utrinki iz otroštva

 

Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''.
Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)

 

Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da sem spet doma, med domačimi in ljubimi sokrajani, v naročju narave, ki mi je, kar pomnim, ponujala zavetje s svojo odmaknjenostjo, mirom in tišino v trenutkih, ko sem želela biti sama, je zmeraj nepopisno božajoč. Zvonika sta mi ob številnih vračanjih od vsepovsod postala zaščitni znak nečesa lepega, prijaznega in dotikajočega, kar je sicer težko opisati z besedami.

Žiri so danes drugačne (ali pa tudi ne?), kot so bile v času mladosti. Če ne drugega, so postale mesto. Škoda, da nam ob tem nazivu ni uspelo, da bi vsaj centru vdahniti mestno dušo. Kako drugače bi bilo, če bi imeli nekaj bolj žlahtnega vsaj na tistem kilometru med Primožičevo hišo in Bahačevim kostanjevim vrtom!

Po izidu tretje knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače sem si vzela malo več časa tudi za knjige, ki so se mi neprebrane kopičile na policah. Številne odgovore na vprašanja, zakaj je v Žireh tako, kot je, sem našla v zapisu ddr. Marije Stanonik ''Kronike takšne in drugačne'', objavljenem v knjigi z zanimivim naslovom Bogastvo in beda ljudi ali božji otroci v Žireh (Župnija Žiri, 2012).

Kako drugačno bi lahko bilo naše mesto, ki se ponaša s številnimi slikarji, novodobnimi kiparji in drugimi umetniki, če bi imeli, kot je v mestu v navadi, v središču trg z obilo zelenja, kamor bi postavili njihove skulpture? Namesto tega krasijo center parkirani avtomobili in smetnjaki, ki se malo tu in malo tam postavljajo na ogled.  

Mnogih stavb, ki so še v času moje mladosti s svojo drugačnostjo, ki jih je razlikovala od kockastih hiš, zgrajenih po vojni, vzbujala spoštovanje, že dolgo ni več. Hiša pr' Ludstik se mi je zdela zelo nobl. Enako tudi tista, pr Kržišn'k. Spominjam se Strojarjeve hiše. Gospa Ana je bila dama v pravem pomenu besede, ne le po videzu, tudi po čajankah, ki so sredi poletja potekala na njenem vrtu. Nekoč je povabila naju z mamo. Kar malo v zadregi sva sedeli za mizo, ki je bila obkrožena s fižolovkami. Na bel prt je položila skodelice za kavo, ki jih je prinesla iz hiše na pladnju, ki se je v soncu bleščal kot zlato. Kdo so bila lepa dekleta, ki so klepetala v bližini, ne vem.

Kasneje, ko so starši zgradili hišo in smo se preselili na Jezera, smo otroci hodili v šolo po stezi, mimo Čikaga, hiše kuharice Marjane, mimo Šubca in Tonha. Izogibali smo se Svetletovi domačiji, ker so imeli hudega psa, pri Objektu (bunkerju) smo pogosto obstali in poklepetali, dokler nas niso mame od daleč začele klicati, kje se plašurimo. Po uradni poti mimo Mrovca in Lesičnka smo šli zvečer, ko smo se vračali od verouka. Pri Lesičnku so že imeli televizijo in mi, firbci, smo stali na prstih, ter skozi okno gledali Dr. Kilderja ali kakšno drugo nadaljevanko. Tudi reklame. Nismo bili izbirčni.

Maše so bile v tistem času še latinske, zato ni bilo nič čudnega, da smo se otroci v klopeh dolgočasili. Žal nismo računali na starejše gospe, ki so nas, včasih bolj včasih manj nežno, utišale. Ženske so se o naših porednostih potem menile v fabriki. ''Kaj bodo ljudje rekli, ker nimaš nobene manire?'' je mama vila roke.

Tudi župnik, gospod Starman, ni bil tiste sorte, da bi ga imeli radi. Bil je zelo strog in če se mu je zdelo, da kdo moti verouk, mu je brez milosti navil ušesa. Tam, kjer danes stoji farouž, je nekoč raslo grmovje, ki je obdajalo leseno stranišče za nujne primere. Okoli njega je smrdelo, da je bilo joj.

Ne bom pozabila prve lekcije o spolnosti, ki smo jo punce dobile prav v zakristiji. Župnik nam je začel razlagati o stvareh, o katerih do takrat še nismo razmišljale - vsaj mislim, da ne. Vem, da mi je bilo tako nerodno, da so mi ušesa žarela od sramu. Kmalu zatem sem doma, v spalnici staršev, pod žimnico odkrila knjigo o spolnosti in zakonu ter jo na skrivaj predihala. Žal pa mi je bilo po branju še manj jasno kot poprej. Ko sem se prikazala iz hiše, sem gledala v tla. Bala sem se, da mi na čelu piše, kaj sem počela. Bilo me je groza: kaj bi ljudje rekli, če bi vedeli za moje skrivno početje!

Spomini na osnovno šolo so že precej zbledeli. Hote ali nehote, kdo bi vedel? Zmerjali so me s Čačko, in če k vsem ponižanjem, ki sem jih zaradi tega nadimka doživela, dodam še preveč kilogramov in krive sprednje zobe, potem je bila mera za pubertetnico, ki ni imela nikogar, ki bi se zanjo zavzel, ne v šoli, kaj šele doma, hitro polna.

V prvem razredu sem imela operacijo mandeljnov, zato sem prej, preden sem se ponovno vrnila v šolske klopi, nekajkrat obiskala učiteljico Wolfovo, ki je stanovala v stari šoli. Bila je zelo zadovoljna z mano, jaz pa z njo, saj sem za popotnico zmeraj dobila še pest bombonov. Četrti razred je zaznamovala štirica iz vedenja! Strah in groza! Palica je pela vse poletje! Menda zato, ker so nas, pokvarjence, na vasi vlačili po zobeh! Pa ne vem, če je bilo res tako.

(delček zapisa o otroštvu)