usoda

 

Evald (1940):« »Star sem bil pet let, ko me je babica prvič peljala k maši. Pred menoj je sedela deklica z dolgimi skodranimi lasmi. Če sem le mogel, sem jo naskrivaj vlekel za kodre. To sem počel toliko časa, dokler ni planila v jok. Ni in ni se nehala jokati, zato so jo odnesli iz cerkve, mene pa je dala mama čez koleno in me našeškala po riti.

Spet sem jo srečal, ko smo se otroci drenjali pred ameriškim vojakom, ki je delil čokolado in žvečilne gumije. Kar naenkrat sem zaslišal znani jok. Vojaku so zaloge že pošle, zato je ostala praznih rok. Mama me je trdno držala za roko, a sem se ji iztrgal. Stopil sem do nje in ji izročil čokoladico. Odvila je papir, jo zbasala v usta in pogledala stran.

Začel sem obiskovati prvi razred. Kakšno veselje! Deklica s kodri je sedela v prvi klopi, jaz pa v tretji. Včasih se je obrnila in se mi nasmehnila. Skoraj bi se polulal v hlače, tako sem bil srečen.

V drugem razredu mi je umrla mama. Čez noč je zbolela. Huda pljučnica, je povedal zdravnik. Morali bi ji dati penicilin, a se ga na tej strani meje ni dalo nikjer dobiti. Samo v stari Gorici ali pri ameriških vojakih. V Čedadu je živela babičina sestra. Oče ji je napisal pismo, v katerem jo je prosil, naj pomaga. Pismo se je čez teden dni vrnilo nazaj na naš naslov.

Mama je ponoči umrla v očetovem naročju. Takrat sem ga prvič videl jokati. Jugoslavijo in komunizem je med preklinjanjem pošiljal v kurac. Pa mu ni dosti pomagalo. Niti kletvice niti babičine molitve niso več oživile mame.

Niso nam dovolili, da bi imeli krščanski pogreb. Župnik se nam je pridružil šele na pokopališču. Medtem ko je ob grobu bral molitve, so prišli miličniki in ga odpeljali. Ubogi oče ni več mogel zadrževati solz in bolečine. Na ves glas je zaklical za odhajajočimi:'' 'Prekleti rablji, prekleti morilci! Nekoč boste tudi vi goreli v večnem ognju!''' Miličniki so se vrnili in odpeljali še njega. Iz zapora so ga izpustili šele leta 1951.

Babica, četudi že precej v letih in polna neizjokane žalosti zaradi hčerkine smrti, je skrbela zame, kot bi bil najbolj dragocen otrok na svetu. Bila je stroga, a poštena. Ko je slišala, da zvečer jočem, me je poklicala k sebi. Zlezel sem pod odejo, se stisnil k njenim prsim in se kmalu pomiril. Zelo sem jo imel rad. Zelo. V moje srce je položila veliko modrosti, za kar sem ji še danes hvaležen. Naučila me je tudi, da je komunizem največji možen strup za človeka.

Izvoljenka mojega srca, prelepa Anika je zrasla v dolgonogo lepotico, za katero so se fantje ozirali, kamor je prišla. Občudoval sem jo lahko le od daleč. Njena družina se je dobro znašla, na takšne, kot smo bili mi, so gledali zviška. Oče je delal na carinski upravi, mati je bila pravnica, denarja so imeli veliko več, kot smo ga imeli ostali smrtniki.

Kaj bi dal, da bi izvedela za mojo ljubezen, ki je trajala že vse od petega leta!

Nekoč pa se je zgodil čudež! Sošolka mi je prinesla pisemce. V njem je pisalo, da me Anika vabi na čaj. Preden sem odšel od doma, sem se prvič v življenju našprical z očetovo vodico po britju.

Žal se najino srečanje ni razpletlo tako, kot sem mislil, da se bo. Ob čaju mi je, zelo jezna in ogorčena, povedala, kako jo je zaradi mene sram. Dejala je še, da je bila ona tista, ki je predlagala, naj bi nosil Titovo štafeto. Moja izjava, da me mika študij teologije pa je na njeni brezmadežni karieri pustila črn madež.

Kljub preziru in kljub grdim besedam, ki mi jih je zmetala v obraz, je nisem nehal ljubiti.

V času služenja vojaškega roka sem malo pozabil nanjo. Začel sem se družiti z Eriko, sestro soborca, s katerim sva si delila JLA radosti v Bihaću. Pri petindvajsetih sva se poročila, rodili so se nama trije otroci. Hčerka se je po maturi preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala študij na Ekonomski fakulteti, najstarejši sin je ostal doma, ker je želel prevzeti kmetijo in vinograde. Drugemu sinu pa so našli dobro službo naši italijanski sorodniki.

Spominjam se, bil je petek, kakšno minuto pred večernim TV Dnevnikom. Telefonirala mi hčerka, in me vsa navdušena vprašala, če lahko pripelje s seboj tudi fanta.

''‘Zakaj pa ne?''‘ sem ji odgovoril. Bil sem zelo vesel, sploh, ker je omenila, da je njegova mama doma iz naših krajev.

Igor mi je bil že na prvi pogled všeč. Krepko je znal stisniti roko in videlo se mu je, da hčerko obožuje. Po večerji smo se umaknili na teraso, žena je v kozarce nalila vina.

Žena se je bolje znala vključiti v pogovor kot jaz, zato sem ji prepustil besedo. Mladima je postavljala vprašanja, jaz pa sem poslušal in na pol dremal. Kar zaslišim, da fant omenja, da je njegovi mami ime Anika, da je obiskovala trgovsko šolo, da …

Skoraj bi me kap! Pa ne moja Anika!

Nagajiva in spletkarska usoda jo je po več kot tridesetih letih vrnila v moje življenje!

Žena se je muzala, in če je le mogla, mi je nagajala, ker je vedela, da mi ni vseeno.

O otroški ljubezni do Anike sem hčerki in Igorju povedal šele, ko se je rodil prvi vnuk. Seveda je Igor še isti dan odnesel vročo zgodbo svoji mami na nos.

Bom čisto odkrit: malo me je pa vseeno zabolelo, ker se me niti spomnila ni več!«

/fotka pripada tejle strani: https://time.com/4337410/history-dating-rituals//