FRANCKINA ZGODBA, PA NE TISTE, KI JE TEKLA ZA VOZOM

 

 

Za ženske pravijo, da prenesejo več kot moški. Da so trdožive, da nikoli ne omagajo, da podpirajo tri vogale pa bi še petega, če bi ga bog ustvaril. Pravijo tudi, da so iznajdljive, sposobne in da se znajo spopadati s težavami.

 

Skozi Franckina razmišljanja o sebi, družini, kmetiji, kjer živi,

pa bi rada prikazala delček ženske duše, ujete v kolesje vsakdana. To je pripoved o ženski, ki preprosto ni zmogla prenašati vseh bremen in je omagala in se spet pobrala in rinila »voz« naprej, dokler ji ni ponovno spodletelo.

Iz vsega srca sem Francki hvaležna, da mi je razkrila delček svoje duše, saj z njeno pomočjo marsikaj razumem bolje kot sem kdaj koli prej.

Francka je odraščala med hlevom, travniki in njivami. Njena starša, oba zaposlena, sta bila doma le za hlapca. Stari oče se vse do pozne starosti ni hotel izjasniti, komu bo prepisal kmetijo.

»Moj ata je imel zemljo iz vsega srca rad. Ljubil jo je in brez nje ni znal niti dihati. Kolikokrat se je med vrati preoblekel, šel na travnik in prišel k poznemu kosilu šele zvečer, ko je bilo seno pospravljeno. Morja nikoli ni videl, kaj šele, da bi si privoščil kakšen drug dopust! Vedno je imel pred očmi, da ga lahko ded kaznuje s tem, da kmetijo prepiše na mlajšega brata. 

Ta grožnja je stalno visela v zraku in tudi meni osebno je šel prefrigani in lisjaški ded zelo na živce. Mama je včasih vzrojila, posebno še, ko se ded ni držal hišnega reda in je rad tacal z blatnimi škornji po tepihu. Vzrojil je, če mu je kdo očital, da sreba pri jedi. Meni se je gabil, najraje bi mu zbila žlico iz rok.

 Z mojim prostim časom je bilo bolj tako: ko so bili bratje in sestre /trije/ še majhni, sem morala paziti nanje. Babica je imela veliko drugega dela in včasih mi ni pustila iti v šolo, ker me je potrebovala doma.  Zaklela sem se, da bom študirala, da me nobena kmetija ne bo videla niti od daleč, kaj šele, da bi se nanjo primožila.«

Toda človek se zarečenega kruha največ poje in tako se je zgodilo tudi Francki. Bila je v drugem letniku administrativne šole, ko je na plesu spoznala Blaža. Bil je nekaj let starejši od nje, zal fant, črn, zelo dobro je plesal in ni trajalo dolgo, ko jo je popolnoma omrežil.

 »Bila sem kot kura brez glave, » se nasmehne Francka.

»Sanjarila sem o njegovih lepih očeh, pozabila sem na svoje trdne sklepe, da se na kmetijo ne bom poročila. Po pravici lahko povem, da bi že takoj drugi dan, ko sem ga poznala, rekla, ja, če bi me zaprosil.«
Toda Blaž je imel čez poletje preveč dela s kmetijo, da bi imel čas za romantiko. K Francki je hodil takrat, ko so ga doma lahko pogrešili.

Z Blažem sta se poročila v oktobru in že čez pet mesecev se jima je rodil sin. Ni ji kazalo drugega, kot da je ostala doma in pazila na otroka. Obilica dela pa jo je prisilila, da je vedno pogosteje morala zavihati rokave.

»Nisem mogla gledati, kako je mož garal od jutra do večera. Na začetku še nismo imeli traktorjev tako kot danes. Veliko smo še na roke kosili, da o drugih delih ne govorim. Z možem sem se večkrat pogovarjala o tem, da bom šla v službo, da si bom lahko vsaj kaj kupila. Na kmetiji smo vsak dinar vlagali v stroje, v nov hlev, in ni bilo misliti, da bi za drobne potrebe, ki sem jih imela, ostalo kaj denarja. »
Na nekatere stvari, kljub silnim željam, Francka ni mogla vplivati. Ravno ko je sin shodil, je bila spet noseča.

»Ni mi še bilo dvajset let. Naivnost, s katero sem se poročila, je že zdavnaj izginila. Saj je bil Blaž dober mož, ne rečem: skrben, deloven, nikoli se ni brez zveze jezil. Rad je imel svoje delo, le tega ni mogel razumeti, da meni ni do tega, da bi garala kot on.

