SPODNJICE

-

 Ko sem še delala na radiu, je bil čas, ki sem ga preživela v nočnem programu SNOP-u, najlepši. Zmeraj, ko smo imeli kakšno bolj ''nočno'' temo- takšno, ki ni bila za otroška ušesa, so se hitro usule zgodbe. Poznala sem tudi večino t. i. ''najbolj zvestih'' poslušalcev, ne glede, na katerem koncu Slovenije so živeli.

*
Danes, ko imam(o) namesto SNOP-a Facebook, zgodbe prav tako prihajajo. Vsaka od njih mi pomeni velik zaklad, saj so prav zgodbe tiste, ki na najbolj dragocen in prefinjen način tkejo našo preteklost.
*
Današnja zgodba je še ena v nizu zgodb, ki je povezana s spodnjim perilom. >>>>>>>Upam, da jo boste z veseljem prebrali, saj nosi pečat časa, ki je skupen malodane vsem, ki ste starejši od cca 50 let. Gospe, ki mi jo je povedala, pa iskrena HVALA! 💕




Moja mama in nona sta bili mestni dami. Čistoča spodaj in umiti zobje, prioriteta ženske vzgoje.

Kupovali sta mi lepo svileno spodnje perilo, a pozimi pa bi, po njunem, morala nositi volnene dolge gate, saj takrat še ni bilo pajkic in visokih škornjev. V času študija sem žal to zdravo navado opustila in nosila le hlačke, preko pa najlonke.

V drugem letniku študija smo imeli Pravijado v Ulcinju, potem mladinski shod v Beogradu. Pozno kopanje v oktobru in Košava v Beogradu sta me prehladili od nosa do pete, najhuje so trpeli jajčniki in mehur. Takratni fant Zoran me je odpeljal h ginekologinji v Dom zdravlja na Vračaru.

Že vstop v ordinacijo me je pretresel. Bilo je kot med prvo vojno, nekaj zelenih cunj, kovinska miza a za mizo prava čarovnica: črna kot vrag, skuštrana in velika kot medvedka. Stokam, jokam prosim, se opravičujem. Pa me gleda in gleda nekaj časa, potem me zgrabi in dvigne minico. Ojoj se čudi:

»Dete drago,ne možeš ti tako,nikad nečeš  rađati dece kad ideš naokolo gola. Nije to dobro…«

Nakar me lepo pregleda, napiše recept, po pregledu pa se

postavi pred mene in dvigne svojo haljo. Zagledam široke bele volnene dolge gate,silno neugledne, preproste, kmečke, vsakdanje!

Sedaj zijam jaz.

Doktorica pa reče :»Djete drago,vidiš,zimi se nose ovakve gače! I te možeš

da skineš kad god očeš.«

Pobožala me je po obrazu, odšla sem iz ZD Vračar, odšla iz Beograda, Zoran me je zapustil, a njene besede in nasvet so ostali v duši. Oba otroka sem rodila poleti, a strogo upoštevala nasvet: toplo se obleci že takoj po porodu, ker je telo izpostavljeno.




Pozimi nosim še vedno dolge gate, imam jih skoraj 70 ( let ne gat).

Lepe, tanke, barvne in tople, tako zelo tople.

Komentarji

  1. Anonimni30. marec 2021 ob 10:08

    Odlična zgodba,zelo podučna.Preveč sem občutljiv na to,kakšno perilo nosijo ženske.Tiste prevelike me odbijajo,tangice še bolj,saj so gatke namenjene zaščiti in zdravju ne skrivanju.Sicer sem nudist in vem,da ko so vsi nagi,marsikaj nima učinka.Zgodba me je naučila,da so starinske gate za zdravje in če so čiste je z njimi vse ok.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni1. april 2021 ob 06:00

    Spodnje hlačke so okras ženske,a po mojem jih mora nekaj biti.Všeč so mi bile najbolj tiste iz 80 in 90 let,ki si jih lahko pral na visokih temperaturah.Pozimi se je fajn dobro obleči,sedaj so materijali takšni da komot nosiš eno stvar preko druge,tako za zdravje.Tangice so nemarna zadeva.ne zaradi kompleksov pač pa zaradi zdravja in možnosti okužb.Na nek način se s tem,ko jih obesimo na rit vračamo v čase ko jih sploh niso nosili.Mi katera zaupa kako gre to v času menstruacije?

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni10. april 2021 ob 08:06

    Prinesel mi je dvoje sexy sponjih hlačk,tangic kot jim pravimo,zelene s črno čipko,vijolične s temno čipko.razjezim se: "Meni je za dober sex potreben sočen trd tič,če pa že kaj nosiš,prinesi liter vina,da se po akciji poveseliva.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več