hvaležnost

 

Marija:«Rojena sem bila leta 1959. Oče je prišel iz vojne kot hud duševni bolnik. Kljub temu ga je mama vzela, saj sta si obljubila zvestobo, ko je bilo z njim še vse v redu. Spominjam se ga, kako je sedel za pečjo, ogrnjen z odejo in strmel skozi okno. Včasih ni ure in ure premaknil pogleda. Zvečer je ubogljivo dovolil mami, da ga je preoblekla in odpeljala v spalnico. Imel je le tri leta delovne dobe, ko se je invalidsko upokojil. Pa smo z denarjem, ki ga je dobival, kar dobro shajali.

Po končani gimnaziji sem se preselila v Ljubljano, na pedagoško akademijo. Življenje v študentskem naselju mi je bilo všeč. Veliko sem obiskovala plese, se družila s prijateljicami. Bila sem zelo družabna. Ker moja mama ni skoparila z žepnino, sem pogosto pomagala tudi cimri. Ali kateri drugi. V bloku, v katerem sem bivala, so se ''navadili'', da si lahko denar izposodijo pri meni. Če so ga mi kasneje vrnili- prav, če ne, jih tudi nisem terjala.

Kot mlada učiteljica sem se zaposlila na OŠ, ki je imela 670 učencev. Ogromno! V večini primerov so to bili otroci iz delavskih družin. Starši so se pogosto vdajali alkoholu in razvratu, za otroke so bolj slabo skrbeli. Nešteto prostih ur sem porabila zato, da sem jih inštruirala. Redki so bili dnevi, da jih ne bi zadržala po pouku. Nikoli nisem moledovala za hvaležnost. Verjetno je tudi niso znali dati.

V okviru krajevne skupnosti je delovala tudi tako imenovana ''mediacijska skupina'', ki je pomagala tistim občanom, ki so se zapletli v nesmiselne prepire s svojimi sosedi. V skupini nas je bilo pet, a ker smo delali prostovoljno, sem na koncu - za pogovore, ostala največkrat sama. Tisti, ki sem jim pomagala do prave rešitve, so bili veseli, nasprotniki so me sovražili.

Bila sem tudi v komisiji, ki je odločala, gre ženska lahko delat splav ali ne. Koliko žalostnih zgodb sem slišala! Nekatere ženske so se odločale za splav premišljeno, druge spontano, ker so se znašle v veliki stiski. Najmlajša je imela komaj dvanajst let. Zelo dobro sem poznala junca, ki ji je zaplodil otroka. Žal se takrat s pedofili oblast še ni ukvarjala.

Leta so tekla, jaz pa sem ostajala samska. Čeprav sem bila zelo družabna, nisem našla moškega, s katerim bi lahko delila svojo intimo. Vsi po vrsti so se mi zdeli zelo dolgočasni in duhamorni. Pred očmi so imeli le eno: če tega niso dobili, so postali nesramni. Kaj bi potem z njimi?!

Vsako novo šolsko leto sem učila novih trideset otrok. Rada sem jih imela in se jim razdajala, kot bi bili moji. Pridnim sem pomagala, da so nadaljevali šolanje. Sem in tja se je po diplomi kdo vrnil in se mi zahvalil. Sem in tja…

Po osamosvojitvi sem bila aktivna v obeh dobrodelnih društvih: RK in Karitasu. V času vojne v Bosni sem dve leti in pol imela na stanovanju posameznike in tudi cele družine.«  

Leta 2002 se ji je ''zgodila'' usoda: po resnih zdravstvenih težavah, ki jih je kar nekaj časa ignorirala, so ji postavili diagnozo: skleroza multipla. Imela je težave pri hoji, razmišljanju, boleče krče v mišicah. Postajala je vedno bolj apatična, prevevale so jo samomorilne misli.

Nekega dne, ko je bila toliko pri sebi, da je lahko sedla za pisalni stroj, ter poslala mali oglas na lokalni časopis. V njem je napisala, da vzame družino ali posameznika brezplačno na stanovanje. V zameno za pomoč v gospodinjstvu. Nihče se ni javil. So jo pa na vasi obilo opravljali. Češ, poglejte jo, nekoga med nami hoče izkoriščati, da ji bo zastonj nosil k riti…

V trenutku so pozabili, kaj je komu dobrega naredila, obilo pa so se spominjali vsega, kar je storila kdaj narobe. Iz muhe je nastalo kar nekaj slonov.

Potem pa sta jo obe prostovoljni društvi predlagali za občinsko nagrado. Kaj hujšega! Levi so ji očitali, da je občasno šla k maši, desni, da je bil njen oče partizan in likvidator. Postala je kriva za marsikaj, česar ni nikoli storila.

Seveda nagrade ni dobila. Občinski svetniki so bili- razen treh- proti.

Bolezen je hitro napredovala, ni ji kazalo drugega, kot da gre v dom. Predsednica dobrodelnega društva ji je predlagala, naj da stanovanje v najem in si z najemnino doplačuje malo boljšo sobo v domu za starejše.

Dogovorjeno je bilo, da bo najemnina 400 evrov (trisobno stanovanje) prihajala na račun dvajsetega v mesecu. Ni je bilo ne prvič, ne drugič in ne tretjič. Enkrat so bile ''krive'' nove avtomobilske gume, drugič dopust, tretjič precej drag obisk sorodnikov v ZDA. Mariji je bilo skoraj vseeno. Če bi gospa, s katero si je delila sobo, ne gledala televizije tudi ponoči, bi ji bilo ČISTO vseeno, ima svojo sobo ali ne.

Meseci so minevali, podnajemniki pa so kar pozabili na plačevanje tudi elektrike, vodarine.

Končno jer predsednici dobrodelnega društva- a šele po velikih mukah- uspelo, da se je par z veliko slabe volje izselil. V zahvalo za leto in pol zastonj bivanja so s seboj odpeljali kavč in dve komodi.

Stanovanje so potem prodali. Mariji se je trgalo srce, ker ga je imela resnično rada. Če bi bilo po njenem, bi ga kar nekomu podarila.

Potem pa se je v domu zaposlil nov bolničar Miha. Nekoč je čisto slučajno naletel na Marijo, ki je pozabljena od vseh, ždela v vozičku v dnevnem prostoru in strmela skozi okno.

»Pa ne, da je to moja tršica iz prvega razreda?« se jo je iskreno razveselil. Skupaj sta obujala spomine, kolikokrat ga je za ušesa, ker je bil poreden, pa kolikokrat je bil pri njej na kosilu, ker je mama - kot natakarica, delala po cele dneve. Z neizmerno hvaležnostjo se je spomnil njene roke, ki ga je med poukom, ko se je brezuspešno trudil ob matematičnih računih, potrepljala po rami, češ, dajmo Miha, saj zmoreš!

Ob nedeljah sta prišla po Marijo z ženo in jo odpeljala k sebi domov. V nekaj mesecih se je njeno zdravje dodobra popravilo. Nič več ni nekontrolirano strmela v prazno, njen pogled je postajal vedno bolj živahen.

Ko sem jo obiskala, mi je Miha ob slovesu dejal:'' V življenju pogosto srečamo ljudi, ki nam naredijo marsikaj dobrega. Žal nanje prehitro pozabimo. Pa bi bilo tako malo treba, le kakšna lepa beseda, pozdrav, kratek obisk, prijazna beseda. Škoda, da se tega ne zavemo, dokler imamo še čas.«