Kaj pravijo o nas in kakšni smo v resnici?

-

 

O Slovencih je leta 1813 Francoz Charles Nodier pisal zelo pohvalno: “Bilo je to ljudstvo brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si pokrajine prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajno neustrašnostjo odklonil giljotino, sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na Zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.”

Drži, načeloma so bili predniki res takšni- zelo pošteni. A ne vsi. Malodane vsaka družina je imela kakšnega črnega račka, ki je dodobra skvaril to, zelo idealizirano '''Charles Nodierjevo'' podobo.

Med predniki je bilo veliko nasilja, pijančevanja, iger na srečo. Pogosto so pele pesti, v rokah se je znašla nožička. Naši ''pošteni'' predniki so grdo ravnali s hčerami, ki so bile, denimo, noseče pred poroko. Ženske so bile pogosto brez vseh pravic, otroke so pošiljali služit že s petimi leti, pa marsikomu tega ne bi bilo treba početi. Spolnega in fizičnega nasilja ni bilo malo niti v t. i. ''zglednih'' družinah.

Drži, v starih časih ni bilo interneta, a so bili hudobni jeziki, ki so marsikoga spravili v grob. Kaj ti koristi poštenost, če pa počneš zle reči?

Tudi včasih so bili delomrzneži, lenuhi - po domače. Obstajale so prodane duše, ki so, denimo, proti plačilu podtaknile ogenj, umazale čast in dobro ime, s svojo trdosrčnostjo spravile na kant človeka, ki ni mogel več odplačevati dolgov.

Obstajale so ženske, ki so spletkarile, obstajali so moški, ki so zapeljevali in za seboj puščali uničena življenja.

Obstajali so skopuhi, ki so imeli polne mošnje denarja, družina pa je na ta račun stradala.

Obstajali so starši, ki so ''prodajali'' svoje potomce, da so si preko njih povečali premoženje.

Koliko žalostnih zgodb bi povedali tisti, ki so se že rodili kot ''kripeljni''? Bili so zaničevani, prezrti, zgodilo se je celo, da so jih starši brez slabe vesti prodali cirkusu, ciganom ali pa zavrgli.

Zlobo, krutost, nečlovečnost je bilo najti v vseh plasteh družbe.

Zelo podobno kot danes. Le da smo danes bolj na ''udaru'', to, kar počnemo, pač težje skrijemo.

**

O starih časih negujemo takšne, bolj romantične predstave tudi zaradi pomanjkanja informacij.

Še huje: zaradi nostalgije po obdobju, ko smo bili mladi, na hude in težke reči (ne)hote pozabljamo.

In če tale zapis zaključim s turisti, ki podobno kot Charles Nodier, nekaj časa bivajo v Sloveniji, kaj pravijo o nas: "Kako lepa dežela, kako prijazni ljudje in kako dobra hrana!''

In kaj bi govorili, če bi jih spustili v svoje ''bistvo''- v svoje prepire, v svoj vsakdan?

Tisto pravo, realno življenje boste našli v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Preberite jo, ne bo vam žal.



 

Komentarji

  1. Anonimni17. april 2021 ob 15:04

    Emancipacija,kakor je bila potrebna v smislu humanizacije družbe,je po drugi strani pripeljala do tega,da se je pričela rodnost Slovencev zmanjševati od povojne 6 na sedanjo 1,6.Ženske so se pričele boriti za svoje pravice v glavnem zato,ker moški niso skrbeli za družine in so morale same pričeti razmišljati kako zaslužiti,ne kako z umnim gospodarstvom vzdrževati mor in stabilnost v družini.To ,da so pričele delati,pomeni razpad družine.Družina je osnovna celica družbe.V Sloveniji se pojavlja velika vrsta tako imenovanih alternativnih družin,to bo zdesetkalo Slovenski narod.Zasedajo nas drugi,ki pridejo sem s zdravim družinskim jedrom.Slovenci,le tradicionalna družina z vsaj 3 ali 4 otroki nas bo rešila.Na inštutut Jožef Štefan so objavili,da nas bo leta 2100 le še en miljon,torej čez 80 let.Torej kaj bomo storili?

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni5. maj 2021 ob 07:55

    Gospa Miklavčič,Vaša dela so zanimiva,strinjam se s pripombo,da bi jih morali prebrati tudi srednješolci.Po eni strani mora narod Slovenski počistiti s tem,da je spolnost naravni pojav,če že hočete od Boga dana zadeva,spolne devijacije pa so posledica nesprejemanja spolnosti in potem neločevanja kaj je prav,kaj je zdravo od tega kar ni.Dolga leta sem tudi zaradi svoje izkrivljene spolnosti proučeval vse kar je bilo kdaj napisanega o spolnosti in kar sem razumel (jeziki) in z vso gotovostjo Vam lahko zatrdim,da so vaši zaupniki,nekateri res odlični zapisovalci posegli le v 30% tega kar se je dogajalo in se še dogaja.Prepisal bom del zgodovinskega zapisa na katerega sem naletel: ....skoraj vsi zoofili so se branili,da jih je na dejanje navedel "hudi duh" ali demon./ Zanimivo nikjer ni zaslediti podatka,da bi se kateri prešuštnik nato izgovarjal,da ga je namamil zli duh/Za ublažitev kazni so omenjali še težke posledice dejanja za um in zdravje.Omenjeni Urban Rožič iz Savice je leta 1770 povedal,,da je nekega večera zlorabil 2 kravi. zaradi napeljevanja hudega duha in mesenega poželenja.,ni pa vanju ejakuliral.To je bila v teološkem smislu pomembna olajševalna okoliščina-strah pred spočetjem hibridne pošasti.Tudi obdolženi Gregor Rudolf je zanikal,da je ejakuliral v kravo,ker,komaj je ud vtaknil vanjo je krava odskočila seme je špricnilo mimo.Po vztrajnem vrtanju krvnega sodnika je dopustil možnost,da je nekaj semena vseeno prišlo v kravo.Redki so priznavali,da jih je v delikt navedla tudi sla in želja po telesni ugoditvi(1775 Anton Sešek/,kar so potrjevale tudi racionalne priprave na delikt Jernej Krates,hlapec pri gospodu Grimščicerju,je izkoristil odsotnost pastirja,da je zlorabil kobiloOkno je zstrl s suknjičem. itd več v delu Dušana Kosa.Se bomo dokopali do tega,da o tem pišemo in spoznavamo kakoje s zadevo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več