Korzet iz leta 1974

 F. mi je pisala:'' Prijateljici sem prebirala vaše zgodbe. Nimam svoje v zvezi s spodnjim perilom, zato pošiljam njeno, seveda z dovoljenjem.

Bilo je davnega leta 1975, ko je Ema dobila v Nemčijo, koder je delala kot poljska delavka pismo iz domačega kraja, majhne vasice v okolici Brežic. Pisal ji je fant, s katerim sta plesala pred njenim odhodom na delo v tujino. Po treh letih se je ojunačil in izkašljal svoja čustva.

Eno pismo je sledilo drugemu. Papirnata ljubezen pač, podobna, kot je danes FB. Moških se je v tujini izogibala, pa tudi noben primeren ji ni prekrižal poti.

Ko je še živela doma, so ženske v družini spodnjice sicer nosile, a imele so jih komaj kaj na voljo. Pa še tiste, ki so bile, so bile odveč, ker jih mama ni hotela prati. Po večkratni uporabi so smrdele, zato jih je Ema zvečer obesila na ''zrak'', zjutraj pa ponovno oblekla.

To, da se je treba tudi umivati tam spodaj, se je naučila šele v Nemčiji. Kupila si je tudi več čipkastih hlačk, pošiljala jih je sestram, ki so ostale doma. V pismu, ki ga je paketu priložila, jim je tudi povedala, kako morajo vzdrževati higieno.

Potem pa je nekoč le sedla na avtobus in se odpeljala domov, na Dolensko. Napočil je čas, da ''papirnati ljubezni'' sledi prava poroka. Fant jo je na postaji čakal s fičkotom. Pa jo je odpeljal kar k njej domov, da ne bi bilo kakšnega greha.

Poroka je bila v soboto dopoldne. Nosila je prelepo belo obleko, seveda izposojeno. V njej se je počutila kot kraljica.

A spodaj?! Ubi Bože!

V Nemčiji je imela prijateljico, Španko, ki je delala kot natakarica v nekem bolj živahnem lokalu. Pri njej je večkrat opazila tudi precej nenavadno spodnje perilo. A ker Eme ni nikoli vabila na kavo v ''svoj'' lokal, kjer je bilo to spodnje perilo obvezen del uniforme, med njima ni nikoli prišlo do kakšnih nepotrebnih vprašanj.

Imelda ji je za poročno darilo poklonila veliko škatlo z mašno. Notri pa je bil čipkast steznik v rdeči barvi in s črno obrobo, spodnje hlačke v istem stilu, hudo izrezane in samostoječe čipkaste nogavice.

Emo je prepričala, da je takšna ''oprema'' kot nalašč za prvo poročno noč. Seveda ji je, neuka, kot je bila, nasedla.

Ker pa se je pod belo obleko videlo, kaj nosi pod njo, je bila ves čas ogrnjena. Malo jo je bilo pa vseeno sram.

Potem je prišla poročna noč. Za oba, tako za Emo kot njenega moža je bilo vse, kar je sledilo, prvič. Vse se je odvijalo v temi, potem pa je mož kar naenkrat prižgal luč in se zgrozil.

Gledal je in gledal njeno spodnje perilo, potem pa zbežal iz sobe. Skril se je v zidanico in šele po treh mesecih, ko sta se na pobudo sorodnikov in prijateljev pogovorila, in ko ga je Ema prepričala, da ni bila v Nemčiji nobena kurba, da je še nedotaknjena, sta zaživela zadovoljivo življenje.

Od takrat naprej je vse življenje nosila klasično, doma narejeno spodnje perilo, ali pa Lisca spodnje perilo in vsak dan sveže spodnje hlače.

Tudi mož je še zmeraj zelo tradicionalen, vedno nosi bolj ohlapne bokserke, najraje doma narejene, pozimi pa dolge gate.

Ema se z izbiro perila, ki ga nosijo njene hčere, ne strinja. Ogenj v strehi je, če opazi kaj rdečega, črnega ali čipkastega.