tiste, ki se s svojci niso nikoli najbolje razumeli. Razumem njihovo jezo, ker bi morali pavšal za dom plačevati, kljub temu da bi svojca imeli doma. Vse razumem. A da pa je en sam prišel po očeta? Tega pa ne. Kaj to pomeni?

Da težka situacija, v kateri smo se znašli, dokazuje, kar smo že dolgo slutili, da smo postali ''odlagališče'' za starejše, za betežne, za katere ni nikomur več dosti mar? »

Nisem ji znala odgovoriti. A ob misli, da bi bila sama v domu, pa me domači ne bi želeli vsaj za nekaj časa vzeti k sebi, je bila strašna in mi ni dala spati.

A vsak kovanec ima dve plati.

Poznam ogromno zelo pretresljivih zgodb, ki se tičejo odnosa med starši in otroki. Ob njih je težko biti pameten, kaj šele pravičen. Tudi pri nas (moji starši) je bilo, žal, tako da se nismo razumeli. Čudne stvari so se vlekle od otroštva naprej... Razlogov za stalna razhajanja je bilo veliko. Z leti niso izginjali- le kopičili so se. Hvala Bogu je skrb za starše prevzela sestra, mamo, ki je umrla lani doma, je zelo lepo negovala, očeta, ki je še živ, pa prav tako. Tega, kar počne ona, ne bi zmogla.

 

 

 

 

PS

fotografija zgoraj predstavlja dnevni prostor zelo lepo preurejene starejše hiše v Žireh.

https://www.booking.com/hotel/si/country-house-pri-lipet-ziri.sl.html