Jezilo ga je, če me je videl sedeti križem rok. Vse, kar ni bilo garanje, je bilo lenarjenje. Zaradi tega sva se večkrat pošteno sporekla.

Potem mi je začel očitati, kaj vse pa njegova mama dela, pa nič ne jamra. To me je še bolj razjezilo.

Bila sem sama sebi odveč. Ni bilo treba veliko, da sem vsakič, ko sem šla v klet, nagnila steklenico in popila požirek šnopca. Otrok v trebuhu se je sicer malo ''razburjal'', toda meni je vsaj za spoznanje odleglo. Breme, ki sem ga nosila, je bilo pretežko za moja ramena. Bila sem premlada, ko sem se odločila za zakon. In slepa, saj niti razmišljala nisem, kaj me na moževi kmetiji čaka…«

»Zelo sem ljubila otroka, toda sem in tja me je imelo, da bi ga pokrila z blazino in utišala. Vse v meni je vrelo: moje slabosti, nerazumevanje moža, delo, ki je čakalo zunaj na travniku in polju, mrki pogledi tašče, ki mi je brez besed dala vedeti, da nisem za nobeno rabo.

 

Tudi k zdravniku si nisem upala, tako sem se bala sebe, drugih, dolžnosti. Menstruacije so trajale po 14 dni ali več. Kri se je kar ulivala od mene. Ko sem se nekoč zaradi slabosti zgrudila pri moji mami, so me odpeljali v bolnišnico. Tam sem  ostala ves  mesec. Da sem prišla zadnji trenutek, so mi rekli, drugače bi izkrvavela.

Nisem se jim upala povedati, da sem po porodu počivala le kakšen dan, kajti delo je čakalo... Pa še nič nisem bila vredna.

Blaž ne bi bil tak, če ga ne bi mama »šuntala«. Dan za dnem. Z besedami, namigi.

»Otroka sta se pazila kar sama, jaz nisem imela časa zanju, » je nadaljevala.

»Hotela sem dokazati, da sem sposobna, da nekaj znam. Na vse načine sem skušala najti pot tudi do taščinega srca. Včasih mi je uspelo, zmeraj ne. Že to, da se mi je prijazno nasmehnila, mi je veliko pomenilo.

Ko je bil najmlajši star pet let, me je enkrat kar naravnost vprašala, če ne misliva imeti več otrok. Ne, sem ji odgovorila, so mi zdravniki odsvetovali. Ali potem z Blažem ne spita več skupaj, je nadaljevala. Njeno vprašanje se mi je zdelo smešno, zato sem ji, ne da bi kaj pomislila, odkrito povedala, da jemljem tablete.

S tem sem si zapečatila svojo usodo….

Ne samo, da sem postala kurba, po njenih besedah bom šla tudi živa v pekel zaradi kontracepcije.

Moje priznanje jo je čisto spravilo iz tira.

Spravila se je še na Blaža. Češ, kako to, da lahko spusti takšno packom kot sem jaz v svojo posteljo.

Prišel je do mene in se začel dreti, kakšna trapa sem, da njegovi mami govorim neumnosti. Na hitro je priletela še klofuta, morda bi še kakšna, a se mu je mudilo k delu.

»To so bili težki časi. Zidali smo nov hlev, mož je želel dokupiti še del njiv, ki so mejile na naše.

 Otroka, ki sta hodila že v šolo, sta morala doma večkrat poprijeti za delo, in če sem poštena, bi tudi brez tasta in tašče težko orali. Na zunaj smo bili zadovoljni, ker nam je na kmetiji še kar dobro uspevalo. Mnogi so nam bili zavistni, češ, poglej jih, kako jim vse gre od rok.

Toda resnica je bila drugačna.

V meni so še zmeraj živele sanje, da bi nekaj postala, da bi kam šla, da bi imela otroka še kaj več od življenja, ne samo delo. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem se zgrozila: izgledala sem deset let starejša, kot sem bila v resnici, k frizerju sem šla zelo poredko, in čeprav mi še ni bilo trideset let, sem bila že na pol siva.

Ko bi od moža dobila vsaj malo razumevanja, sem si govorila, bi bilo vse drugače!

