Oslepeti pri dvajsetih

 

Renatina zgodba je na prvi pogled žalostna in nas prizadene. Toda hkrati ob njeni usodi zajamemo sapo, saj nas zamika, da bi jo stisnili k sebi, jo pobožali po laseh in ji tako dali vedeti, da jo globoko občudujemo zaradi njene hrabrosti in volje do življenja.

»Oslepela sem pri dvajsetih, » so njene prve besede, ko sva se umaknili v kuhinjo in počasi srkali topel čaj. 

»Delala sem v vrtcu in nekoč , ko sem dvignila enega od otrok v naročje, sem mi je pred očmi naredil črn oblak, ki se je »premikal » sem in tja, odvisno od tega, s katerim očesom sem mu sledila. Že prej sem imela pogosto najrazličnejša vnetja na očeh, zato temu nisem posvečala večje pozornosti.

Ker se stanje ni izboljševalo, kvečjemu slabšalo, sem le šla k zdravniku. 

Ta je zmajal z glavo in zaskrbljeno dejal, da mi je po vsej verjetnosti odstopila mrežnica.

»Oblak », ki mi je še zmeraj lebdel pred očmi, se je kar naprej pomikal z ene strani na drugo, da sem videla le »črno » .  Morala sem na operacijo.  Najprej so mi dajali injekcije za preprečevanje krvavitev.  Nič bolje ni bilo. 

Po operaciji sem videla malo bolje, toda po odstranitvi silikonskega ozadja, je postajalo iz dneva v dan slabše.  Bilo me je groza zaradi teme, ki me je objemala. Si predstavljate kakšen občutek je to, ko vedno manj vidite, ko spoznavate, da se vse okoli vas pogreza v črnino ?!«

V naslednjih letih je sledilo še 6 operacij, toda kakšnega izboljšanja niso prinesla.

Na tretji so ji morali odstraniti tudi sivo mreno. Mrežnica je odstopila in spet je bila pogreznjena v temo.

Pešal ji je tudi vidni živec, zdravnik ji je odsvetoval kakršno koli novo operacijo.

»Ne splača se več, so mi rekli, » pripoveduje Renata. V takih trenutkih bi najraje naredila »nekaj », karkoli, samo da bi trpljenje izginilo , da bolečina ne bi več tako bolela. 

»Zame je bila slepota velik šok. Pri dobrih dvajsetih letih nisem več videla. Pa tako polna načrtov sem bila! Imela sem fanta, želela sem si ustvariti družino, nekaj narediti  iz svojega življenja.  Sanje so se mi razblinile, svet se mi je začel podirati!

Veste, šele, ko se okoli nas stemni, ko dobiva vse, kar je prej imelo barve, obliko nečesa, se zavemo, da je nekaj hudo narobe.  Da bi se bolje znašla, sem šla v Škofjo Loko,  v šolo,  kjer sem se učila prilagajanja na življenje.  Brillova pisava, računalništvo, samopomoč, orientacija….

Čisto novi predmeti, za  katere prej niti vedela nisem , da na kakšen urniku sploh obstajajo. Učili so nas , kako si prišijemo gumb, kako si nalijemo kavo. …

Preproste  stvari, ki jih v vsakodnevnem življenju naredimo mimogrede, so od mene zahtevali nove moči in veliko dobre volje, da nisem izgubila poguma!«

Doma so Renati ves čas stali ob strani.  Kakor so vedeli in znali. Bili so ranjeni in prizadeti. Tako kot ona.

Počasi, korak za korakom, je spoznavala, da si bo morala le sama pomagati. Da bo morala iz svojega življenja narediti nekaj novega, drugačnega, nekaj takega, kar jo bo držalo pokonci, da ne bo vsakič, ko ji bo spet hudo, »padla».

Vpisala se je na tečaj meditacije na Duhovno univerzo.  Pristopila je k Hospicu, hodila na njihova predavanja, opravila tečaj za prostovoljno delo  in v goreči želji pomagati drugim, je kdaj pa kdaj »pozabila » na lastno bolečino. 

Zelo dobro se spominja neke starejše gospe, ki je bila prva, ki jo je držala za roko, preden je umrla.

»To je čisto poseben občutek, ko se zaveš, da nekomu nekaj daješ, ko čutiš, kako se energija iz tebe pretaka v drugega in mu vliva moč in pogum v bolezni. Ker sem sama doživela toliko bolečine in ker sem se morala tolikim stvarem odpovedati, sem ljudi, ki so trpeli, še toliko bolj razumela.  Znala sem jim prisluhniti in  jih potolažiti.  Ker so bile moje besede iskrene, in iz srca, so se vsakega dotaknile….«

V letih, ko je izgubila  vid, se je Renata naučila tudi pogovarjati. Besede kar vrejo iz nje in nikoli se ji ne zdi škoda časa za pogovor, za kratek klepet. 

Renata: »V tistih  najhujših časih sem imela tudi fanta.  Skupaj sva živela tri leta.  Potem sem zanosila. Strašno sem si želela otroka.  

Toda zdravniki, ki so slišali, kaj se mi je zgodilo, so zgroženi obstali in vsi po vrsti so me spraševali, če se igram s svojim življenjem. Bila sem neomajna. Nisem mogla narediti  splava. Jaz že ne…

Potem so mi v bolnišnici dali podpisati »smrtno obsodbo«: da otroka donosim na lastno odgovornost. Kakšno breme je bilo to zame!  Nihče ni razumel moje velike in iskrene želje. Le očesni zdravnik mi je stal ob strani.

Eno od operacij, ob lokalni anesteziji, sem imela tudi med nosečnostjo. Več kot šest ur je trajalo… Bilo me je strah, da se ne bi kaj zgodilo otroku… Bilo mi je zelo slabo, še  po operaciji sem bila lep čas na infuziji.

 Otrok se je rodil čez dva meseca…

Nedonošen. Čez teden dni je umrl, pljučka mu niso zdržala…

Mislila sem, da bom z njim umrla tudi sama… Tako hudo mi je bilo. Izgubila sem otroka, za katerega sem se borila, si ga želela in po katerem sem hrepenela vse življenje. To je bil hud udarec. Poleg tega mi je opešal tudi vid in da bi bila nesreča popolna, me je zapustil še fant. 

»Jaz potrebujem zdravo žensko,« mi je dejal in niti takrat, ko je umrl najin otrok, mi ni stal ob strani.   Tako hudo je bilo to. Bila sem  sama v svojem trpljenju… Vseh udarcev, ki so padali po meni niti nisem razumela.  Zakaj tako, sem se spraševala, toda pravega odgovora nisem našla…«

fotka:John Everett Millais – The Blind Girl