če ne gre zlepa, pa mama pomaga

 

FB- prijateljica mi piše:

''Ker je v našem okolju kar nekaj učiteljev, se je v zvezi z vašim pisanjem razvila huda debata. Moji upokojeni prijatelji pravijo, da so bili nekateri dijaki oziroma njihovi starši že leta 1978 silno predrzni.

Posebno tisti, ki so mislili, da nekaj so - zlasti v politiki. Strokovnjaki so takrat predlagali, da se te otroke vsaj zdresira če se jih ne da vzgajati.''

Profesor Luka M. je povedal zgodbo o svoji izkušnji:

»Kot mlad profesor jezikov sem nastopil službo na gimnaziji. Bil sem presrečen. Nadomeščal sem tudi razredničarko 3. letnika, ki je bila na več zaporednih porodniških dopustih.

V tem razredu sem imel dijakinjo Valentino, hčerko premožnih obrtnikov.

Česar koli se je lotila, nič ji ni šlo.

Takrat je še bilo v navadi, da smo takšnim učencem pomagali po pouku. Na pomoč so priskočili tudi sošolci. Matematika, nemščina in ruščina so bili zahtevni predmeti. Če s pomočjo ni šlo, smo dijaku ali dijakinji svetovali, naj se prepiše na kakšno drugo, lažjo srednjo šolo.

Pri Valentini žal ni šlo. Na koncu leta je bilo stanje v redovalnici več kot porazno. Bila pa je zelo samozavestna. Če jo je kdo vprašal, kaj namerava študirati, je odgovorila, da bo nekoč profesorica ali celo zdravnica. Sošolci so se za njenim hrbtom obilo norčevali iz nje.

Enkrat maja 1978 pa sem dobil pisno vabilo. Poslali so mi ga Valentinini starši. ''Oglasite se pri nas doma na večerji!'' je pisalo.

Bilo mi je zelo nelagodno. Komaj sem se naučil zavrniti različna darila, ki so mi jih prinašali nekateri učenci, že sem se znašel pred novo oviro!

Tolažil sem se, da več kot pojesti, me ne morejo. Z nikomer se nisem posvetoval, niti nisem nikomur povedal.

Sprejeli so me kot carja. Pri obedu so govorili vse sorte, niso me pustili niti do besede. Iskal sem priložnosti, da vprašam, zakaj so me povabili, pa je ni bilo.

Vmes so mi nalivali vina, bil sem že lepo okajen, ko sem nenadoma ugotovil, da sva z Valentinino mamo ostala sama.

Usedla se je zraven njega in me začela objemati. Še vedno nisem dojel, kaj hoče, naivno sem mislil, da ji je hudo zaradi hčerkinih nezadostnih ocen. Nerodno, sem bil pač pijan, sem jo stisnil k sebi in tolažil nesrečnico..

Tedaj pa šok!

Vstopila je njena hčerka, takoj za njo pa še mož.

Zdrsnil sem se. Glava se je zbistrila, v trenutku sem, nesrečnež, dojel, kaj se dogaja.

Kaj, če bodo komu povedali, da sem se intimno stiskal z Valentinino mamo?

Kaj, če…

Začel sem jecljati, da ni bilo tako, kot je bilo videti, a mi niso ''verjeli''.

Izkoristil sem prvo priložnost in se poslovil, bedak vseh bedakov!

Grozno sem se počutil, dajala me je slaba vest! Bil sem mlad in neizkušen, zdelo se mi je, da sem storil velik zločin!

Objemal sem se z učenkino mamo, ej!

Prekleta pijača!

V zmedenosti sem storil še eno napako: ocene sem ji zaokrožil na dvojko, en predmet celo na trojko.

Kolegici sem prosil in rotil, naj Valentini dasta še eno priložnost.

Po kakšnem čudežu je potem naredila popravce, ne vem. Konec leta sem zapustil elitno gimnazijo in šel jeseni učit na podeželsko osnovno šolo. Tam sem ostal do upokojitve. Nikoli, res nikoli, se mi ni zgodilo kaj podobnega.

Ljudje so bili včasih res pretirano prijazni, nosili so mi purane in vino, a direktnega napada na mojo moškost nisem nikoli več doživel.

Sem pa še vedno samski…«