NAKLEKLJAJMO SPOMIN

-

 






na Zadnji besedi smo se pogovarjali o osnovnošolcu, ki je - zame nekaj čudežnega in neverjetnega - odrecitiral kar 10.123 decimalk števila pi !

Kako mu je to uspelo? Ima tako dober spomin? Je posredi kaj drugega?
*
Potem sem se spomnila na Tonija Žaklja, Žirovca, ki je bil vse do upokojitve v Alpini telefonist. Toni je slep, a kot se spomnim, je znal na pamet nešteto telefonskih številk, poznal je nešteto glasov, s katerimi je dnevno ali le občasno komuniciral.
*
Ko je še obstajal SNOP (nočni program lokalnih RA postaj), sem se velikokrat pogovarjala z Lojziko iz Desternika. Če se prav spomnim, je znala na pamet več kot 200 narodnih in nabožnih pesmi. Kdo ve, ali Lojzika še poje te pesmi?
*
Peter je bil več kot 60 let ''šepetalec'' v domači dramski skupini. Na pamet je znal vse vloge (v zlatih časih so imeli na sezono tudi po 7-8 predstav) , po potrebi je tudi vskočil v samo predstavo. Teh vlog je bilo več kot 300.
Ko je bil že bolan in obnemogel, pa so mu rekli, kako pa kaj ''Hlapec Jernej'', je nenadoma oživel in odrecitiral ne le njegovo besedilo, tudi vse spremljajoče vloge.
*
Vsa čast in globok poklon tistim, ki imajo tudi danes tako briljanten spomin!
Včasih jih je bilo - vsaj tako se mi zdi- veliko več! nekateri domoznanci , ki sem jih poznala, so imeli v malem prstu malodane vso zgodovino okraja, kjer so živeli. Eden takšnih je bil tudi Alfonz. Bil je živa enciklopedija!

Celo preprosti, kdo bi rekel neuki- sogovorniki, so mi še v pozni starosti znali našteti vrstnike iz mladosti z rojstnimi datumi vred.

Spominjam se Matevža, ki je bil v neki hiši, zgrajeni še pred 1. sv. vojno in je služila za nekakšen blok za revnejše, hišnik. Za vsako stanovanje je brez razmišljanja stresel iz rokava stanovalce- in to od prvega naprej!
Ni pozabil omeniti, koliko otrok so imeli, kako jim je bilo ime, s kom so se poženili in koliko potomcev so potem imeli.
Bojim se, da imamo v sedanjem času ta del možganov, kjer je shranjen spomin, vedno bolj zakrnel?

Komentarji

  1. Lučka5. april 2021 ob 00:47

    Milena,ljudje le pasivno gledajo TV in računalnik,možgani so na off in zato postajamo dobesedno bolj butasti.Vsa čast naštetim zgoraj,težko bi sedaj našel nekoga,ki mu tako deluje um.Jaz obvladam telefonske številke,morda nekih 20 in registrske svojih avtomobilov od prvega naprej.nekaj odlomkov Hamleta v angleščini vidiš in to je vse.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več