sranje in lulanje nekoč

 V zadnjem času je vedno več nadaljevank, tudi filmov, ki grobo potvarjajo preteklost. Ena teh je Bridgerton (Netflix). https://www.rtvslo.si/.../bridgerton-zgodovinska.../548895

Napovedniki gledalca sicer prepričuje, da bo videno pravljica, a tudi pravljica se gledalcu počasi, a vztrajno lahko spremeni v resničnost.

Ni čudno, da imajo mlajše generacije (žal tudi moje) celo o polpretekli zgodovini precej izkrivljena mnenja.

Skratka, če bi bila temnopolta, bi proti tej nadaljevanki odločno protestirala, saj moje prednike postavlja na enak piedestal kot belopolte, kar vemo, da je bilo še v 70 letih prejšnjega stoletja misija nemogoče.

Da vas spomnim: šele 6. avgusta 1965 je predsednik Lyndon B. Johnson podpisal Akt o volilnih pravicah, česar sta se v preteklosti ogibala tako John F. Kennedy kakor njegov predhodnik Dwight Eisenhower.

Ko sem in tja preletim te – med gledalci zelo popularne serije – se vprašam, kaj pa, če je le še vprašanje časa, bo kakšen scenarist umestil na vidno mesto prizora iz 18. ali 19. stoletja televizijo, morda računalnik, češ, nekateri so bili že takrat zelo napredni?

******************.

Komaj, komaj sto let je minilo, ko si je medicinska stroka drznila omenjati, da bi bilo dobro, če si ljudje umivajo spolovila. /redno/ Kopanje v kadeh je še zmeraj veljalo za pornografijo. Malo več prosvetljenstva se je dotaknilo prebivalcev šele po odkritju, da se kolera prenaša s fekalijami.

*

Stranišče, ki je podobno našemu, je izumil John Harington (1596), patentiral pa ga je Alexander Cumming, in to šele leta 1775! Ko je nekoč nek francoski raziskovalec raziskal uporabo ''stranišča'' na francoskih gradovih je, ves osupel, ugotovil, da je od 771 gradov imelo le 15 gradov nekakšno stranišče. Bilo je premično, gospodi so ga služabniki pripeljali v spalnico, kjer se je dotični olajšal, potem pa so vsebino stresli za v te namene izkopano jamo. Vsi ostali smrtniki so opravljali potrebo po temnih hodnikih, v sobanah, ki se niso uporabljala, rit pa so si, če že, obrisali s slamo ali s spodnjimi krili.

Imeti stranišče, kaj šele kopalnico, tudi v socializmu ni bilo samo po sebi umevno. Še v času, ko sem pisala 3. knjigo ''Moških zgodb'', me je poklical nek gospod iz Sevnice, da so tam še zmeraj trije bloki, ki imajo skupne sanitarije. Res?

Kdor je imel leseno stranišče na štrbunk je bil nekoč že car. Tako in tako pa se je njegova vsebina in vsebina fekalij iz hleva odtekala na bližnji travnik….

Šele tam okoli leta 1990 se je tudi pri nas zgodil kvantni skok v civilizacijo: vsebino nočne posode se ni več množično metalo skozi okna na cesto. Je pa res, da so nekateri stanovalci trmasto vztrajali še globoko v osamosvojitev. Pa ne le z metanjem vsebin nočnih posod, tudi z metanjem smeti in druge navlake na dvorišče….

Še to: straniščni papir so začeli serijsko proizvajati v začetku 20. stoletja.

*

O tem, kako so se ženske zaščitile pri menstruaciji, sem že veliko pisala. Naprednejše so imele pinte, ki so jih privezovale z vrvico okoli pasu. Žal se v času močnejše menstruacije niso upale usesti, kajti kri je na krilu hitro naredila neprijeten madež. Redke, a res – zelo redke- so uporabljale nekakšne tampone. Ta je bil sprva namenjen zaustavljanju krvavenja pri strelnih ranah. Karel (1897) je bil na Soški fronti ranjen in domov so ga pripeljali na vozu. Njegova žena Ana je ''tampon'', ki je bil nameščen v moževi rani, skrbno oprala in ga proučila, ter potem uporabljala za ''lastne potrebe''. A le dotlej, dokler njenega ''pornografskega'' dejanja ni odkril mož, jo premlatil kot psa, tampone pa zažgal.

*

Ko boste v nadaljevankah kot je Bridgerton, videli, da imajo junaki bleščeče, bele zobe, vedite, da v resnici ni bilo tako! Zobje – zobozdravniki so zobe zgolj ruvali, ne popravljali- so bili praviloma gnili, veliko jih je manjkalo. Le nekateri so imeli to srečo, da so jih nedotaknjene obdržali še tja do poznega tridesetega leta.

