Življenje, ki ga sploh ne poznamo več

-

 




Star bom 80 let. Kar precej sem konservativen, tako sem začel in tako mi je šlo dobro.

Če sem varal, sem povedal, in zapustil partnerko ali ona mene, kakor kdaj.
Odraščal v t.i. funkcionalni družini, počutil sem se varnega in stara dva sta me imela rada, pa tudi med njima je lepo klapalo.
To se mi je poznalo vse življenje.
Ker pa nikjer ni vse lepo in dobro, tudi v preteklosti naše družine ni bilo.
O vsem sem prebral naključno ob pospravljanju podstrešja pred prodajo domačije.
Izvedel sem grozljivo zgodbo, ki se je niti sanjati nebi upal. Moj stari oče je bil sin graščaka, intelektualca, zavednega Slovenca, pisca in zgodovinarja. Častnega človeka.
Spoštovani praded je imel še 4 druge sinove, vse ravno tako častne, kakor je bil sam. Stari oče, rojen v sredini med njimi, črna ovca.
Zanimal ga je lov, kartanje, ženske, ni bil preveč izbirčen.
Oče je obupal, mu kupil manjšo žago na Dolenjskem in ga izselil iz domačih posesti, da mu ne bi delal sramote.
Torej :stari ata se je odselil na kupljeno, nabral delavcev, ki so zanj garali, sam nadaljeval z zabavljaškim življenjem bolj v smeri Hrvaške, da grde govorice ne bi odmevale po domačih logih.
Do kockanja in kartanja je imel posebno veselje, žal nobenega uspeha. Zabredel je v grde dolgove. Reševal ga je Slavonec Jovica in mu posojal denar, njegovi starši niso imeli več razumevanja za takšno življenje.
Potem se jima je prikazala "mariageld". Z Jovico sta se spoznala s cigansko potujočo gledališko skupino, ki je krožila med Prekmurjem,Dolenjsko, Međimurjem tja dol do Vojvodine.
Toda to ni bila običajna gledališka skupina. Podnevi so zaigrali še kakšen misijon, zvečer vse kaj drugega.
V enem svojih pisem bratu opisuje, kako so zvečer zakurili ogenj, peli in plesali, mlade deklice so ob vsakem zvoku kraguljčkov, tamburinčkov odvrgle iz sebe kos oblačilca.
Na koncu so plesale zavite v divje pisane rute, ki so jih vrgle med občudovalce.
Moški je vedel, da bo moral samo še malo počakati, pa bo deklica njegova.
Bile so to zelo mlade punčke piše, starejše so medtem raje praznile žepe. Bili so tudi posebni prazniki kot npr.Valpurgina noč.
Takrat je bila na sporedu posebna predstava in le za zaupne povabljence. Takrat so zakurili ogenj v posebni jami, ki je imela izhod na drugi strani. Postavljen je bil oder in igrali so pravo ljubezensko igro, vključno s spolnostjo. Na odru so v živo občevali mladeniči z ženskami in moškimi. Ne vem, morda je bila to edina takšna skupina v Evropi.
Stari oče se je pridružil tej skupini in z njo potoval dolga leta. Moja stara mama je bila tudi del te skupine.
Ko je zbolela in umrla, je mojega očeta odpeljal k svojim staršem in ga s pismom pustil pri njih.
Sam se je izgubil Bogvedi kje.
Ostala so le dolga pisma.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več