VČASIH NI ZMERAJ LUŠTNO BLO

 

Francko sem obiskala leta 2007. Stara je bila 102 leti še zmeraj živahnega duha.

Že prej sem slišala, da je bilo njeno življenje en sam pekel. Upala sem, da so tisti, ki so mi povedali zanjo, vsaj malo ''pretiravali''.

Moj bog, kakšno življenje je morala imeti, če je bilo vse res in je te spomine nenehno vlačila za seboj? 

Gledala sem jo, ko je sedela nasproti in upala, da je vsaj bolečina sčasoma zbledela in se umaknila skrbi za otroke in za preživetje. 

V svoji sobi je nekaj vneto iskala. 

»To pogosto počne«, me je poučila njena hči.

»Pri svojih letih kakšno stvar založi, in potem ne da miru, dokler je spet ne najde.

Tisti dan je iskala stare fotografije. Nekatere je že pred leti dala  povečati, ker zaradi slabšega vida ni imela težav prepoznavati  znane obraze iz svoje mladosti.

Franckin oče je bil vdovec. 

Ona je bila iz prvega zakona. Vseh otrok je bilo pri hiši osem. Mama ji je umrla za jetiko. Kar pobralo jo je, ko je imela Francka komaj pet let.  

“Ne vem, če mi je bilo kaj posebej hudo,“ se spominja Francka.

 “Na kmetih je bilo  zelo veliko dela...kaj dela, garanja! Starši niso imeli časa za nas, otroke, tako  kot danes...Nekega dne so jo zabili v krsto, ki so jo naredili doma in jo odnesli v dolino...

Potem je nisem več videla.”

Oče se je še isto leto ponovno poročil. Kaj mu je kazalo drugega?! Dela je bilo več kot preveč in otroci niso mogli nadomestiti ženinih pridnih rok. 

Francka se spominja, da je morala kljub petim letom delati od jutra do večera. Nihče je ni vprašal, če je utrujena, če se želi igrati, le delo je bilo pomembno.

Nevesta je prišla z domačije, ki je bila še više v hribih kot  njihova. Francka se spominja, da so takrat ljudje govorili, da si je zmeraj želela priti na kakšno kmetijo, kjer ne bo toliko malin in ostrih robov.

 Po srcu ni bila preveč dobra, spominja se je bolj trde kot ne.  

“Do mene je bila večkrat zelo groba, ”pripoveduje Francka. 

“Pa tak otrok sem še bila! Nama s sestro je imela navado reči: te šiške! “

Le lačna pa Francka, vsaj kolikor se spominja, nikoli ni bila. Pozimi, ko je spala na ispi, jo je velikokrat pošteno zeblo, toda ob hujši zmrzali so se otroci preselili na peč. V šolo je hodila bolj malo. Takrat, ko je bil čas za to, je divjala 1.svetovna vojna in  tudi nje ni prav nič mikalo hoditi v dolino.

Raje je delala.

Oče je vojno preživel v Galiciji. 

“Mačeha  je bila neizprosna: delo in še enkrat delo. Nobena se ji ni smela odgovarjat. Zmeraj, če sem že mislila pojezikat, sem slišala stavek: če ti pa ni kaj prav, pa pejt!”

Oče se je po koncu vojne vrnil iz Galicije domov - peš. Vsi so se čudili, ko so ga zagledali, saj so mislili, da je že zdavnaj mrtev. Bil je v ujetništvu, kjer se je nalezel koz. 

“ S kozami so se okužili še otroci in več jih je po njegovem prihodu tudi umrlo,“ je povedala Francka. 

Ja, žalovali pa niso preveč. Smrt je smrt, živih otrok je bilo še veliko.

»Včasih smo še verjeli, da se po smrti gre v nebesa, zakaj bi potem za pokojnim preveč udrihali? Ko je enkrat konec, solze ne  pomagajo  dosti...«

Francka je izmed vseh otrok, ki so se rodili drugi mami, imela najraje prvega. Bil je fant, okrogloličen in s težavo ga je vlačila sem ter tja, medtem ko je pazila nanj. Toda nekako ji je vseeno prirasel k srcu.

“Čeprav nismo bili revni, sem imela komaj dve oblekici,“ se spominja Francka. 

 “Najhuje je bilo pozimi, ko smo šli k maši. Brila je burja do kosti, otroci pa v tistih skromnih oblačilih. Ej, ko bi videla moje čevlje! Na peti so bile že vse ponošene! Da mi skozi ne bi polzel sneg, sem tiste luknje zabasala s cunjami. Pod kiklo pa nič.

Prve hlače sem dobila dosti pozneje. Res, pravi čudež je bil, da se  nisem   prehladila....”

Franckin oče je bil veseljak. Rad se je pohecal, tudi pri plesu se je zmeraj izkazal. To pa njegovi ženi ni bilo čisto nič všeč. Bil pa je gospodar in je želel, da je vse po njegovem, zato ga je ženin dolgi fris spravljal v bes. Udaril je po mizi in začel rogoviliti, da so žena in otroci, vsi preplašeni, stekli v klet, na varno, pred njegovo jezo.