Prve zobne krtačke so začeli izdelovati šele leta 1885 v Ameriki. Prve zobne paste, podobne sedanjim, pa šele konec 19. stoletja. Še po 2. svetovni vojni so si pri nas čistili zobe z ogljem, ki je hitro uničilo sklenino, zobje pa so šli k vragu.

*

Tudi umivanju nasploh v prvi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače posvečam kar nekaj prostora. Še v 80 letih 20. stoletja so se odrasli (podobno še zmeraj počnejo otroci) držali pravila ''manj je več''. Starejši nad 80 let, se še danes praviloma umivajo le ob sobotah. Seveda obstajajo izjeme- vsa čast jim!

Kad je postala nekakšen ''standard''- najprej pri premožnejših- šele na začetku 20. stoletja. Umivali pa so se ob sobotah. Najprej oče, nato mama, nakar še otroci. Na koncu je bila voda v kadi umazana, kot bi bila iz čokolade. A je še niso zavrgli. Z njo so pomili tudi po tleh.

Namreč: vodo je bilo treba prinesti od studenca, v najboljšem primeru je bila pipa ali nekje v kleti hiše ali na hodniku. Potem jo je bilo treba ogreti…Si predstavljate, koliko dela je to bilo, preden se je kad napolnila vsaj do polovičke?! Pri umivanju so uporabljali isto milo, s katerim so prali tudi perilo.

Mimogrede: sredi 20. stoletja je zaživel trg s deodoranti. Nič prej!

Detergenti za pomivanje posode pa so prišli na trg šele po 2. sv. vojni.

*

Ko boste gledali že omenjeno nadaljevanko, MORATE vedeti, da bi bili, če bi bila nadaljevanka avtentična, njeni junaki ''umiti'' le s pudrom. V laseh bi skoraj sigurno imeli kakšnega gosta- uši. Spolovila bi smrdela, ker se jih je bilo greh dotikati. Smrad po izločkih bi prihajal od vsepovsod, saj so bile potrebe po iztrebljenju enake kot danes.

Tudi spolni odnos ne bi bil takšen, kot ga poznamo danes. Izvedba je bila takrat dosti bolj boleča in kruta.

Še bi lahko naštevala….

A že to, kar sem napisala, zadošča, da ''zgodovinskih'' nadaljevank ne gledam. Bi jih, če bi jih poslali med gledalci kot ZF. Potem pa ja.

Še dodatek mojega dragega pripovedovalca Ota:

Enkrat ,ko bo več časa bom opisal pljuvanje, kot sem ga videl v mladosti-ni za vsak želodec.

Način pljuvanja v petdesetih- šestdesetih letih:

Pljunek kot potrditev jeze pripovedovalca

pljunek, po koncu genialne trditve (kratki pc-pc),

pljunek med pripovedovanju laži (pp,pp) in z očesi obrnjenimi v zrak (verjetno k bogu),

športno pljuvanje (Franc Marinen je pljunil na tri metre mački točno v oko, 

 kadarkoli si rekel ,da ne more več pljuniti.

Na več mestih so bile opozorilne table z napisom: NE PJUVAJ PO TLEH, ki pa niso bile vedno učinkovite.

Ko smo šli v tretjem razredu na izlet v Ljubljano, mi je v spominu ostal napis v muzeju :LAHKO PLUVATE PO TLEH! POČUTITE SE KAKOR DOMA! 

***

Spomnim se družine, ki je zgradila novo hišo .Tastara dva pa sta še kar nekaj let hodila na potrebo na gnoj k hlevu. "Koga ,da bom ja sral v tisto porcelanasto skledo, vrabca ne!" ,se je pridušal stari.(Oto Nemanič)

***

Mana:'' V otroštvu smo tudi mi imeli lesen WC zunaj pri gnojišču, zraven pa navaden papir. Zadeva se je spremenila, ko smo leta 1975 preselili v novo hišo. Mama je bodo v stari hiši grela na štedilniku. Potem smo se umivali v plastični bančni v kuhinji. Za vsakega pa je bila seveda voda. Tudi rivali smo se dve za o vodo. Ponoči nismo hodili ven na WC, imeli smo kahlo, ki smo jo zjutraj zlili na gnoj.

Kjer pa ni bilo gnojišča pa je bil problem. Škoda, da eni danes mislijo, da so prišli z dvora, pa se tam je bilo v več brez čistoče.

Pralni stroj smo imeli od leta 1968 dalje.''

**

Vodja enega TOZDa v Beti Metlika je bil pri poslovnih partnerjih v južni republiki.

Direktor je ravno nekaj važnega pisal, zato mu je ponudil stol in velel naj malo počaka. 

Med pisanjem pa se je kar naenkrat obrnil na levo stran, kjer je bil koš, zatisnil eno nosnico,"šic" v koš, naravnost v center.

Slučajno?

Ne!

Čez par minut je ponovil, le da si je zatisnil drugo nosnico in zopet točno v center. Najbrž je kar nekaj časa treniral. Našemu je šlo na smeh, vendar pravi da se je vzdržal.