 Zaradi nenehnega nezadovoljstva, ki sem ga nosila v sebi, sem vedno pogosteje segala po pijači. Najraje zvečer, da ni bilo tako opazno. Saj me takrat, ko sem legla v posteljo, ni nihče kontroliral.

Toda z leti je postajala večerna doza premajhna. Pa sem si govorila: samo ta požirek še in nobenega več. Alkohol je bil močnejši od mojih trdnih sklepov….«

 

»Če sem bila malo okrogla, sem delala brez godrnjanja in mogoče jim je bilo ravno to všeč, » reče Francka ironično. Danes, ko je ta kalvarija že za njo, se, tako je videti, rada ponorčuje iz lastnih napak.

»Fanta sta bila včasih jezna, ker sem ju silila k učenju. Toda edino v tem sem videla rešitev, da odideta stran iz pekla, v katerem sem morala živeti.

Po svoje sem bila takrat zelo otročje nekritična in nehvaležna. Če se ne bi smilila same sebi, bi se bolj postavila zase. Nekatere ženske so gojile zelenjavo in jo prodajale na tržnici. Kot so povedale so dobro zaslužile.

Jaz pa nisem imela nobene volje, niti želje.

Če pomislim, kako mi je bilo »izpod čast«, ko sem morala za vsako figo fehtat moža za denar!

«Delala sem kot robot. Saj vem, da me je težko razumeti, toda v nobeni stvari nisem videla smisla. Leta so tekla, jaz pa od garanja nisem imela drugega kot žuljave roke. Nihče me ni nikoli pohvalil ali mi rekel lepo besedo: kaj takega pri nas ni bilo v navadi.

Še otroci niso znali vračati tega, kar sem jim nudila. Ali pa sem preveč pričakovala tudi od njih? Kaj jaz vem.

Ko so šli v srednjo šolo, se je začelo, mami daj za to, mami daj za ono. Jaz pa sem hodila k očetu in ga prosila za fičnike, da sem lahko ustregla njihovim željam.

Potem sem še tretjič zanosila.

Mož je zadnje čase zaspal kar za pečjo, v posteljo se je priplazil, ko sem že spala. Če ga je »držalo«, sem svojo dolžnost opravila kar v spanju. Velikokrat se niti prebudila nisem…

In tako se je zgodilo…

Zdravnik  mi je grozil, da ne bom preživela, če otroka donosim. Pa sem se ga bala ubogati, ne, morilka pa nisem bila…

Sem mu rekla, če mu je namenjeno, bo preživel, če ne…..

Potem sem potegnila iz steklenice dvakrat, trikrat preveč….

Še sama ne vem, kako sem padla…kar stemnilo se mi je…

Našla ste me sosedova otroka, ki sta nabirala šentjanževko.

Če bi prišla v bolnišnico malo kasneje, bi bilo po meni. V trebuhu sem imela že polno krvi, vsa sem bila raztrgana…Pa so me rešili, hvala bogu.

»Ko sem ležala v vseh tistih cevkah in infuzijah, sem začela na življenje gledati drugače. Otroka, ki sta prihajala k meni, sta se vsakič jokala in me objemala.

Sram me je bilo.

Kolikokrat sem ju v srcu obtoževala, da me samo izkoriščata, da me ne marata…

Mož mi je priznal, da je vedel, da pijem, samo tega ni nikoli hotel priznati.

Bil je tak človek, da ni maral težav, raje je pogledal stran.

Pogovorita se, če hočete sebi dobro, mi je dejal zdravnik, ko sem zapuščala bolnišnico.

Več kot mesec dni nisem niti poskusila pijače. Sama sebi sem bila všeč.

Morda pa res lahko zdržim, sem si govorila, ko sva se z možem peljala proti domu.

Žena, mi je dejal, da ne boš komu omenjala to, o pijači. Pri naši hiši ni nihče nikoli pil in ne maram, da bi sramota padla zaradi tebe name…«
v tem trenutku je Francka prvič, kar sta bila skupaj, naredila nekaj drugače kot je bil mož vajen. Ukazala mu je, naj ustavi.

Potem sta šla k Malenšku na kosilo.

»Usedla sva se za mizo, zdaj me pa poslušaj, pa nič ne reci, dokler ne neham, sem mu dejala. Kar vrelo je iz mene, ko sem pripovedovala o vseh križih in težavah, ki sem jih nosila v sebi. Nič ni govoril. Le ko sva se vrnila v avto, me je objel in stisnil k sebi. Saj sem bil res slep, je priznal in oba sva jokala.«