Vsak zakaj, ima svoj zato

 

Čas in pozaba v marsikom od nas pobrišeta vse, kar je bilo v preteklosti slabo, ostanejo le lepi spomini. To je zelo človeško. Pogosto nam tudi pomaga, da lažje preživimo.

Postane pa rahlo nerodno, če minule čase, ne nazadnje tudi prednike pretirano hvalimo in postavljamo na piedestal, ki si ga morda ne zaslužijo.

Ena teh floskul je, da so bili otroci nekoč bolj pridni kot danes. Na videz zelo drži, a vprašati bi se morali, zakaj.

Nekoč – še v času mojega otroštva- je bila vzgoja lahko tudi zelo ''boleča''. Spominjam se nedelje, ko smo se tri sošolke (+ Majda in Silva), konec osmega razreda, s kolesom odpeljale proti Trebiji, v tamkajšnjem bifeju kupile zavojček 57, škatlico pa ''pokadile'', ko smo se vračale. Domov sem, seveda, prismrdela po tobaku in ata ni dosti slepomišil: dal me je pošteno čez koleno. Od takrat naprej je cigaretni dim v moji podzavesti tesno povezan s ''klobasami'', ki jih je na mojih stegnih pustila palica.

*

Druga takšna, precej šokantna izkušnja je povezana z bivanjem v Worthingu. S sošolko Meto sva v dnevih, ko sva bili prosti, štopali. Spominjam se, da sva imeli srečo- zmeraj sva dobili prijazne voznike. Ko je za najin ''šport'' izvedela najina stanodajalka, Mrs. Marple, nama je prinesla časopis, v katerem je bil članek o nekem dekletu- štoparki. Voznik jo je posilil, nakar še brutalno ubil. Po tistem nama štop ni nikoli več padel na pamet.

*

Marjan je jedel in pisal z levo roko. Očetu je to šlo tako na živce, da ga je zmeraj, ko je videl, da nosi žlico v usta z levo, zaprl v vinsko klet. Pogosto je nanj tudi ''pozabil'', tako da je v njej dočakal tudi jutro.

*

Sogovorniki so mi pripovedovali zgodbe, ki sem jih z velikim veseljem poslušala, četudi me je včasih močno bolelo srce. Ena takšnih je bila Markova. Oče ga je v želji, da bi vzgojil poštenjaka, kaznoval že za najmanjšo napako. Pri štirih letih mu je prstke stiskal v mizarskem primežu. Otrok, ki se ni niti zavedal, zakaj je deležen trpinčenja, je odraščal v strahu pred lastnim očetom. Še v pozni puberteti je močil posteljo, zato je raje spal na golih tleh. Ko so očeta pokopali z vsemi možnimi častmi, ko mu je župnik naredil govor, ob katerem so bili vsi ganjeni, je Marko že sedel na vlaku, ki ga je peljal proti svobodi, v Nemčijo. Srce mu ni dalo, da bi očeta pospremil na zadnji poti, hkrati pa se je zavedal, da bodo vaščani še desetletja govorili, kako nehvaležen sin je. Ko se je čez leta, ko očeta ni bilo več med živimi, vračal domov, mu je mama dejala, da mu ne bi smel čisto nič zameriti, ker ni bil tako slab, saj je bil vsenaokrog znan kot pošten, pokončen in vsega občudovanja vreden gospod.

*

Zanimiva je tudi Nežkina zgodba. Po 2. svetovni vojni, ko se je malodane po božje častilo ''kramp in lopato'', so na tiste, ki so želeli študirati, v marsikaterem delavskem okolju gledali kot na ''lenuhe''. Ko je Nežka doma lepo prosila, če se lahko vpiše na ekonomsko srednjo šolo, ji je oče zagrozil, da jo raje ubije. Tudi njena brata sta si morala takoj po osemletki poiskati delo, četudi sta bila med najboljšimi učenci. Nežka se je poročila pri dobrih sedemnajstih. Na srečo je dobila normalnega moža. Ko se je najstarejši sin vpisal na gimnazijo, se je študija lotila tudi sama, le da na večerni šoli. Vsi njeni otroci imajo- tako kot Urška- danes najvišjo možno izobrazbo. Oče ji vse do smrti ni odpustil, da se je izneverila ''srpu in kladivu''.

*

V t. i. ''starih časih'' bi težko našel kruh v koših za odpadke, otroci pri jedi niso vihali nosov, moralo se je ubogati, če ne, je sledila kazen.

Pa ni važno- je bilo to doma ali v šoli. Kolikokrat je ravnatelj na hodniku delil klofute! Pa so ga vsi trepljali po ramenih, če, tako se dela.

*

Nekoč mi je nek učitelj, malo za šalo malo zares, dejal: 'Če bi uvedli permisivno vzgojo že na začetku 20. stoletja, bi svet že zdavnaj propadel.''

*

Skratka, hotela sem reči zgolj to. Da ko (ne)kritično hvalimo preteklost, imejmo pred očmi tudi to, da so bili takrat drugačni časi.