več kot šopek rož, več kot bombonjera

-

 Mame smo včasih čudne: ne potrebujemo dragih daril, zadošča, če odrasel otrok pride na obisk, na pogovor, na en objem.

Če je zaradi zamer to kdaj težko, prinesi s seboj knjigo.
Ob njej bo - prej ali slej - vse, kot mora biti.
Pogovori o ''vzorcih'', o zamerah, ki se prenašajo iz roda v rod, znajo odvaliti marsikateri kamen s srca!
Naročilnica za knjigo:





Babica pa bo vesela, če bo lahko skupaj s hčerko in vnukinjo pripovedovala o časih, ki jih danes ne pomni nihče več.






Komentarji

  1. Anonimni2. april 2021 ob 01:27

    Mame so včasih nenavadne.Hočejo dobro,izide se ravn obratno.Seveda ne opravičujem sebe svojih slabih,neprimernih odločitev,toda doma sem imela podporo na napačnih koncih.Komentar posvečam svoji prijateljici,ki je odšla v Dom upokojencev,koder je zelo trpela,saj je bila še povsem pokretna,zato,da je svoji hčerki omogočila,da je zaživela na novo.Hči je na mamo v nekaj tednih pozabila od sreče,da je pri 45 lahko zaživela novo zakonsko življnje.Moja mama je med vojno v eni juznih republik zelo nastradala,videla je vse kar se v vojni dogaja,razumem,da je na njej to pustilo krute posledice.Srbi so to slovensko družino ščitili kolikor je bilo mogoče a vojan gazi po vseh.Kmalu po povratku se je poročila s slovencem,ofocirjem.Rodile smo se 2 hčerki in en sin.Midve s sestro sva bili že od malega pri hiši za delo,sin si še po čaj pri 12 ni šel sam.Oče popoln ateist,mama vsak dan na skrivaj na kolenih ali v cerkvi.Držala se je zapovedi bolj kot župnik.Ko naju je pričel zlorabljati stric,mamin brat,upokojen partizan naju je stolkla,ko sva povedali učiteljici,ki je seveda ukrepala.Mene je pri 17 poročila s sinom očetovega kolega,ki je bil k sreči čudovit človek in sva lepo živela,kljub temu,da sva se prvič videla na dan dogovora o poroki v Ljubljani.Sestra je zanosila s sosedom pri 18.O spolnosti ni vedela ničesar,tega kar si je fant od nje vzel ni povezovala s otroci,saj je to počel že najin stric pa 2 leti ni bilo nič.Mož je bil nasilnež,sadist sociopat.na zunaj uglajen človek,nihče ni verjel kaj je prestajala doma.Rešila se ga je,ko ga je sokolega lovec ponesreči ali pa ne ustrelil na protokolarnem pogonu divjadi.Mati,o mati,nikoli se ni vprašala kaj njeni otroci čutijo,vedno le to kaj bodo sodelavci v fabriki in sosedi rekli.Nesrečna,ja hudo je bilo a zato niso krivi otroci.je sovraćžila očeta?Morda,vsekakor ni verjela v to,da je ženska na tem svetu lahko vsaj zadovoljna.počivaj v miru,odpustila sem Ti,ker sem sama našla srečo in podporo,vsaj moj zakon

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. MILENA MIKLAVČIČ13. april 2021 ob 02:05

      zelo zelo žalostno :-( Tudi to, da sem slišala veliko podobnih zgodb, ne prinaša tolažbe...

      Izbriši
  2. Bety Velkavrh13. april 2021 ob 00:44

    Hčere in matere,babice in vnukinje..v našem rodu se nismo marale.Kaj je botrovalo hladnosti,ki je vela med nami,nagajanju in hudobiji,ki ju je gojila moja mama nad menoj in razpuščenemu življenju,ki sem ga živela mi ni jasno.Preteklost,način življenja pred in po vojni,ki sta ga bili deležni 2 generaciji pred menoj? Fant me je pustil v trenutku ko sem pričakovala snubitev.prizadelo me je, a še bolj besede moje mame,da je doma veliko dela.To naj bi bila tolažba.Dobila sem poročenega,razumem da ni smel pred našo hišo,ne razumem pa njenih vzgojnih ukrepov,da je bilo potrebno streči bratom ko so gledali TV in obdelovati vrt,kije bil njej všeč.Foter je tako ali tako živel svoje življenje in doma prodajal meglo.Nobene opore v materi nobene,kot bi rojevala le moške.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. MILENA MIKLAVČIČ13. april 2021 ob 02:04

      v vašem zapisu se jih bo našlo veliko....Ker mame so znale in še znajo biti včasih zelo krute....

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več