Francka je ostala doma do 22 leta, ko se je poročila.  

Z  Lipetom sta bila istih let. Vedela je, da je malo živčen, toda kot še marsikatera ženska pred njo (in tudi za njo) je mislila, da ga bo v zakonu že spravila v red.

“Ko mi je včasih govoril, da je tako živčen, da mora nekoga ubiti, sem bila prepričana, da jih stresa tja v tri dni. Kdo bi si pa upal pomisliti na kaj hujšega?! Velikokrat je govoril, da je kot  Bog in da ima  na zemlji to moč, da bo porihtal vse.“

Na začetku zakona je še kar šlo. Z leti je začel piti in to je v hišo prinašalo nasilje in nenehen strah. Po več dni ga ni bilo iz doline. Z vsako uro je bila Franckina groza večja. Na srečo je vsaj otroke pustil pri miru. Vsako leto se jima je rodil eden....

“Zmeraj sem ga čakala v pripravljenosti, da se mu skrijem, ko stopi čez prag. Niti za minuto nisem mogla zatisniti očesa.

Takih dni je bilo vedno več, poročena pa sta bila komaj deset let. Bil je bolestno ljubosumen in v pijanosti ji je grozil, da jo bo ubil. Celo zelo natančno ji je včasih opisal, kaj bo naredil z njo. 

Za vsak primer je Francka naprosila svojo sosedo Marjeto, da ji je prišla delat družbo. Upala je, da se je vpričo drugih ne bo upal lotiti. In potem ga je zagledala, ko se je majal čez reber. Kričal je nespodobne besede in z rokami kazal, kako bo ženi zavil vrat.

Ne morem ostati tu, je vsa prestrašena zajokala Francka, saj mi bo res kaj naredil. 

Zadnji hip je planila proti oknu in zbežala v gmajno. 

»Ga bom že urihtala!« je za njo korajžno zavpila Marjeta. 

Ko jo je Lipe zagledal, se je zakrohotal, jo zagrabil za ramena in potegnil k sebi. 

»Kje je moja, baba, kje je tista kurba, vlačuga, a? Boš povedala ali ne?«

 Marjeta ni mogla niti piskniti. Lovila je sapo in molila, da bi jo izpustil. Lipe pa jo je v trdnem in surovem primežu začel vlačiti okoli hiše, po kamnih in čez pragove, da bi našel ženo. Nikogar ni bilo blizu, vsi so se potuhnili, ker so se ga preveč bali. 

»Prav,« je rekel, Lipe, »če si pustila, da mi je baba ušla, bom pa tebe ubil.«

Skozi priprta kuhinjska vrata je zagledal štiriletnega sina in mu ukazal, naj mu prinese nož. Otrok, navajen brc in klofut, je brez besed ubogal. Lipe je zamahnil z roko.

Enkrat, dvakrat.....sedemnajstkrat.  

Potem je izpustil okrvavljeno truplo iz rok in se šel prijavit orožnikom.

Pozneje, ko so prišli orožniki in zdravnik, so našteli sedemnajst vbodov. Naravnost proti srcu. 

“Bila sem desetič noseča. Prestrašena. Bala sem se za življenje. Ždela sem v skrivališču in si pokrivala ušesa z rokami. Nazaj proti domu sem se vračala šele proti jutru. Molila sem, da bi se že unesel. Pri prvi hiši so me ustavili. Tvoj je pokončal eno žensko, so mi povedali. Stisnilo me je pri srcu.

Pa ja ne! sem zakričala in na vso moč stekla po bregu navzdol. Pričakali so me jokajoči otroci. Vsevprek so govorili, kaj je naredil oče.  

Le Anže je bil tiho in tresel se je. 

On mu je dal nož, so ga zatožili drugi.  

Anže me je zbegano gledal, odpiral usta, toda niti besedice ni mogel iztisniti iz sebe. Nazadnje se mi je zgrudil v naročje, drugi pa so se me z grozo v očeh oklenili.“
Lipeta so zaprli. Za več let. Nazadnje je umrl v Lepoglavi.  Sem ter  tja  je na začetku še prihajal domov. Vsakič, ko je prišel, je pustil seme v njenem telesu in novega otroka…Nič pa se ni spremenil.  Še zmeraj   se je  s Francko pogovarjal le z grožnjami.

“Kolikokrat se mi je ponoči sanjalo, da tečem pred njim. Da me lovi z nožem v roki in s spačenim obrazom. Še leta in  leta se  nisem  mogla znebiti njegove  podobe.“
V zaporu ga je obiskala samo enkrat.  Mislila je, da se bo dalo z njim pogovoriti. Bilo je vse zaman.

Življenje je teklo naprej. 

“Sedaj sem že stara in ne bom več dolgo, “ mi je rekla Francka.

»Ampak to zgodbo o svojem življenju sem še morala nekomu povedati. Sedaj mi bo laže.“
Preden sva se poslovili, sem ji morala obljubiti, da ji bom napisala nekaj lepih besed, da jih bodo prebrali ob njenem grobu.

Tako grdo se mi zdi, če človeka pokopljejo brez tega, je še rekla.